Jedrska vojna – kdo preti?

»Možnost popolne jedrske katastrofe je resnična. Obstaja [. . .] kljub dejstvu, da se je hladna vojna že pred več kot desetletjem končala.« (Robert S. McNamara, nekdanji ameriški minister za obrambo, in James G. Blight, profesor mednarodnih odnosov na Watsonovem inštitutu za mednarodne raziskave)

LETA 1991, ko se je hladna vojna končala, so minutni kazalec na sloviti uri sodnega dne pomaknili na 17 minut pred »dvanajsto«. Fotografija ure sodnega dne je predstavljena na naslovnici revije Bulletin of the Atomic Scientists in je simbol tega, kako blizu jedrske vojne (dvanajst) naj bi bil svet. Takrat so minutni kazalec prestavili do sedaj najdlje od dvanajste, vse odkar so leta 1947 uro predstavili. Vendar pa so ga nato zopet pričeli pomikati naprej. Denimo februarja 2002 so uro prestavili na sedem minut pred dvanajsto, kar je bila že tretja sprememba po koncu hladne vojne.

 Zakaj so izdajatelji te znanstvene revije menili, da je treba kazalec premakniti naprej? Zakaj se jim zdi, da jedrska vojna še vedno grozi? In kdo ogroža mir?

Skrivnost v »zmanjšanju«

»Še vedno obstaja več kot 31.000 kosov jedrskega orožja,« piše v Bulletin of the Atomic Scientists. Zatem nadaljuje: »Petindevetdeset odstotkov tega orožja imata Rusija in Združene države; več kot 16.000 kosov je v pripravljenosti.« Nekateri morda vidijo navidezno protislovje v številu obstoječih bojnih konic. Ali nista velesili že razglasili zmanjšanje števila bojnih konic, in sicer vsaka na 6000?

Tukaj je skrivnost »zmanjšanja«. V poročilu Ustanove Carnegie za mednarodni mir piše: »Število 6000 registriranih bojnih konic je določeno s posebnimi evidenčnimi pravili, ki so bila dogovorjena s START-om [Sporazumom o zmanjšanju strateškega orožja]. Obe državi bosta obdržali tisoče primerkov dodatnega taktičnega in rezervnega orožja.« (Poudarili mi.) Po besedah iz Bulletin of the Atomic Scientists »bodo mnoge, če ne kar večino ameriških bojnih konic, ki so bile odstranjene iz aktivne zaloge, raje spravili v skladišča (skupaj s približno 5000 že uskladiščenimi bojnimi konicami), kot pa da bi jih razstavili«.

Zato poleg tisočih kosov pripravljenega strateškega jedrskega orožja v skladiščih, ki ga lahko neposredno izstrelijo z ene celine na drugo, obstaja še na tisoče drugih bojnih konic, pa tudi taktičnega jedrskega orožja za napad na bližnje cilje. Nedvomno imata jedrski velesili v svojih arzenalih še vedno ogromno jedrskega orožja, da lahko celotno svetovno prebivalstvo uničita kar nekajkrat! Tolikšno število nevarnega orožja pa povečuje verjetnost še ene pretnje, da se jedrske rakete izstreli ponesreči.

Jedrska vojna – ponesreči

»Vodilo ameriških jedrskih sil je strategija ‚pripravljenosti za izstrelitev‘,« pravita Robert S. McNamara in James G. Blight, ki smo ju omenili prej. Kaj to pomeni? »Naše bojne konice lahko izstrelimo, medtem ko so ruske že v zraku,« pravita in dodajata: »Od prvega opozorila o ruskem napadu pa do izstrelitve naših raket lahko po pravilu mine samo 15 minut.« Neki bivši ameriški oficir za izstrelitev strateških jedrskih raket pravi, da »so dejansko vse rakete na zemlji v dveh minutah pripravljene za izstrelitev«.

Zaradi te pripravljenosti obstaja nevarnost, da se rakete izstreli ponesreči, ker bi se izdalo lažno opozorilo. »Več kot enkrat,« piše v članku U.S.News & World Reporta, »so bili med ameriškimi jedrskimi vojaškimi vajami pomotoma izdani ukazi za resnično izstrelitev.« Podobna lažna opozorila so bila izdana tudi v Rusiji. Ko je norveška raziskovalna raketa leta 1995 sprožila lažni alarm, je ruski predsednik pričel postopek za aktiviranje jedrskih raket.

