Deževni gozdovi – ali se jih lahko okoriščamo, ne da bi jih uničevali?

ALI menite, da ima lesna industrija pravico uničiti tropske deževne gozdove po svetu? Najverjetneje bi odgovorili z ne! Vendar bodo morda nekateri ekologi vztrajali, da so mnogi, ki bi rekli ne, pravzaprav že rekli da. Denimo s tem, da so kupili pohištvo, narejeno iz čudovitega in priljubljenega tropskega lesa, ki prihaja iz divjih deževnih gozdov, namesto s plantaž, kjer gojijo drevesa za les.

Gozdarjenje se pogosto enači s krčenjem gozdov. In prav zares se veliko gozdov uniči z gozdarjenjem. Po trditvah pa naj bi druge gozdove izsekovali s kar najmanj škode. Ali lahko tropski deževni gozdovi in njihov divji živelj zares preživijo gozdarjenje? Preglejmo najprej, kako se lahko z gozdarjenjem gozd uniči.

Kako lahko gozdarjenje uniči gozd in divji živelj

Poglejmo si naslednji scenarij: Zgodba se prične, ko buldožerji utirajo poti daleč v gozd. Gozdni delavci z motornimi žagami kmalu pričnejo delati. Lesno podjetje ima le kratkoročno dovoljenje za sečnjo, zato imajo delavci navodilo, naj vzamejo vse, kar ima vrednost. Ko drevesa, ki so namenjena prodaji padejo, poškodujejo ali uničijo sosednja drevesa, s katerimi so povezana z ovijalkami. Nato se težki goseničarji prebijejo skozi gosto rastlinje, da izvlečejo hlode, pri tem pa tanko plast prsti tako dolgo teptajo, da postane dobesedno neuporabna.

Delavci lesnega podjetja na splošno pojedo več mesa kot tamkajšnji vaščani. Z lovom gozd popolnoma oplenijo, ko pogosto pobijejo več kot v resnici potrebujejo. Ceste, ki jih gozdni delavci pustijo za sabo, odprejo področje, ki je prej bilo nedostopno. Sedaj lahko vstopijo lovci z vozili in puškami ter pokončajo še preostale divje živali. Lovci, ki nastavljajo pasti za živali, in sicer za donosno trgovino s hišnimi ljubljenčki, lovijo manjše živali in ptice. Za tem pridejo naseljenci, tisoče ljudi, ki nimajo kje živeti in iščejo priložnost, da bi na tej novo dostopni zemlji našli vse potrebno za življenje. Njihov način kmetovanja posekaj-in-požgi pokonča še zadnja drevesa. Zaradi tega lahko močno deževje spere tanko vrhnjo plast zemlje.

 Dejansko so za sabo pustili mrtev gozd. Gozdarjenje je bil le prvi korak. Ampak ali mora biti sečnja tropskih deževnih gozdov res tako uničujoča?

Nadzorovano gozdarjenje

V zadnjih letih se je obnovilo zanimanje za zamisel o nadzorovanem gozdarjenju in o sprejemljivem upravljanju gozdov. Namen tega je zbirati les na način, ki gozdu in njegovemu divjemu življu povzroči čim manjšo škodo. Gozd si opomore postopoma, zaradi česar je ponovna sečnja zopet mogoča čez nekaj desetletij. Nekateri prodajalci, ki se spoprijemajo s pritiskom naravovarstvenikov, sedaj oglašujejo, da les izvira iz gozdov, ki imajo potrdilo, da so sprejemljivo upravljani. Poglejmo si, kako deluje gozdarjenje, ki povzroča manj škode.

Poklicni gozdar in skupina pomočnikov se prebijajo skozi podrast. Predstavljajo eno od številnih skupin, ki bodo v džungli preživele morda šest mesecev in opravljale gozdno inventuro. Lesno podjetje ima za to dolgoročno koncesijo, zato imajo delavci čas, da opravijo to drevesno raziskavo, z namenom da se gozd obvaruje za nadaljnjo rabo.

Gozdar vsako drevo označi z registracijsko številko in identificira vrste. Obstaja stotine različnih vrst, zato mora imeti kar precej strokovnega znanja. Naslednji korak pa zahteva sodobno tehniko.

Gozdar uporablja ročno napravo, ki je povezana s sateliti globalnega navigacijskega sistema (GPS), in vanjo vnaša podatke o velikosti in vrsti drevesa ter njegovo registracijsko številko. Ko pritisne tipko »vnesi«, vse podatke o drevesu, tudi njegovo natančno lokacijo, takoj pošlje iz gozda neposredno v računalnik, ki je v živahnem oddaljenem mestu.

