Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Acinipo – pozabljena staroveška naselbina

Acinipo – pozabljena staroveška naselbina

Acinipo – pozabljena staroveška naselbina

Od pisca za Prebudite se! iz Španije

BILO je fantastično hoditi tam, kjer so pred dobrimi dva tisoč leti pešačili Iberijci in Rimljani. S prijateljem sva se iz San Pedra de Alcántara na malaški obali v južni Španiji odpeljala na ogled nekaterih andaluzijskih pueblos blancos (belih mest). Potovala sva po gorski cesti proti severu mimo gorovja Sierra de las Nieves na najini desni s približno 1900 metrov visokim vrhom Torrecilla. Pokrajina je bila čudovita, vendar nisva bila niti najmanj pripravljena na razgled, ki se je ponujal očem, ko sva se spuščala proti zgodovinskemu obzidanemu mestu Ronda. Ta fantastični dragulj so v preteklih tisočletjih naseljevali med drugim Kelti (imenovali so ga Arunda), Grki, Feničani, Rimljani, Vandali in Berberi (Mavri), ki so v osmem stoletju n. š. porazili Zahodne Gote.

Toda najin cilj je bila Ronda la Vieja oziroma stara Ronda, ki je bila v starem veku znana po imenu Acinipo (izgovorjava Atinipo). Neka španska enciklopedija pravi, da je to ime po izvoru sidonsko in da ga je mesto dobilo od feničanskih trgovcev, ki so se doselili iz Sidona, v današnjem Libanonu. Ime je povezano tako s starogrškimi kot s starolatinskimi besedami, ki se nanašajo na grozdje. Na staroveških kovancih najdemo na eni strani ime Acinipo in žitne klase, na drugi strani pa grozd vinskih jagod. Glavni dejavnosti sta očitno bili poljedelstvo in vinarstvo. V nekem viru piše, da je Acinipo »zaradi svoje zemljepisne lege [. . .] postal veliko mesto z lokalno upravo in z dovolj moči, da so kovali lasten denar, kasneje pa so njegovi prebivalci imeli enake pravice kot drugi državljani imperialnega Rima«.

Iz turističnega vodiča in zemljevidov sva razbrala, da naj bi Acinipo ležal nekaj kilometrov severozahodno od Ronde. Moj ameriški prijatelj je bil zelo navdušen. Prvič je bil v Evropi in prvič je imel priložnost, da si ogleda ostanke rimskega cesarstva.

Vijugala sva po ozki podeželski cesti in ugotovila, da teh ruševin ni lahko najti. Ustavila sva se in povprašala za pomoč nekega pastirja, ki je pasel ovce. Zagotovil nama je, da bova Rondo la Viejo našla le nekaj kilometrov naprej. In prav zares sva nenadoma zagledala strmino, ki se je dvigala nad nama – videti je bila lahko ubranljiva. Ko sva prišla do vhoda v arheološko najdišče, se je pred nama vzpenjalo pobočje hriba. Kamor koli sva se ozrla, so bili kupi staroveških razvalin. Pravzaprav so bili to ostanki nekdanjih bivališč, ki so izvirali morda še iz rimskih časov. Kot kaže, je tukaj nekoč živelo kar precej ljudi. Visoko na hribu, kakšen kilometer stran, sva zagledala nekaj podobnega trdnemu kamnitemu zidu. To nama je zbudilo zanimanje. Kakšne ruševine so tam?

Zakaj postaviti mesto prav tukaj?

Zakaj so se Rimljani odločili zgraditi mesto tukaj, navidez sredi ničesar? Ker se sovražnik mestu ni mogel približati, ne da bi ga prebivalci opazili. Toda Rimljani niso bili prvi, ki so uvideli prednosti tega strateškega položaja. Arheologi pravijo, da so starodavna ljudstva živela tukaj pred več kot 4000 leti. Ko so se okoli leta 1000 pr. n. š. priselili Feničani, je Acinipo postal pomemben del njihove trgovske dejavnosti, saj je bil idealna vez po kopnem med obalnima kolonijama Málago in Cádizom.

