Zakaj potrebujemo upanje?

KAJ, če bi Daniel, za rakom oboleli deček, o katerem smo pisali na začetku prejšnjega članka, ohranil močno upanje? Ali bi premagal raka? Ali bi bil danes še živ? Česa takšnega najverjetneje ne bi zagovarjali niti največji zagovorniki upanja. In v tem se skriva pomembna točka. Nikoli ne bi smeli precenjevati moči upanja, saj ni zdravilo proti vsem boleznim oziroma ni panaceja.

Dr. Nathan Cherney je v intervjuju za CBS News posvaril pred nevarnostjo, da bi preveč poudarjali moč upanja, ko gre za zelo bolne paciente: »Videli smo, kako so možje očitali svojim ženam, da premalo meditirajo in premalo pozitivno razmišljajo.« Dr. Cherney je dodal: »Vse to razmišljanje je ustvarilo neresnično predstavo, da lahko človek pri sebi nadzira napredovanje raka, in ko ne uspe, nekateri morda pravijo, da ni dovolj dobro nadziral tumorja, in to ni razumno.«

V resnici tisti, ki so neozdravljivo bolni, bijejo izčrpavajoč in naporen boj. Zadnje, kar bi njihovi bližnji želeli narediti, je to, da bi njihovemu že tako težkemu bremenu dodali še občutek krivde. Ali naj potem sklenemo, da je upanje brez vrednosti?

Sploh ne. Prej omenjeni zdravnik je denimo strokovnjak za paliativno oskrbo – to je zdravljenje, ki se ne osredinja na neposredno spopadanje z boleznijo ali celo na podaljšanje življenja, ampak na to, da bi bilo bolnikovo življenje, vse dokler boj traja, udobnejše in prijetnejše. Takšni zdravniki so trdno prepričani o vrednosti zdravljenja, ki je tudi pri zelo bolnih vir boljšega razpoloženja. Veliko dokazov obstaja, da upanje lahko naredi to, in še več.

Vrednost upanja

»Upanje je močna terapija,« pravi dr. W. Gifford - Jones, pisec člankov o  zdravju. Preučil je najrazličnejše raziskave, ki so bile narejene, da bi se določilo, kakšno vrednost ima čustvena podpora za neozdravljivo bolne paciente. Takšna podpora naj bi pomagala ljudem ohraniti bolj obetavno in pozitivno stališče. Neka raziskava iz leta 1989 je pokazala, da so pacienti, ki se jih je čustveno podpiralo, živeli dlje, zadnje raziskave o tem pa so manj prepričljive. Vendar študije potrjujejo, da so bolniki, ki se jih čustveno podpira, manj depresivni in imajo tudi manj bolečin kot tisti brez podpore.

Razmislite še o eni raziskavi, pri kateri so se osredinili na to, kakšno vlogo imata optimizem in pesimizem pri koronarni srčni bolezni (KSB). Skupino več kot 1300 moških so skrbno opredelili glede na to, kako gledajo na življenje, ali optimistično ali pesimistično. Po desetih letih je več kot 12 odstotkov moških iz te skupine imelo kakšno od oblik KSB. Med temi sta bili skoraj dve tretjini pesimistov. Laura Kubzansky, docentka za zdravje in medčloveške odnose na Harvardski šoli za javno zdravje, komentira: »Večina dokazov za zamisel, da ‚pozitivno razmišljanje‘ koristi vašemu zdravju, nima strokovnega temelja – ta raziskava pa pri boleznih srca priskrbi nekaj prvih tehtnih medicinskih dokazov za to zamisel.«

Nekatere raziskave so pokazale, da tisti, ki zase pravijo, da so slabega zdravja, po operaciji pravzaprav počasneje okrevajo kot pa tisti, ki menijo, da so zdravi. Z optimizmom je celo povezana daljša življenjska doba. Pri neki študiji so raziskovali, kako na starejše vpliva pozitivno in negativno stališče do staranja. Ko so bili starejši ljudje izpostavljeni bežnim računalniškim sporočilom, ki so staranje povezovala z večjo modrostjo in več izkušnjami, so imeli pri hoji več moči in energije. Pravzaprav je bilo  izboljšanje enako kot po 12-tedenskem programu vadbe!