Kasneje računalnik upravniku gozda natisne karto, kjer je točno označeno vsako vredno drevo v gozdu. Upravnik natančno izbere, katera drevesa se lahko poseka v skladu z uradnimi predpisi. Pri mnogih vrstah je dovoljeno, da se poseka le 50 odstotkov dreves, ki imajo širši premer debla, kot pa je določeno v koncesiji. Najstarejša in najbolj zdrava drevesa morajo ostati, da se z njih pridobi seme.

Kako pa je potem mogoče posekati drevesa, ne da bi pri tem poškodovali gozd? Za Prebudite se! so to vprašanje postavili Robertu, gozdarju, ki smo ga omenili v prejšnjem članku. Pojasnil je: »Ključna je karta. Da bi gozdu povzročili čim manjšo škodo, lahko s karto dreves načrtujemo sečnjo. Načrtujemo lahko celo smer padanja drevesa in tako kar najmanj poškodujemo druga drevesa.

Namesto da bi si pot do vsakega drevesa utrli z buldožerji, lahko načrtujemo tudi izvleko hlodov z vitli. Gozdni delavci, preden posekajo drevesa, odstranijo ovijalke, ki povezujejo ta drevesa s sosednjimi – zopet, da bi zmanjšali škodo na drugih drevesih. Koncesijsko področje obdelujemo krožno, saj vsako leto kartografiramo in izvajamo sečnjo določenega predela ter se nanj ne vrnemo, dokler ne mine najmanj 20 let. Pri nekaterih gozdnih področjih 30 let.«

Roberto pa je zaposlen pri lesnem podjetju. Zato smo ga za Prebudite se! vprašali: »Koliko se gozdarji zares zanimajo za zaščito divjih živali in rastlin?«

Zaščita živali

»Brez živali je nemogoče imeti zdrav gozd,« pravi Roberto. »Živali so življenjsko pomembne za opraševanje in raznašanje semen. Zelo si prizadevamo, da bi divje živali čim manj motili. Denimo skrbno načrtujemo dostopne ceste, tako da jih ni veliko in da je med njimi precejšnja razdalja. Kjer koli je mogoče, naredimo ceste tako ozke, da se lahko listni baldahin zapre nad njimi. Potem lahko živali, kot so lenivci in opice, prečkajo cesto, ne da bi morali z dreves.«

Roberto na svojem zemljevidu usmeri pozornost na nekaj obarvanih področij. Ta naj bi ostala popolnoma nedotaknjena. Denimo zaščiten pas ozemlja na obeh straneh vsakega potoka živalim omogoča, da se v nedotaknjeni džungli premikajo z enega področja na drugo.

»Poleg nadvse pomembnih življenjskih okolij ob potokih,« pojasnjuje Roberto, »ščitimo tudi jame, skale, stara drevesa z duplinami, drevesa,  ki rodijo mesnate plodove – pravzaprav katero koli področje, ki je nujno za preživetje določenih vrst. Da bi preprečili nezakonit lov, svojim delavcem ne dovolimo, da bi imeli strelno orožje. V gozdni tabor z letalom vozimo govedino in piščančje meso, tako da ni potrebe po mesu divjih živali. Potem ko končamo delo na določenem predelu, skrbno zapremo ali nadziramo ceste, da lovcem ali nezakonitim gozdarjem preprečimo vstop v gozd.

Vesel sem, da opravljam vse to, ker verjamem v ohranitev Božjega stvarstva. Ampak skoraj vsi ukrepi, ki sem jih opisal, so zahteve mednarodnih predpisov za gozd s potrdilom, da je sprejemljivo upravljan. Če podjetje želi dobiti certifikat, mora inšpektorjem iz mednarodnih organizacij dokazati, da ravna po teh predpisih.«

Ali so gozdovi, ki se jih sprejemljivo upravlja, dobičkonosni? Razen redkih zanesenjakov, kakršen je Roberto, gozdarji na splošno niso pretirano navdušeni nad načrti za ohranitev divjega življa. Takšne omejitve pogosto sprejmejo kot možno izgubo dobička.

Kljub temu so raziskave, ki so bile opravljene v vzhodni Amazoniji v drugi polovici 1990-ih let, pokazale, da so bili stroški drevesnih kart, rezanja ovijalk in načrtovanje izvleke hlodov več kot povrnjeni, saj je bila dosežena večja učinkovitost. Izgubljenih je bilo denimo manj hlodov. Pogosto se dogaja, da zaradi tega, ker ni takšnih kart, ekipa z motornimi žagami podre drevo, ki pa ga ekipa za izvleko v gosti džungli ne more najti.