Z vratarjem, ki je stal pri vhodu na najdišče, smo izmenjali nekaj besed in dovolil nama je vstopiti skozi stara mestna vrata. Na desni so bili ostanki okroglih bivališč iz osmega in sedmega stoletja pr. n. š. Pričela sva se vzpenjati po hribu in prišla do kamnov, ki so nekoč bili del rimskega foruma. Arheologi po izkopaninah sklepajo, da so bile tukaj javne zgradbe in da je bil trg (plaza) srce mestnega življenja.

Edinstveno gledališče

Visoki zid na vrhu hriba je spet pritegnil najin pogled. Spraševala sva se, le kaj bi lahko bil v rimskih časih. Ko sva se približala, sva ugotovila, da je pred nama ozadje gledališkega odra. Gledališče je bilo zgrajeno iz kamna, z velikim obokom in stolpom. Kamni so bili, kot je bilo pri Rimljanih v navadi, odrezani in postavljeni brez cementa. Ko sva stopila skozi obok, sva se znašla na odru, pred stopnicami in sedeži za morda kakih tisoč gledalcev. Gledališče je bilo izsekano iz skalnatega hriba. Prevzeta sva bila ob misli, da stojiva na mestu, kjer so nekoč nastopali rimski igralci in govorniki!

Rimljani so zelo dobro znali izkoristiti gorska pobočja, tako da so jih preoblikovali v gledališča. Sledove rimskih gledališč in amfiteatrov je mogoče najti v med seboj zelo oddaljenih krajih, na primer v Méridi na zahodu Španije, Trierju v Nemčiji, Nîmesu in Arlesu v Franciji in celo daleč na severu v Caerleonu v Walesu. Poleg teh sta zelo znana še amfiteatra v Pompejih in Rimu. V rimskem Koloseju je bilo prostora za 50.000 ljudi! Znotraj meja nekdanjega rimskega cesarstva so raztreseni ostanki več kot 75 rimskih amfiteatrov. Skupine igralcev so potovale od enega gledališča do drugega ter s svojimi predstavami zabavale gledalce.

Prav gledališče je najbolj ohranjen del Acinipa. Sedišča so zgrajena na pobočju hriba, tako da so zaščitena pred vetrom, ki žvižga višje nad pobočjem. Gledališče je oblikovano tako, da kar najbolj izkorišča naravno akustiko.

Povzpela sva se na vrh hriba. Kamor koli sva se ozrla, je bil prekrasen razgled. Na najini levi je daleč proti jugu ležala Ronda, na najini desni oziroma na severu pa je bilo staroveško mesto Olvera. Sedla sva v gledališče na tem osamljenem pobočju pred zlovešče ozadje temnih oblakov. Skušala sva si predstavljati, kakšna je bila morebitna scena pred kakimi 2000 leti v tem živahnem, a odmaknjenem rimskem mestu. Spraševala sva se, kaj vse še skriva to edinstveno mesto. Njegove skrivnosti se bodo morda razkrile v prihodnosti z vstajenjem njegovih prebivalcev. (Janez 5:28, 29; Dejanja 24:15)

[Zemljevid na strani 14]

(Lega besedila – glej publikacijo)

MADRID

Acinipo

Ronda

Málaga

[Slika na strani 15]

Napis pri vhodu: »Arheološko najdišče Acinipo«

[Slika na strani 15]

Razvaline rimskih bivališč

[Slika na strani 15]

Ozadje gledališkega odra

[Slika na strani 15]

Gledališče in oder

[Slika na strani 15]

Stranski gledališki stolp

[Slika na strani 15]

Vrh hriba, kjer leži Acinipo

[Slika na strani 16]

V ospredju so temelji predrimskih bivališč