Sprejel sem Božje gledišče o krvi

ZDRAVNIK PRIPOVEDUJE SVOJO ZGODBO

PRED skupino zdravnikov v bolnišnični predavalnici sem imel kratko poročilo o rezultatih obdukcije. Umrli pacient je imel maligni tumor in dejal sem: »Sklepamo lahko, da je bila za njegovo smrt neposredno kriva hemoliza [propad rdečih krvnih telesc] in akutna odpoved ledvic zaradi transfundiranja velikih količin krvi.«

Neki profesor je vstal in jezno zavpil: »Ali hočete reči, da smo pacientu dali napačno krvno skupino?« Odgovoril sem: »Nisem mislil tega.« Pokazal sem nekaj diapozitivov majhnih delov pacientovih ledvic in dodal: »V ledvicah lahko vidimo propad velikega števila rdečih krvnih telesc, po čemer lahko sklepamo, da je to povzročilo akutno odpoved ledvic.« * Ozračje je postalo napeto, usta pa sem imel suha. Čeprav sem bil mlad zdravnik in on profesor, sem menil, da ne morem kar mimo teh argumentov.

To se je zgodilo, ko še nisem bil Jehovova priča. Rodil sem se leta 1943 v Sendaiu, mestu na severu Japonske. Oče je bil patolog in psihiater, zato sem se odločil za študij medicine. V drugem letu študija, leta 1970, sem se poročil z mladenko po imenu Masuko.

Odločim se za patologijo

Medtem ko sem zaključeval šolanje, je Masuko pomagala finančno podpirati družino s  svojo zaposlitvijo. Medicina me je povsem prevzela. Osupel sem bil nad čudovito zgradbo človeškega telesa. Kljub temu nisem nikoli razmišljal o obstoju Stvarnika. Menil sem, da bom z medicinskimi raziskavami lahko našel smisel v življenju. Ko sem postal zdravnik, sem se zato odločil nadaljevati študij medicine in izbral sem patologijo – ta veja medicine preučuje značilnosti, vzroke in posledice bolezni.

Ko sem opravljal obdukcije na pacientih, ki so umrli za rakom, so se mi pričeli porajati dvomi o učinkovitosti krvnih transfuzij. Pri pacientih v zadnjem stadiju raka se zaradi krvavitev utegne pojaviti anemija. Anemijo še poslabša kemoterapija, zato zdravniki pogosto predpišejo krvne transfuzije. Kljub temu sem pričel domnevati, da bi se zaradi teh transfuzij rak utegnil celo še razširiti. Kakor koli že, je danes znano, da krvne transfuzije povzročijo imunosupresijo, ki poveča možnost za ponovni pojav tumorjev in zmanjša stopnjo preživetja pri bolnikih z rakom. *

Leta 1975 sem se srečal s primerom, ki sem ga omenil na začetku. Profesor, ki je vodil ta primer, je bil specialist hematolog. Zato ni čudno, da je bil tako besen, ko me je slišal reči, da je pacientovo smrt povzročila krvna transfuzija! Kljub temu sem nadaljeval predstavitev in sčasoma se je pomiril.

Nič več bolezni ne smrti

Nekako tedaj je ženo obiskala neka starejša gospa, ki je bila Jehovova priča. V svoji predstavitvi je uporabila besedo »Jehova« in Masuko jo je vprašala, kaj pomeni. Priča ji je odgovorila: »Jehova je ime pravega Boga.« Masuko je brala Biblijo vse od otroštva, toda v prevodu, ki ga je uporabljala, je bilo Božje ime nadomeščeno z nazivom »GOSPOD«. Takrat pa je izvedela, da ima Bog ime.

Masuko je nemudoma pričela preučevati Biblijo s to starejšo Pričo. Ko sem se okoli ene ure zjutraj vrnil iz bolnišnice domov, mi je žena navdušeno povedala: »Biblija pravi, da bolezni in smrti ne bo več!« Odvrnil sem: »To bi bilo čudovito!« Ona pa je nadaljevala: »Glede na to, da je novi svet blizu, nočem, da zapravljaš svoj čas.« Njene besede sem razumel, kakor bi hotela, da neham delati kot zdravnik, zato sem se razjezil in najini odnosi so postali napeti.

