Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Avstralska zloglasna doba kaznjencev

Avstralska zloglasna doba kaznjencev

Avstralska zloglasna doba kaznjencev

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

JOHN HILL: Obsojen zaradi kraje lanenega robca, ki naj bi bil vreden šest penijev, in poslan v Avstralijo za sedem let.

ELIZABETH BASON: Obsojena zaradi kraje 6,4 metra kalikoja, bombažne tkanine. Čeprav je bila obsojena na obešanje, je njena obsodba bila spremenjena v sedemletno pregnanstvo.

JAMES BARTLETT: Obsojen za krivega kraje štiristopetdeset kilogramov vrvi. Za sedem let pregnan v Avstralijo.

GEORGE BARSBY: Obtožen napada na Williama Williamsa in kraje njegove svilene denarnice, zlate ure in šest gvinej (približno šest britanskih funtov). Obsojen na obešanje, toda obsodba je bila spremenjena v pregnanstvo do konca življenja.

TO SO samo štirje primeri posameznikov, ki so bili proti koncu 18. stoletja v Angliji obsojeni, potem pa pregnani v Avstralijo. V tej zloglasni dobi kaznjencev je okoli 160.000 ljudi imelo podobno usodo. Ženskam so v mnogih primerih celo z njihovimi otroki običajno izrekli obsodbo od 7 do 14 let.

»Mnogi avstralski ‚zločinci‘ so bili dečki in deklice, ki še niso bili v najstniških letih,« pravi Bill Beatty v Early Australia–With Shame Remembered. Neki kaznjenec, pravi, je bil komaj sedemletni otrok. Fant je bil »do konca življenja« pregnan v Avstralijo.

Vendar za nekatere kaznjence razmere niso bile brezupne. Pravzaprav je za nekatere pregnanstvo navsezadnje pomenilo boljše življenje. Zares je bila celotna doba kaznjencev polna nasprotij; bila je mešanica surovosti in sočutja, smrti in upanja. Vse pa se je pričelo v Britaniji.

Doba kaznjencev se prične

V osemnajstem stoletju je Britanija doživljala družbene spremembe, ki so vodile do porasta kriminala, kar je bila pogosta posledica skrajne revščine. Da bi oblast zavrla to težnjo, je uvedla stroge zakone in kazni. Na začetku 19. stoletja je bilo približno 200 prestopnikov obsojenih na smrt. »Najmanjša kraja,« je opazil neki popotnik, »je bila kaznovana s smrtjo.« In res, nekega 11-letnega dečka so obesili, ker je ukradel robec!

Vendar je bil v zgodnjih letih 18. stoletja sprejet zakon, ki je dovoljeval, da se smrtna obsodba v mnogih primerih zmanjša na deportiranje v britanske kolonije v Severni Ameriki. Tako so sčasoma letno odpeljali približno1000 kaznjencev, najprej večinoma v Virginijo in Maryland. Toda ko so si kolonije leta 1776 priborile neodvisnost od Britanije, se je ta navada končala. Zatem so kaznjence pošiljali na bedne odslužene ladje, ki so jih uporabljali kot zapore in so bile povsod po londonski reki Temzi. Ti plavajoči zapori so očitno imeli omejeno prostornino. Kaj torej narediti?

Odgovor je priskrbel raziskovalec, kapitan James Cook, ko je Novo Holandijo, sedaj Avstralijo, razglasil za britansko posest. Kmalu zatem, leta 1786, so avstralsko vzhodno obalo določili za kazensko kolonijo. Naslednje leto je »Prvo ladjevje« zapustilo Anglijo, da bi ustanovili kolonijo Novega južnega Walesa. * Za njim so šla še druga ladjevja in v Avstraliji je število kazenskih kolonij kmalu naraslo. Ena od njih je bila na otoku Norfolk, ki je 1500 kilometrov severovzhodno od Sydneyja.

Nadloge na morju

Prva potovanja v kazenske kolonije so bila za kaznjence nočna mora, saj so bili natrpani v vlažnih in zaudarjajočih podpalubjih. Stotine jih je umrlo med potovanjem, drugi kmalu po prihodu. Skorbut je zahteval visok davek. Končno so na jadrnice kaznjencev dodelili zdravnike, še posebej na tiste s kaznjenkami. Tako se je stopnja preživetja zelo dvignila. Sčasoma so s hitrejšimi jadrnicami skrajšali čas potovanja s sedmih mesecev na štiri in preživelo je še več potnikov.

Nevarnost je predstavljal tudi brodolom. Britansko kaznjensko jadrnico Amphitrite, ki je bila že pet dni na morju in še vedno vidna s francoske obale, je zajela strašna burja. Dva dni jo je neusmiljeno premetavalo in 31. avgusta 1883 se je ob peti uri popoldne potopila kilometer stran od obale.