Poleg tega se lahko les, katerega so kot les iz sprejemljivo upravljanega gozda potrdili neodvisni inšpektorji, laže proda. Vendar ali gozdarjenje, ki povzroča manj škode, zares obvaruje biološko raznolikost? Koliko divjih živali preživi takšno sečnjo deževnega gozda?

Ali lahko divje gozdne živali preživijo gozdarjenje?

Res je, da so ekosistemi tropskih deževnih gozdov nežni in zapleteni. Vendar so lahko pod določenimi pogoji presenetljivo prilagodljivi. Denimo če v bližini gozda, kjer se je izvajala sečnja, ostaja nedotaknjen gozd, bodo mladike posekanih dreves počasi zrasle in zapolnile praznino v listnem baldahinu. Kaj pa ptice, žuželke in druge živali?

Nekaj vrst je močno prizadetih in skoraj vsi postopki gozdarjenja na takšnem področju zmanjšajo število  ptic in drugih živalskih vrst. A gozdarjenje, ki povzroča manj škode, pogosto zelo malo vpliva na večino vrst. Pravzaprav odprtje vrzeli v listnem baldahinu lahko v resnici spodbudi nekatere vrste. Nedavna raziskava je pokazala, da lahko navzočnost ljudi – tudi če so nekateri tam zaradi selektivnega gozdarjenja – poveča biološko raznolikost deževnih gozdov.

Obstaja torej veliko dokazov, ki kažejo, da je tropske deževne gozdove mogoče odgovorno izkoriščati, ne da bi to trajno škodovalo njihovi raznolikosti življenja. V londonskem Economistu je pisalo: »Le 10 % preostalih gozdov, ki se jih sprejemljivo upravlja, je lahko zadovoljilo vse obstoječe zahteve za tropski trdi les. Večino ostalih bi potem lahko razglasili za nedotakljive gozdove.«

Zgled popolne zaščite je gozd, o katerem smo govorili v uvodnem članku. Ramiro ga ščiti, ker so znanstveniki tam našli kar nekaj ogroženih vrst. Takšni gorski gozdovi so redki in v njih je neobičajno velika raznolikost življenja. »Ključ do ohranitve je izobraževanje,« razlaga Ramiro. »Ko so tukajšnji vaščani dojeli, da je njihova zaloga vode odvisna od gozda, so se pričeli zanimati za njegovo ohranitev.«

Ramiro dodaja: »Pomemben je tudi ekoturizem, saj se obiskovalci poučijo, zakaj je različna drevesa in rastline, ki jih vidijo, vredno obvarovati. Odidejo z večjim cenjenjem do gozda in njegovih divjih živali.«

Zgleda Ramira in Roberta prikazujeta, da se človek lahko okorišča tropskih deževnih gozdov, ne da bi njih in njihov divji živelj uničil. Vendar to, da je nekaj mogoče, še ne pomeni, da se bo tudi zgodilo. Danes se nekateri ljudje lahko prepričajo, da tropski les, ki ga kupujejo, prihaja iz gozdov, ki imajo certifikat, da so sprejemljivo upravljani. Za druge pa kaj takšnega ni na voljo. Ali bodo prizadevanja za ohranitev rešili osupljivo raznolikost življenja gozdov?

 [Zemljevidi na strani 7]

(Lega besedila – glej publikacijo)

BOLIVIJA

Zemljevid na desni vsebuje podrobne podatke o vsakem drevesu; kot je prikazano zgoraj, je na zemljevidu le majhen predel Bolivije

[Vir slike]

Vsi zemljevidi razen zgoraj levo: Aserradero San Martin S.R.L., Bolivia

[Slike na strani 7]

Vsako drevo je posebej oštevilčeno, njegova vrsta pa identificirana. Nato se s pomočjo sprejemnika globalnega navigacijskega sistema (zgoraj) določi natančna lokacija drevesa.

[Slika na strani 7]

‚Inventurna karta gozda je ključ za načrtovanje sečnje, ki ne bo trajno poškodovala gozda in njegovih divjih živali.‘ (Roberto)

Slika na strani 8, 9]

»Ključ do ohranitve je izobraževanje.« (Ramiro)

[Navedba vira slike na strani 9]

Foto: Zoo de Baños