Nenavadno srečanje z neopaznim lovcem

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ KANADE

POGLEJ! Tam na travniku,« sem navdušeno zašepetal. Z ženo sva veslala v kanuju po veličastni reki Nechako v osrednjem delu Britanske Kolumbije ter uživala v prizorih in glasovih neokrnjene divjine. Nenadoma se je od nekod pojavila neka žival in napadla neopreznega zajca. Žrtev se je v hipu pognala na varno. Ker je plenilec začutil najino navzočnost, je za trenutek obstal. Ledeno naju je pogledal in zarenčal, kot bi želel reči ‚Hvala, ker sta mi pokvarila zajtrk‘. Nato je tiho izginil v temo goščave. »Kaj je bilo to?« je vprašala žena. »Ris,« sem odgovoril. Ravno takrat pa je še eno strašljivo renčanje odmevalo skozi svež jutranji zrak, tokrat daljše in glasnejše.

Redek prizor

To je bilo zares redko srečanje. Ris je nekoč pohajkoval po gozdovih in gorah celotne severne poloble, danes pa ga je mogoče najti le na odmaknjenih področjih sveta. Opazili so ga na oddaljenih gorovjih Evrazije in celo daleč na jugu v gorah Španije. Največ pa jih je v Sibiriji in v gostih, strnjenih gozdovih severne Kanade in Aljaske. V nekem priročniku o divjih mačkah piše: »Ris za udobno življenje potrebuje dve vrsti gozdnega okolja: goste zaplate grčavega, prepletenega večletnega gozda za zavetje in kotitveni brlog ter bujne, sočne travnike in mlade gozdove za lovljenje zajcev.«

Nekateri odrasli risi so približno šestkrat večji od domače mačke in ko stojijo, segajo odraslemu človeku do stegna. Severnoameriški samec lahko tehta od 10 do 15 kilogramov, samica pa od 5 do 10 kilogramov. Je približno  polovico manjši od svojega evropskega sorodnika. Nekatere teh divjih mačk lahko v dolžino zrastejo do enega metra.

Med risovimi značilnimi potezami je izrazita dlaka na glavi, zaradi česar je opazno drugačen od večine mačk. Njegov obrazni del, ki je širši in krajši kot pri večini mačk, daje zmoten vtis sramežljivosti in že skoraj krotkosti. Pozimi severnoameriškemu risu zraste gosta mehka dlaka, ki je dolga približno 10 centimetrov in je običajno nežno sive barve s temnosivimi vzorci na obraznem delu. Evrazijski ris pa je lahko svetlorjav s pegami temnorjave barve. Ris ima tudi značilen štrcljast rep s črno konico, ki je dolg okoli 10 centimetrov. Opazili boste velika trikotna ušesa, s čopom črnih dlak na vrhu. Ta deluje kot antena, saj mu pomagajo zaznati šume, ki jih povzroča manjši plen.

Natančnost in prikritost omogočata temu, povečini osamljenemu lovcu ujeti plen. Zaradi svojih velikih, krpljam podobnih šap z vpotegljivimi kremplji zlahka teče skozi snežne zamete. Ris lahko zaradi zelo dolgih in močnih zadnjih nog takoj  pospeši tek in se v enem samem skoku požene tudi od dva do tri metre daleč. Med zasledovanjem se lahko v zraku akrobatsko obrne in tako spremeni smer. Vendar je običajno vsak lov kratek. Ris se umakne, če po približno petih skokih ne ujame plena. Pravzaprav mora pogosto loviti od tri do deset zajcev, preden ujame enega. Izgubljena priložnost torej pomeni prazen želodec. Ko ris ujame plen, uporabi močno in kratko čeljust z 28 zobmi, od katerih so štirje podočniki in so prav nevarni, da prebodejo žrtvin vrat.

Ris lovi predvsem ob zori in ob mraku. Kot večina drugih mačk lahko tudi on vidi v popolni temi. Pravzaprav za vid ponoči potrebuje le šestino toliko svetlobe kot ljudje. Mačje oči imajo za mrežnico posebno membrano, ki deluje kot ogledalo, da svetlobo odbije nazaj skozi mrežnico za maksimalen dražljaj. To povzroči, da so oči v temi videti kot sijoče steklene frnikole, ob tem, ko ta žival pogleda naravnost v vas. V knjigi o divjih mačkah sveta piše: »Risi se za to, da opazijo zelo oddaljen plen, zanašajo na svoj vid. Domneva se, da lahko vidijo miš, ki je 75 metrov stran, in snežnega zajca, ki je oddaljen 300 metrov, kar je dlje od treh nogometnih igrišč.«

Priljubljena hrana risa v Kanadi je snežni zajec in v povprečju ubije dva na vsake tri dni. Dobro hranjen ris lahko živi do 15 let. Ker je priložnosten lovec, lovi tudi miši, voluharje, divje kure, race, bobre in veverice. Poročila kažejo, da so nekateri risi ubili celo jelena, zaradi česar so si pridobili sloves krutih in napadalnih lovcev.

Razumeti in obvarovati risa

Ko se je samica risa pripravljena ploditi, to sporoči s svojimi izločki in mijavkanjem. Po parjenju bo imela približno štiri mladiče, redkokdaj do sedem, ko je dovolj hrane. Zanimivo je, da je ob pomanjkanju hrane zarod manjši.

Ris je že po naravi težko opazen in se ogiba področij, kjer se giblje človek. Da bi risa obvarovali, mu pomagajo preživeti na mnogih področjih Britanske Kolumbije. Poleg tega mu lahko zelo koristijo sodobne selektivne tehnike drvarjenja, ko delavci v gozdu za sabo puščajo manjša odprta področja in tako ustvarijo travnike, kjer se hranijo zajci. S povečanjem zajčje populacije se poveča tudi populacija risov.

Ta zanimiva žival je pomemben del zapletenega ekosistema. Tudi ris je, podobno kakor drugi plenilci, odvisen od svojega plena. Kot je povzela neka knjiga o naravi, ‚je ris odvisen tudi od trave in vejic, ki jih jé njegov plen. Prav tako je odvisen od organizmov v gozdni prsti, iz katerih rastline, s katerimi se hrani njegov plen, črpajo hrano.‘ Res, zapletenost narave nas uči o pomembnosti tega, da živimo v sozvočju z naravo in ohranjamo okolje živalim, kot je ris.