Pomoč so jim zavrnili, pa tudi rešilnih čolnov jim niso poslali. Zakaj ne? Ker so menili, da bi kaznjenci (120 žensk in otrok) lahko pobegnili! Po treh strašnih urah je razpadajoča jadrnica svoj človeški tovor spustila v morje. Večina posadke in vseh 120 žensk in otrok je umrlo. V naslednjih nekaj dneh je na kopno naplavilo 82 trupel. Med njimi je bilo tudi truplo žene, ki je svojega otroka trdno držala v naročju in ju niti smrt ni mogla ločiti.

Ko je bila smrt bolj zaželena

Guverner Novega južnega Walesa, sir Thomas Brisbane, je razglasil, da morajo najhujše kaznjence Novega južnega Walesa in Tasmanije poslati na otok Norfolk. »Hudodelec, ki se ga pošlje tja,« je dejal, »nima nikakršne možnosti vrnitve.« Sir Ralph Darling, kasnejši guverner, je prisegel, da bo ta otok naredil »za mesto [najhujšega] kaznovanja brez smrti«. Na otoku Norfolk se je zgodilo prav to, še posebej ko je guverner postal John Price, ki je izhajal iz aristokratske družine.

Za Pricea so govorili, »da naj bi s strašljivo natančnostjo vedel, kako deluje razum zločinca, in to mu je skupaj z neusmiljenim uveljavljanjem zakona dajalo skoraj nepremagljivo moč nad [kaznjenci]«. Price je za prestopke, kot so bili denimo petje, prepočasna hoja ali pa ne dovolj močno potiskanje vozov kamenja, izrekel kazen najmanj 50 udarcev z bičem ali pa deset dni v ječi, v kateri je bilo še do 13 drugih zapornikov in so lahko samo stali.

Mnogi zaporniki so si želeli smrti. Duhovnik, ki je poročal o uporu 31 kaznjencev, od katerih so jih 13 usmrtili, 18 pa pomilostili, je napisal: »Čista resnica je, da se je tisti, ki je slišal za svojo pomilostitev, bridko zjokal, tisti pa, ki je slišal za usmrtitev, je padel na kolena in se brez solz v očeh zahvalil Bogu.« Duhovnik je dodal: »Ko so jim odstranili okove in jim prebrali smrtno obsodbo, so pokleknili in vse sprejeli kot Božjo voljo. Potem so [obsojenci] spontano in ponižno poljubili noge tistega, ki jim je prinesel mir.«

Samo duhovščina si je zaradi cerkvene nedotakljivosti upala spregovoriti proti takšni krutosti. »Nikoli ne bom mogel opisati [Priceove] barbarske nečlovečnosti [. . .] do zapornikov,« je zapisal neki duhovnik. »Strašno je že pomisliti na to in lahko jo izvajajo brez kazni.«

Pojavi se žarek upanja

S prihodom kapitana Alexandra Maconochieja leta 1840 je na Norfolk prišlo nekaj olajšanja. Domislil se je sistema točk, ki je združil izboljšanje z nagradami, in kaznjencem omogočil, da so si svobodo lahko prislužili z zbiranjem določenega števila točk oziroma dobrih del. »Menim,« je zapisal Maconochie, »da je preobrazba vedno mogoča, kadar se primerno izvaja. Človeški um je neomejeno prožen, če so njegove sposobnosti usmerjene k zdravemu razmišljanju in niso oslabljene s trpinčenjem ali onemogočene zaradi bednih razmer v ječi.«

Maconochiejeve reforme so bile tako uspešne, da so jih kasneje sprejeli v Angliji, na Irskem in v Združenih državah. Vendar Maconochie takrat ni le vpeljal reforme, temveč je tudi razburil nekatere vplivne ljudi, katerih postopke je zavračal. Zato so ga navsezadnje odstranili s položaja. Z njegovim odhodom se je na otok Norfolk vrnila surovost. Toda ne za dolgo. Od leta 1854, po močnem pritoževanju duhovščine, otok ni bil več kazenska kolonija, otoške kaznjence pa so odpeljali v Port Arthur na Tasmaniji.

Port Arthur je prav tako zbujal strah, še posebej v zgodnjih letih. Vendar tamkajšnja surovost ni bila tolikšna kot na Norfolku. Bičanje denimo so v Port Arthurju do leta 1840 večinoma opustili.

Strog tasmanski guverner George Arthur je koloniji želel dati »sloves mehanične discipline«, piše Ian Brand v Port Arthur–1830–1877. Obenem pa je Arthur želel, da vsak kaznjenec pozna »nagrade za lepo vedenje in kazni za slabo«. Zato je kaznjence razvrstil v sedem skupin, od tistih, ki so jim zaradi lepega vedenja odobrili svobodo, do tistih, ki so bili obsojeni na težko delo v okovih.

Pregnanstvo – za mnoge blagoslov

»Razen tistih, ki so bili zaprti v kazenskih kolonijah v Port Arthurju, na otoku Norfolk, [. . .] in podobnih mestih v najbolj krutih obdobjih,« piše Beatty, »so imeli kaznjenci pogosto boljše obete, kot pa bi jih imeli v domovini. [. . .] Imeli so možnosti za uspeh.«

Zares, kaznjenci, ki so bili predčasno oproščeni svoje kazni (emancipisti), kakor tudi tisti, ki so odslužili svojo kazen (ekspiristi), so ugotovili, da so se njim in njihovim družinam odprle mnoge možnosti. Zato so se po tem, ko so postali svobodni, v Anglijo vrnili le redki.