Vendar žena nad mano ni obupala. V molitvi je prosila Boga, naj ji pomaga najti primerne svetopisemske vrstice, ki mi jih je potem pokazala. Do srca so mi še posebej segle besede iz Propovednika 2:22, 23: »Kaj ima človek pri vsem trudu svojem in pri srca svojega teženju, s katerim se trudi pod solncem? [. . .] Celo po noči ni počitka njegovemu srcu. Tudi to je ničemurnost.« Te besede so se nanašale na to, kar sem delal – dan in noč sem se posvečal medicini, ne da bi našel pravo zadovoljstvo.

Neko nedeljo zjutraj julija 1975, ko se je žena že odpravila v kraljestveno dvorano Jehovovih prič, sem se nenadoma odločil, da grem tudi jaz. Bila je zelo presenečena, ko me je zagledala v dvorani, in Priče so me prisrčno  sprejeli. Od takrat nisem izpustil nobenega nedeljskega shoda. Čez kakšen mesec je neki Priča pričel z mano preučevati Biblijo. Žena se je krstila tri mesece zatem, ko so jo Jehovove priče prvič obiskali.

Božje gledišče o krvi postane tudi moje

Kmalu sem spoznal, da Biblija naroča kristjanom, naj se ‚zdržujejo krvi‘. (Dejanja 15:28, 29; 1. Mojzesova 9:4) Že prej sem dvomil o učinkovitosti krvne transfuzije, zato sem Božje gledišče o krvi sprejel brez težav. * Mislil sem si: ‚Če obstaja Stvarnik in nam to naroča, potem je to gotovo pravilno.‘

Prav tako sem spoznal, da sta bolezen in smrt posledica Adamovega greha. (Rimljanom 5:12) Tedaj sem se pri svojem raziskovanju ukvarjal z arteriosklerozo. Ko se staramo, postajajo arterije vse manj prožne in vse ožje, kar povzroči različna obolenja, denimo bolezni srca, cerebrovaskularne in ledvične bolezni. Zdelo se mi je smiselno, da je za to vzrok naša podedovana nepopolnost. Potem je moje navdušenje za medicino pričelo ugašati. Samo Bog Jehova lahko odpravi bolezen in smrt!

Marca 1976 sedem mesecev po tem, ko sem pričel preučevati Biblijo, sem opustil nadaljnje izobraževanje v univerzitetni bolnišnici. Čeprav sem se bal, da ne bom več mogel delati kot zdravnik, sem našel delo v neki drugi bolnišnici. Maja 1976 sem se krstil. Sklenil sem, da bi svoje življenje najbolje uporabil tako, da služim kot polnočasni oznanjevalec oziroma pionir, s čimer sem pričel julija 1977.

Zagovarjanje Božjega gledišča o krvi

Z Masuko sva se novembra 1979 preselila v občino v prefekturi Čiba, kjer je bila velika potreba po oznanjevalcih. Našel sem bolnišnico, v kateri sem lahko delal polovični delovni čas. Prvi dan me je obkrožila skupina kirurgov. Vztrajno so me spraševali: »Kaj boš kot Jehovova priča storil, če pripeljejo pacienta, ki potrebuje krvno transfuzijo?«

Spoštljivo sem jim pojasnil, da bi upošteval, kaj Bog pravi o krvi. Pojasnil sem, da obstajajo nadomestki za krvno transfuzijo in da se bom po najboljših močeh potrudil pomagati svojim pacientom. Po kaki uri razpravljanja je vodja kirurgije dejal: »Razumem. Če pa pripeljejo pacienta, ki je izgubil veliko krvi, bomo zanj poskrbeli mi.« Vodja kirurgije je bil znan kot težaven človek, toda po tej razpravi sva se dobro razumela in vedno je spoštoval moje verovanje.