 Zaradi te strategije pripravljenosti za izstrelitev so tisti, ki sprejemajo odločitve, pod zelo velikim pritiskom. Na srečo so v preteklosti poveljniki dojeli, da gre za lažno opozorilo, zato do sedaj ni prišlo do jedrske vojne. Glede incidenta leta 1979 je neki raziskovalec pojasnil: »Naši sateliti za zgodnje opozarjanje so pokazali, da sovjetskih raket ni v zraku, in tako preprečili, da se ameriških raket [ni izstrelilo].« Vendar pa se sčasoma takšni satelitski sistemi za zgodnje opozarjanje pokvarijo. Raziskovalce in analitike skrbi, da »večina teh ruskih satelitov ne deluje več ali pa so zašli iz svoje orbite«. Zato je, kot je pred nekaj leti dejal upokojeni ameriški viceadmiral, »zaradi nesporazuma, avtoritete, ki je v napačnih rokah, ali nesreče možnost za predčasen udarec oziroma izstrelitev raket danes enako velika, kot je bila v preteklosti«.

Nove članice jedrskega kluba

Čeprav imata večino jedrskega arzenala dve velesili, pa obstajajo tudi druge jedrske sile, kot so Francija, Kitajska in Velika Britanija. Te potrjene jedrske sile, imenovane jedrski klub, so kot novi članici sprejele Indijo in Pakistan. Poleg teh držav so še številne druge, tudi Izrael, pogosto opisane kot države, ki želijo – ali morda že imajo – jedrsko orožje.

Politični spori, v katere so vpletene članice jedrskega kluba, tudi nove, so lahko povod za jedrsko vojno. »Kriza med Indijo in Pakistanom [. . .] kaže, kako blizu jedrske vojne sta bili dve državi, odkar je bila Kubanska raketna kriza,« pojasnjuje Bulletin of the Atomic Scientists. Mnogim, ki so spremljali zaostrene razmere na začetku leta 2002, je postal strah pred jedrskim napadom zelo resničen.

Poleg tega se je zaradi razvoja drugega orožja za množično uničevanje povečala tudi možnost uporabe jedrske bombe. V The New York Timesu je pisalo o zaupnem poročilu Pentagona, da lahko »morebitna uporaba jedrskega orožja za uničevanje sovražnikovih zalog biološkega, kemičnega ter drugega orožja za množično uničevanje« postane del ameriške jedrske politike.

Teroristični napadi v Združenih državah 11. septembra 2001 so svet opozorili na še eno jedrsko  pretnjo. Mnogi sedaj menijo, da teroristične organizacije poskušajo narediti jedrsko orožje ali pa ga morda že imajo. Kako je to mogoče?

Teroristi in bombe iz jedrskih odpadkov

Ali je iz materiala, ki ga prodajajo na črnem trgu, mogoče narediti jedrsko bombo? Po besedah iz revije Time je odgovor pritrdilen. Revija je poročala o skupini, ki je bila ustanovljena, da bi preprečevala jedrski terorizem. Do sedaj »je zbrala več kot ducat« doma narejenih bomb iz »tehnike, ki jo najdemo na policah povprečne trgovine z elektroniko, in jedrskega goriva s črnega trga«.

Jedrsko razoroževanje in razstavljanje takšnega orožja sta povečali možnost jedrske tatvine. »Odstranjevanje na tisoče kosov ruskega jedrskega orožja z dobro varovanih raket, bombnikov in podmornic ter njihovo shranjevanje v manj varna skladišča bo to orožje naredilo za vabljivo tarčo ambicioznih teroristov,« piše v reviji Time. Če majhna skupina ljudi dobi v roke razstavljene dele jedrskega orožja in jih ponovno sestavi, lahko kmalu postane članica jedrskega kluba!