Guverner Lachlan Macquarie, branilec izpuščenih kaznjencev, je dejal: »Ko je človek na prostosti, se njegovega prejšnjega statusa ne bi smeli več spominjati ali ga uporabljati proti njemu, počutiti se mora primernega v kakršnih koli okoliščinah, ko se je s svojim dolgotrajnim poštenim obnašanjem izkazal vrednega.«

Macquarie je svoje besede podprl s tem, da je izpuščenim kaznjencem dal zemljišča. Potem je zapornikom dal nalogo, da pomagajo tistim, ki so bili izpuščeni iz zapora, tako da so obdelovali njihovo zemljo in opravljali različne dolžnosti v njihovih domovih.

Sčasoma so mnogi delavni in podjetni nekdanji kaznjenci pridobili bogastvo, ugled in nekateri celo slavo. Samuel Lightfoot je denimo igral vodilno vlogo pri ustanavljanju prvih bolnišnic v Sydneyju in Hobartu. William Redfern je postal priznan zdravnik, Francis Greenway pa je dal pečat Sydneyju in njegovi okolici s svojo značilno arhitekturo.

Po 80 letih se je pregon v Avstralijo 1868. leta navsezadnje končal. Današnja avstralska sodobna večkulturna družba je daleč od teh zgodnjih let. Ostanki kazenskih kolonij so sedaj samo turistične znamenitosti. Vendar podrobnejši ogled odkriva mnoge manj boleče spomenike dobe kaznjencev: mostovi, stare stavbe in celo cerkve, katere so postavili kaznjenci. Nekateri teh spomenikov so zelo dobro ohranjeni in jih še vedno uporabljajo.

[Podčrtne opombe]

^ odst. 13 Več o kazenski koloniji Botany Bay lahko preberete v reviji Prebudite se!, 8. februar 2001, stran 20.

[Okvir/slika na strani 14]

POTOMEC KAZNJENCA PRIPOVEDUJE

Potomec iz petega rodu dveh kaznjencev pripoveduje, kako je eden njegovih prednikov prišel v Avstralijo. Takole razlaga:

»Eden mojih prednikov je bil pri 19 letih obsojen [. . .] kraje žepne knjige. Anglijo je zapustil na jadrnici George III 12. decembra 1834 skupaj s 308 potniki, 220 je bilo kaznjencev. Do takrat, ko je jadrnica prispela do tasmanske obale 12. aprila 1835, je 50 jetnikov obolelo za skorbutom. Umrli so vojakova žena, trije otroci in dvanajst drugih. Med dolgim potovanjem sta se rodila dva otroka.

Ko so bili šest tednov na morju, je na jadrnici izbruhnil požar. Toda katastrofa se ni zgodila, ker sta pogumna zapornika preprečila, da soda smodnika nista eksplodirala. Vendar je bila uničena precejšnja zaloga živil in je za preostanek potovanja ostalo zelo malo hrane. Kapitan je v prizadevanju, da bi hitreje pripluli v pristanišče, izbral krajši prehod skozi kanal D’Entrecasteaux na južnem koncu Tasmanije. Ob 9.30 je jadrnica zadela skalo, ki na zemljevidu ni bila označena. Danes je znana kot Skala kralja Georgea, in sicer pet kilometrov od obale ter se potopila. Od 133 utopljenih, so bili skoraj vsi zaporniki, zaklenjeni pod palubo. Samo 81 od prvotnih 220 kaznjencev je preživelo. Eden izmed njih je bil moj prednik. Leta 1843 se je poročil z izpuščeno kaznjenko in dve leti kasneje so ga pomilostili. Umrl je leta 1895.«

[Slike na straneh 12, 13]

SIR THOMAS BRISBANE

GUVERNER LACHLAN MACQUARIE

Britanska kaznjenska jadrnica Amphitrite

[Vir slike]

Kaznjenci: By Courtesy of National Library of Australia; F. Schenckov portret sira Thomasa Brisbana: Rex Nan Kivell Collection, NK 1154. By permission of the National Library of Australia; Macquarie: Mitchell Library, State Library of New South Wales; jadrnica: La Trobe Picture Collection, State Library of Victoria

[Slike na straneh 14, 15]

Kaznjenska celica v zaporu Port Arthur

[Vir slike]

Okovi in celica: La Trobe Picture Collection, State Library of Victoria

[Slika na strani 15]

Ta svetilnik v sydneyjskem pristanišču je natanko tak kot ga je zasnoval nekdanji kaznjenec Francis Greenway

[Slika na strani 15]

Nedostopna obala otoka Norfolk

[Slika na strani 15]

Stara vojašnica na otoku Norfolk