Spoštovanje krvi na preizkušnji

Medtem ko sva služila v Čibi, se je v Ebini gradilo nov sedež Jehovovih prič na Japonskem. Z ženo sva se enkrat tedensko peljala tja, da bi poskrbela za zdravstvene potrebe Prič prostovoljcev, ki so gradili te stavbe, imenovane Betel. Čez nekaj mesecev sva dobila povabilo, da bi v Betelu Ebina služila polnočasno. Zato sva se marca 1981 vselila v začasne zgradbe, kjer je živelo čez 500 prostovoljnih delavcev. Dopoldan sem pomagal pri čiščenju kopalnice in stranišč na gradbišču, popoldan pa sem opravljal zdravniške preglede.

Med mojimi pacienti je bila tudi Ilma Iszlaub, ki je leta 1949 prišla iz Avstralije na Japonsko kot misijonarka. Imela je levkemijo in zdravniki so ji povedali, da bo živela le še nekaj mesecev. Ilma je odklonila krvne transfuzije,  ki naj bi ji podaljšale življenje, in se odločila svoje zadnje dni preživeti v Betelu. Takrat še niso bila na voljo zdravila, ki spodbujajo nastajanje rdečih krvnih telesc, kot je eritropoetin. Zato je bil njen hemoglobin včasih zelo nizek, komaj 3 ali 4 grame! (Normalno je od 12 do 15 gramov.) Toda storil sem vse, kar je bilo v moji moči, da bi jo zdravil. Ilma je v svoji neomajni veri v Božjo Besedo vztrajala vse do smrti januarja 1988 – kakih sedem let kasneje!

V minulih letih je mnogo prostovoljcev z japonskega podružničnega urada Jehovovih prič potrebovalo operacijo. Pohvalno je, da so zdravniki v bližnjih bolnišnicah sodelovali tako, da so jih operirali brez transfuzije krvi. Pogosto so me povabili v operacijsko dvorano, da bi opazoval potek operacije in občasno sem pri kakšni operaciji celo asistiral. Takšnim zdravnikom, ki spoštujejo stališče Jehovovih prič do krvi, sem zelo hvaležen. Pri sodelovanju z njimi sem velikokrat imel priložnost govoriti o svojem verovanju. Eden od zdravnikov je nedavno postal krščen Priča.

Zanimivo je, da so se prizadevanja zdravnikov, da bi zdravili Jehovove priče brez krvi, izkazala za pomemben prispevek k napredku medicine. Brezkrvne operacije so dokazale, da se je koristno vzdržati krvnih transfuzij. Študije kažejo, da pacienti po takšni operaciji okrevajo hitreje in imajo manj zapletov.

Še naprej se učim od največjega Zdravnika

Trudim se ostati na tekočem z najnovejšimi dosežki v medicini. Vendar se poleg tega učim tudi od Jehova, največjega Zdravnika. On nas ne gleda samo površinsko, ampak vidi celotnega človeka. (1. Samuelova 16:7) Kot zdravnik se vsakega pacienta trudim zdraviti kot celega človeka in se ne osredotočati le na njegovo bolezen. Zaradi tega lahko pacientu dam boljšo zdravstveno oskrbo.

Še naprej služim v Betelu. Eden največjih virov radosti je zame še vedno pomagati drugim, da si pridobijo spoznanje o Jehovu, k čemur spada tudi njegovo gledišče o krvi. V svojih molitvah prosim za to, da bo Veliki zdravnik, Bog Jehova, kmalu odpravil vsakršno bolezen in smrt. (Pripovedoval je Yasuši Aizawa.)

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

»Pojasnil sem, da obstajajo nadomestki za krvno transfuzijo in da se bom po najboljših močeh potrudil pomagati svojim pacientom.«

[Poudarjeno besedilo na strani 15]

»Brezkrvne operacije so dokazale, da se je koristno vzdržati krvnih transfuzij.«

[Sliki na strani 15]

Zgoraj: Pri biblijskem govoru

Desno: Z ženo Masuko, danes