Zakaj poljubljajo kamen v Blarneyju?

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ IRSKE

LEGENDA pravi: Pred angleško kraljico Elizabeto I. je trepetaje stal neki mož. Ravnokar ji je od irskega poglavarja prinesel slabe novice in je pričakoval, da se bo razjezila. Kraljica pa je nepričakovano bruhnila v smeh in vzkliknila: »To je pač Blarney. Nikoli ne misli tega, kar reče!« Napetost je nenadoma popustila.

Kraljica, ki je vladala v letih 1558–1603, verjetno ni pričakovala, da bodo njene besede prispevale k edinstveni irski tradiciji – poljubljanju tako imenovanega blarneyjskega kamna. V Blarney, majhen kraj le nekaj kilometrov severno od mesta Cork, pride vsako leto na tisoče ljudi, ki želijo opraviti ta čudni ritual. Kamen poljubijo, ker naj bi tako prejeli dar spretnega govora.

Kakšno je ozadje te legende? In kako je zaživel običaj poljubljanja kamna? Da bi našli odgovor, se moramo ozreti skoraj deset stoletij v preteklost.

Grad z dolgo zgodovino

Blarneyjski grad je bil v desetem stoletju n. š. le majhna lesena utrdba. Kasneje jo je nadomestila trdnejša kamnita stavba. Do sredine 15. stoletja je družina MacCarthy poskrbela, da se je znotraj grajskih zidov razvilo majhno utrjeno mesto. V tistem času je bil to najmogočnejši grad v tem delu Irske. Marsikje so bile kamnite stene debele pet metrov in pol.

Družinski poglavar Cormac MacCarthy, ki je živel v letih 1411–1494, je hotel pustiti za sabo trajen spomenik. Zato je izbral velik blok apnenca in dal vanj vklesati napis v latinščini, ki se v prevodu glasi: »Cormac MacCarthy Veliki me je zgradil v letu Gospodovem 1446.« Zidarji so kamen vstavili visoko v veliki stolp blarneyjskega gradu. Sprva je bil le preprosta spominska plošča. Šele več kot stoletje kasneje se ga je pričelo povezovati s prepričljivim in spretnim govorom.

Blarney in spretno govoričenje

Čeprav je na začetku omenjena legenda morda bolj izmišljena kot resnična, pa ustreza tistemu času. Kraljica Elizabeta je hotela, da irski poglavarji prisežejo zvestobo angleški kroni. Družina MacCarthy je nekoč prej že organizirala tisoč vojakov, da so ji izbojevali najmanj eno bitko. Kraljica je bila zato prepričana, da glavnega poglavarja te družine, Cormaca McDermoda MacCarthyja, ne bo težko prepričati, da ji izreče popolno vdanost.

Kraljica Elizabeta sama ni mogla voditi pogajanj, zato je seveda določila namestnika, ki bi govoril v njenem imenu. Ko je ta poslal nekaj ljudi, ki naj bi skušali MacCarthyja  prepričati, da kraljici priseže zvestobo, so bili sprejeti z »dolgoveznim, spretnim in dobrikavim govoričenjem, polnim praznih obljub«, pravi zgodba, zapisana v knjigi The Blarney Stone.

Nazadnje se je k MacCarthyju, kot nadaljuje zgodba, odpravil sam kraljičin namestnik. Zatem ko se je z njim pogovoril, je odpotoval v Anglijo, da bi svoji vladarici osebno poročal. Vedel je, da kraljica ne želi slišati novic, ki jih prinaša – namreč da je MacCarthy zopet »prosil za več časa«, da bi se lahko dodatno posvetoval s svojimi svetovalci.

Kraljica je po prvem odzivu, opisanem na začetku članka, glede novega izraza, ki ga je uporabila, predlagala: »To besedo [blarney] bi morali dati mojstru Shakespearu! Zanj je ravno pravšnja.« * Če je ta legenda resnična, je bila kraljica Elizabeta prva, ki je pričela uporabljati ime »Blarney« za spretno laskavo ali dobrikavo govorjenje oziroma predrzno laganje brez kančka sramu.

Kakor koli, do leta 1789 je poljubljanje blarneyjskega kamna postalo že ustaljena navada za dovolj drzne, saj je bil zaradi njegove lege to za vsakogar nevaren poskus. Zato so kamen, ko so grad prenavljali, prestavili na sedanje, bolj dostopno mesto. Čez čas so lastniki gradu namesto MacCarthyjevega kamna postavili kamen s svojim napisom.

Obisk gradu

Pred kratkim sva obiskala grad. Nad okolico se dviga velik stolp, v katerega je vzidan danes priljubljeni blarneyjski kamen. Vstopila sva v stolp, se po obrabljenih kamnitih stopnicah povzpela do vrha zavitega stopnišča in nazadnje vzniknila skozi majhna ozka vrata. Blarneyjski kamen je na nasprotni steni.

Približala sva se, da bi videla, kako bo neka ženska poljubila kamen. Morala se je uleči na hrbet, pri tem pa so ji glava in ramena viseli nad odprtino, ki je približno tri metre dolga in en meter široka. »Precej varno je,« ji je rekel čuvaj. »Ne morete pasti skozi luknjo, ker je čez odprtino trdno pritrjena varnostna rešetka. Sploh pa vas dobro držim!«

Ženska je z rokami segla nad glavo in se oprijela železnih palic, ki sta pritrjeni v steno nad kamnom. Nato se je nagnila še bolj nazaj in njena glava je navidez izginila, ko se je spustila v luknjo. Ped za pedjo se je pomikala bližje kamnu, da bi ga lahko poljubila. Medtem ko sva jo opazovala, sva mimo njenih ramen lahko videla tla – skoraj 25 metrov nižje!

Kolikor hitro se je dalo, je poljubila kamen in se potem pričela vleči navzgor po železnih palicah. Čuvaj ji je malo pomagal, da se je dvignila v sedeči položaj in je potem lahko vstala. Zdaj je bil na vrsti naslednji pustolovec in ponovitev iste akrobacije!

Ozrla sva se dol na kamen in opazila, da je zelo razbarvan. »Kamen je takšnega videza,« je pojasnil čuvaj, »ker ga je v vseh teh letih poljubilo že zelo veliko ljudi. Toda naj vas to ne skrbi,« je dodal, »saj skrbimo, da je čist, tako da ga vsak dan štirikrat ali petkrat umijemo!«

Že je bila vrsta tistih, ki so čakali na svojo priložnost. Sama nisva imela niti najmanjšega namena, da bi poskusila – tradicija se je zdela preveč prežeta z vraževerjem, lažmi in morda celo s spiritizmom. Zanimivo je, da neka druga legenda pravi, da se je vse skupaj pričelo, ko je neka starka kralju, ki jo je rešil pred utopitvijo, uročila dar spretnega govora. Namesto da bi sodelovala, sva se tako obrnila k obiskovalki, ki je ravnokar poljubila kamen, in jo vprašala, ali zares verjame, da je zdaj dobila dar prepričljivo laskavega oziroma spretnega govora.

»Sploh ne!« je dejala. To je storila zgolj za zabavo in očitno ni veliko razmišljala o pomenu svojega dejanja. Kakor veliko drugih obiskovalcev tega zgodovinskega kraja, je le hotela povedati svojim prijateljem, da je poljubila kamen v Blarneyju!

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 18]

Stolp blarneyjskega gradu