Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Odsotni očetje – vse večji problem

Odsotni očetje – vse večji problem

Odsotni očetje – vse večji problem

VSE več očetov zapušča svojo družino. Proti koncu 1990-ih let je časopis USA Today Združene države označil za »vodilne na svetu po številu družin brez očetov«. Toda odsotnost očetov je tudi svetovni problem.

V Braziliji je bilo leta 2000 po poročilu o popisu prebivalstva od skupnih 44,7 milijona družin kar 11,2 milijona takšnih, v katerih ima vodilno vlogo ženska. V Nikaragvi je 25 odstotkov otrok živelo samo z materjo. V Kostariki pa se je v 1990-ih letih število otrok, ki jih njihovi očetje ne priznajo za svoje, dvignilo z 21,1 odstotka na 30,4 odstotka.

Statistični podatki teh treh držav so samo primer tega, kaj se dogaja po vsem svetu. Razmislite še o enem vidiku problema odsotnih očetov.

Tukaj, a ne na voljo

Prosimo, preberite okvir »Očka, kdaj boš spet prišel?«. Nao, ki je sedaj stara 23 let, priznava: »Preden sem pričela obiskovati osnovno šolo, sem redkokdaj videla očeta. Enkrat, ko je odhajal, sem ga rotila: ‚Saj se boš vrnil, ne?‘«

Družinski odnosi, kakor ta med Nao in njenim očetom, so poljskega pisca Pjotra Szczukiewicza navedli, da je rekel: »Videti je, da je oče v družini pomemben manjkajoči del.« Res je, mnogi očetje živijo s svojo družino in zanjo gmotno skrbijo. Vendar, kot je pisalo v francoski reviji Capital, »se preveč očetov zadovolji s tem, da skrbijo za preživljanje družine, svojih otrok pa ne poučujejo«.

Pogosto je tako, da oče sicer je v družini, ni pa vpleten v življenje svojih otrok. Pozornost predvsem namenja drugim rečem. »Četudi je [oče] fizično prisoten,« piše v francoski reviji Famille chrétienne, »je lahko odsoten psihično.« Zakaj je danes toliko očetov miselno in čustveno odsotnih?

Prej omenjena revija razlaga, da je temeljni vzrok to, da »ne razume[jo], kakšna je vloga očeta oziroma moža«. Mnogi očetje menijo, da je vloga dobrega očeta samo ta, da prinese domov zadovoljivo plačo. Poljski pisec Józef Augustyn je dejal, da »mnogi očetje mislijo, da so dobri roditelji, ker družini priskrbijo denar«. Vendar je to samo del očetove odgovornosti.

Dejstvo je, da otroci svojega očeta ne vrednotijo po tem, koliko zasluži ali koliko so vredna darila, ki jim jih podari. Namesto tega otroci zares želijo veliko več kot samo gmotna darila – želijo očetovo ljubezen, čas in pozornost. To jim pomeni največ.

Očetje bi se morali preiskati

Po poročilu Japonskega centralnega sveta za izobraževanje »bi očetje morali preiskati svoj življenjski slog, ki ga zaznamuje pretirana osredinjenost na delo«. Postavlja se vprašanje: »Ali je oče zaradi svojih otrok pripravljen kaj spremeniti?« Nemški časopis Gießener Allgemeine je poročal o raziskavi, ki je pokazala, da večina anketiranih očetov ne želi dati svojim otrokom prednosti pred kariero.

Otroke lahko zelo prizadene to, da se njihovi očetje morda premalo zanimajo zanje. Lidia s Poljskega, ki je sedaj stara 21 let, se živo spominja, kakšen je bil njen oče, ko je bila še deklica. Pojasnjuje: »Nikoli se ni pogovarjal z nami. Živeli smo v različnih svetovih. Ni vedel, da sem svoj prosti čas preživljala v diskotekah.« Tudi Macarena, 21-letnica iz Španije, podobno pravi, da je takrat, ko je bila otrok, njen oče »za konec tedna odšel s svojimi prijatelji, da bi se zabaval, in nekajkrat je izginil celo za več dni«.

Postaviti si pravilen prednostni vrstni red

Večina očetov se morda zaveda, da svojim otrokom namenjajo premalo časa in pozornosti. Neki japonski oče, ki ima najstniškega sina, je dejal: »Upam, da bo moj otrok razumel okoliščine, v katerih sem. Vedno mislim nanj, tudi kadar sem zaposlen.« Vendar ali bo samo želja, da bi otrok razumel, zakaj je oče odsoten, rešila problem?

Nobenega dvoma ni, da se je treba za zadovoljitev otrokovih potreb zelo potruditi, zares žrtvovati. Jasno je, da zagotoviti otrokom to, kar najbolj potrebujejo – namreč ljubezen, čas in pozornost – ni enostavno. Jezus Kristus je dejal: »Človek naj ne živi samo od kruha [oziroma dobesedne hrane]«. (Matej 4:4) Drži tudi, da otroci ne morejo uspešno odrasti le ob gmotnih rečeh. Če ste oče, ali ste pripravljeni žrtvovati tisto, kar vam zelo veliko pomeni – vaš čas ali morda celo napredovanje v službi – da bi bili na voljo svojim otrokom?

V Mainichi Daily Newsu, 10. februar 1986, je pisalo o očetu, ki je dojel, kako zares pomembni so njegovi otroci. V časopisu je pisalo: »Vodilni uslužbenec Japonskih državnih železnic (JDŽ) se je raje odpovedal delovnemu mestu, kakor pa da bi bil ločen od svoje družine.« V časopisu so ga nato citirali: »Delo generalnega direktorja lahko opravlja kdor koli, a le jaz sem oče svojih otrok.«

Zares, prvi korak do tega, da kdo postane dober oče, je ta, da ugotovi, kakšnega očeta otroci potrebujejo. Pa poglejmo, kaj pomeni biti oče, kakršnega otroci potrebujejo.

[Okvir na strani 3]

»Očka, kdaj boš spet prišel?«

Tako je Nao, petletna deklica z Japonskega, vprašala svojega očeta, ko je nekega dne odhajal na delo. Čeprav je živel doma, ga je le redko videla. Običajno je prišel z dela, ko je Nao že spala, in odšel, še preden se je zbudila.