Ukvarjati se z otrokom že od malega?

FLORENCE je bila stara 40 let in zelo si je želela otroka. Vendar jo je med nosečnostjo zdravnik posvaril, da bo otrok morda imel učno motnjo. Ni obupala in rodila je zdravega fantka.

Florence je kmalu za tem, ko je rodila Stephena, pričela izrabljati vsako priložnost, da mu je brala in pripovedovala. Ko je bil že malo starejši, sta se igrala, veliko uric preživela zunaj doma in si ogledala marsikaj zanimivega, vadila sta štetje in pela pesmi. »Tudi med kopanjem sva se šla kakšno igro,« se spominja. Splačalo se je.

Stephen je pri 14-ih letih diplomiral s pohvalo na Miamijski univerzi. Dve leti kasneje je končal pravno šolo in, kot piše v njegovi biografiji, čez nekaj časa postal najmlajši odvetnik v Združenih državah. Njegova mati dr. Florence Baccus, nekdanja učiteljica in upokojena svetovalka, je veliko časa posvetila proučevanju učenja v zgodnjih letih. Prepričana je, da je svojemu sinu s spodbudo in pozornostjo, ki mu jo je posvečala, ko je bil še otrok, spremenila prihodnost.

Prirojeno ali privzgojeno

Med otroškimi psihologi se v zadnjem času krešejo mnenja glede tega, kolikšno vlogo ima v otrokovem razvoju »prirojeno«, to je, kaj je otrok podedoval, in kolikšno »pridobljeno«, k čemur spadata vzgoja in poučevanje. Večina raziskovalcev je prepričana, da na otrokov razvoj vplivata oba dejavnika.

Dr. J. Fraser Mustard, strokovnjak za otrokov razvoj, razlaga: »Iz opazovanj sedaj vemo, da to, kar otrok doživi v svojih zgodnjih letih življenja, vpliva na razvoj njegovih možganov.« Profesorica Susan Greenfield podobno pravi: »Vemo na primer, da imajo violinisti bolj kot drugi razvito tisto področje možganov, ki je odgovorno za prste leve roke.«

 Kaj omogočiti otrokom

Mnogi starši se odzivajo na te izsledke in si ne prizadevajo samo za to, da bi svoje otroke poslali v ustrezne vrtce, ampak tudi veliko plačujejo za glasbene in likovne tečaje. Nekateri menijo, da bo otrok, ki se uči o vsem, odrasel v človeka, ki bo sposoben delati vse. Obstaja vedno več specializiranih tečajev in predšolskih programov. Nekateri starši so pripravljeni narediti vse, kar lahko, da bi njihovi otroci imeli prednost pred drugimi.

Ali je tovrstno prizadevanje zares povsem koristno? Čeprav je morda videti, da ponuja neskončne možnosti, pa mnogokrat takšni otroci nimajo nujnih izkušenj, ki se jih sicer pridobi z nenačrtovano igro. Spontana igra, pravijo prosvetni delavci, spodbuja ustvarjalnost in otrok razvija socialne, umske in čustvene sposobnosti.

Nekateri strokovnjaki za razvoj menijo, da igra, ki jo narekujejo starši, ustvarja novo vrsto problematičnega otroka – prezaposlenega otroka, ki je pod stresom, čustveno nestabilen, ne more spati in se pritožuje zaradi bolečin. Neki psiholog pravi, da se mnogo teh otrok do takrat, ko vstopijo v svoja najstniška leta, še ne nauči, kako se spoprijemati s težavami, ter so »izčrpani, nedružabni in uporni«.

Zato so mnogi starši v precepu. Svojim otrokom želijo pomagati, da bi dosegli vse, kar so sposobni doseči. Vendar lahko tudi vidijo, kako nesmiselno je majhne otroke preveč in prezgodaj siliti k raznim dejavnostim. Ali je mogoče kako doseči razumno ravnovesje? Koliko lahko otroci napredujejo in kako je to sposobnost napredovanja mogoče še spodbujati? Kaj lahko starši naredijo, da bodo njihovi otroci uspešni? O teh vprašanjih bosta razpravljala naslednja članka.

[Slika na strani 3]

Zgodnje izkušnje lahko vplivajo na razvoj otrokovih možganov

[Slika na strani 4]

Igra spodbuja ustvarjalnost in otroku pomaga, da razvija svoje sposobnosti