Revija Peace poudarja, da za članstvo v jedrskem klubu niti ni treba sestaviti bombe. Treba je samo pridobiti dovolj cepljivega urana ali plutonija. V reviji piše: »Teroristi, ki imajo sodoben, za orožje uporaben uran, bi lahko brez težav povzročili eksplozijo, tako da bi eno polovico urana vrgli na drugo.« Koliko obogatene jedrske snovi je potrebno? Po podatkih iz te revije »zadostujejo trije kilogrami«. To je skoraj toliko urana, uporabnega za orožje, kolikor so ga na Češkem zaplenili tihotapcem leta 1994!

Jedrski odpadki lahko postanejo še ena oblika jedrske oborožitve. »Strokovnjake zelo skrbi smrtonosna kombinacija radioaktivnih odpadkov in konvencionalnih eksplozivov,« piše v The American Spectator. Takšno orožje (naprave za razpršitev radioaktivnih snovi) je znano pod imenom umazane bombe. Kako nevarne so? Pri umazanih bombah »za razpršitev zelo radioaktivnih snovi [uporabljajo] konvencionalna močna eksploziva, tako da žrtev ne uničijo z eksplozijo in vročino, ampak jih zastrupijo«, piše v IHT Asahi Shimbun. Nadaljuje: »Učinek na ljudi je lahko vse od radiacijske bolezni do počasnega mučnega umiranja.« Čeprav nekateri pravijo, da uporaba lahko dostopnih jedrskih odpadkov ne bi povzročila prevelike škode, pa so mnogi zaskrbljeni, ker je na črnem trgu mogoče dobiti obogatene jedrske snovi. Glede na nedavno vsesvetovno anketo je več kot 60 odstotkov vseh anketirancev menilo, da se bo jedrski terorizem pojavil v naslednjih desetih letih.

Jedrska nevarnost nedvomno svetu še vedno preti. V britanskem Guardian Weeklyju, 16.–22. januar 2003, je pisalo: »Vse od najbolj mračnih dni hladne vojne je možnost, da se bodo Združene države zatekle k jedrskemu orožju, večja kot kadar koli. [. . .] Združene države postopoma znižujejo prag za jedrsko vojno.« Zato se je razumno vprašati: Ali se je mogoče ogniti jedrski vojni? Ali obstaja upanje za svet brez jedrske nevarnosti? O teh vprašanjih bomo razpravljali v naslednjem članku.

[Okvir na strani 6]

Druga jedrska doba?

Kolumnist Bill Keller (sedaj glavni urednik The New York Timesa) je v The New York Times Magazine izrazil mnenje, da so države vstopile v drugo jedrsko dobo. Prva je trajala do januarja 1994, ko je Ukrajina prostovoljno predala orožje, ki ga je podedovala od nekdanje Sovjetske zveze. Zakaj Keller govori o drugi jedrski dobi?

Keller piše: »Druga jedrska doba je bila objavljena z bobnenjem pod radžastansko puščavo leta 1998, ko je na novo izvoljena indijska hindujska nacionalistična vlada sprožila pet poskusnih eksplozij. Dva tedna kasneje je tudi Pakistan naredil tako.« V čem so bili ti poskusi drugačni od tistih iz prejšnje jedrske dobe? »To je bilo jedrsko orožje, narejeno za določeno področje.«

Ali se lahko potem svet počuti kaj bolj varnega, če ima še dve aktivni članici jedrskega kluba? Keller nadaljuje: »Vsaka nova država, ki ima jedrsko orožje, poveča možnost za vojno z jedrsko državo.« (»The Thinkable«, The New York Times Magazine, 4. maj 2003, stran 50)

Razmere še dodatno zapletajo novice, da ima Severna Koreja morda »dovolj plutonija za šest novih jedrskih bomb. [. . .] Z vsakim novim dnem se poveča tveganje, da ji bo uspelo narediti novo jedrsko orožje in morda celo katero testirati, da preveri, kako uspešno je.« (The New York Times, 18. julij 2003)

[Slika na strani 7]

Vladni uradnik predstavlja model jedrske bombe »kovčka«

[Vir slike]

AP Photo/Dennis Cook

[Slika na strani 7]

Stari sateliti za zgodnje opozarjanje se kvarijo

[Vir slike]

NASA photo

[Navedba vira slike na strani 5]

Zemlja: NASA photo