Zakaj je videti, da upanje, optimizem in pozitiven pogled dobro vplivajo na zdravje? Morda znanstveniki in zdravniki še ne razumejo dovolj dobro človeškega uma in telesa, da bi lahko dali dokončne odgovore. Kljub temu lahko strokovnjaki, ki to preučujejo, ugibajo na temelju stroke. Neki profesor nevrologije denimo predlaga: »Prijetno je biti srečen in poln upanja, saj je to razveseljivo stanje, ko je zelo malo stresa, kar je za telo dobro. To je še nekaj, kar lahko ljudje naredijo zase, da bi ohranjali zdravje.«

Ta ideja je morda nova nekaterim zdravnikom, psihologom in učenjakom, ni pa nikakršna novost tistim, ki preučujejo Biblijo. Pred skoraj 3000 leti je modri kralj Salomon po navdihnjenju zapisal tele besede: »Srce veselo daje dobro zdravilo, duh potrt pa kosti suši.« (Pregovori 17:22) Bodite pozorni na uravnovešenost, ki je vidna iz tega. Ta stavek ne pravi, da bo veselo srce pozdravilo vsako bolezen, ampak samo, da je »dobro zdravilo«.

Pravzaprav se je morda razumno vprašati: Kateri zdravnik ne bi predpisal upanja, če bi to bilo zdravilo? Še več, upanje ne koristi samo zdravju.

Optimizem, pesimizem in vaše zdravje

Raziskovalci ugotavljajo, da optimistom njihovo pozitivno stališče marsikje koristi. So uspešnejši v šoli, službi in celo v športu. Narejena je bila na primer raziskava ženske atletske skupine. Trenerji so opravili natančno oceno fizičnih sposobnosti atletinj. Obenem so ocenjevali tudi atletinje same; skrbno so določili, kolikšno je bilo njihovo upanje. Rezultati so pokazali, da je bilo upanje veliko bolj točen napovednik uspeha kot pa vsa statistika trenerjev. Zakaj ima upanje tako močan vpliv?

Veliko se je dognalo s proučevanjem nasprotja optimizma – pesimizma. V 1960-ih letih so raziskovalci vedenja živali prišli do nepričakovanega odkritja, ki jih je navedlo, da so skovali frazo »priučena nemoč«. Ugotovili so, da imajo lahko tudi ljudje težave s podobnim sindromom. Testirance so denimo izpostavili neprijetnemu hrupu in jim povedali, da se lahko naučijo, kako ga ustaviti, če pritisnejo pravo zaporedje gumbov. Hrup jim je uspelo utišati.

Tudi drugi skupini so rekli enako – a pritiskanje gumbov ni učinkovalo. Lahko si mislite, da so se mnogim v drugi skupini pojavili občutki nemoči. Pri kasnejših testih so omahovali, da bi naredili kar koli. Bili so prepričani, da nič, kar bodo storili, ne bo spremenilo razmer. Vendar pa optimisti tudi v tej skupini niso popustili takšnim občutkom nemoči.

Dr. Martina Seligmana, ki je pomagal pripraviti nekatere od teh zgodnjih poskusov, so te raziskave tako motivirale, da se je v celoti posvetil proučevanju optimizma in pesimizma. Proučeval je razmišljanje ljudi, ki so nagnjeni k temu, da nase gledajo kot na nemočne. Sklenil je, da takšno pesimistično razmišljanje ljudi v življenju ovira pri mnogih aktivnostih ali jim jih celo prepreči. Seligman pesimistično razmišljanje in njegove učinke povzame takole: »Petindvajset let proučevanja me je prepričalo, da se stalnega razmišljanja, kakršnega ima pesimist, češ da smo za nesrečo krivi sami, zelo težko otresemo. Spodkopalo bo vse, kar delamo, in zgodilo se nam bo še več slabega, kot pa če nimamo takšnega prepričanja.«

Še enkrat, takšne ugotovitve so danes morda za koga nove, vendar jih zelo dobro poznajo tisti, ki preučujejo Biblijo. Bodite pozorni na tale pregovor: »Če ti srce upade v čas stiske, majhna je krepost tvoja.« (Pregovori 24:10) Da, Biblija jasno razloži, da vas bo malodušje skupaj z negativnimi mislimi oropalo moči, da bi kaj naredili. Kaj potem lahko naredite, da bi premagali pesimizem ter v svoje življenje vnesli več optimizma in upanja?

[Slika na straneh 4, 5]

Upanje lahko zelo pomaga