Knjižnice – vrata v svet znanja

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

ZA KNJIŽNICE pravijo, da so »eden od stebrov civilizacije«. V World Book Encyclopedii piše, da imajo eno od najpomembnejših vlog v razvoju kulture in tehnike. Nemški pesnik Goethe je zanje dejal, da so spomin človeštva.

Katere knjižnice prištevamo med najpomembnejše ‚stebre civilizacije‘? Katera knjiga je imela največji vpliv na knjižnice in na širjenje pismenosti? In koliko knjig hranijo največje sodobne knjižnice? Za odgovor na prvo vprašanje se vrnimo v preteklost in obiščimo eno najstarejših knjižnic v zgodovini človeštva.

Starodavna »enciklopedija človekovega znanja«

Zamislite si, da ste v bližnjevzhodni državi, danes znani kot Irak. Piše se leto 650 pr. n. št. Stojite znotraj zelo visokih zidov mesta Ninive (blizu današnjega Mosula). Pred vašimi očmi se razprostira vladarska palača kralja Asurbanipala – vladarja Asirije, Egipta in Babilonije. * Stojite blizu vhodnih vrat, ko opazite može, ki v stavbo peljejo težke lončene posode, naložene na vozovih. Pravkar so se vrnili iz najbolj oddaljenih  koncev asirskega kraljestva in skušajo zbrati vse znane zapise o socialnih, kulturnih in verskih tradicijah ljudi, ki živijo pod Asurbanipalovo krono. Pri odpiranju posod opazite, da so napolnjene z glinenimi, na zgornji strani zaobljenimi ploščami, ki so okoli osem centimetrov široke in deset centimetrov dolge.

Enemu od mož sledite v palačo in tam vidite, da pisarji v majhne plošče iz mokre gline s koščenimi stilusi zarezujejo klinaste znake. Dokumente, ki so napisani v tujih jezikih, prevajajo v asirščino. Kasneje plošče spečejo v peči, tako da so ti zapisi skoraj neuničljivi. Shranijo jih v sobe, polne polic, na katerih je naloženih na stotine posod. Na vsakem vratnem podboju je plošča, na kateri je napisana tema dokumentov, shranjenih v sobi. Več kot 20.000 glinenih plošč v tej knjižnici vsebuje informacije o sklenjenih poslih, verskih običajih, pravu, zgodovini, medicini ter človeški in živalski fiziologiji. Vsi ti zapisi tvorijo »enciklopedijo človekovega znanja«, kot je knjižnico opisal neki kasnejši učenjak.

Pred ninivsko knjižnico in po njej

Pred Asurbanipalovo knjižnico v Ninivah so obstajale še druge velike knjižnice. Tisoč let prej je knjižnico zgradil kralj Hamurabi v babilonskem mestu Borsipa. Več kot 700 let pred Asurbanipalom je Ramzes II. ustanovil znamenito knjižnico v egipčanskem mestu Tebe. Toda Asurbanipalova knjižnica si je zaradi raznolikosti informacij in ogromne količine zapisov prislužila sloves »najodličnejše v starem svetu«. Šele čez 350 let jo je prekašala druga knjižnica.

To še odličnejšo knjižnico je okoli leta 300 pr. n. št. zgradil eden od generalov Aleksandra Velikega, Ptolemaj I. Soter. Stala je v Aleksandriji, egiptovskem pristaniškem mestu. * Njeni knjižničarji so si prizadevali zbrati kopije večine zapisov z vsega sveta. Izročilo pravi, da je v Aleksandriji več kot 70 učenjakov pričelo prevajati v grščino hebrejski del Svetega pisma. Ta prevod, ki je kasneje postal znan kot Septuaginta, so veliko uporabljali zgodnji kristjani.

Knjižnice na Orientu

Medtem ko je Asurbanipal povečeval svojo knjižnico, je na Kitajskem vladala dinastija Džov. Med vladanjem te dinastije, od leta 1122 pr. n. št. do 256 pr. n. št., je nastala zbirka knjig, znana kot pet klasičnih del kitajske književnosti. V njej so bili priročnik za tolmačenje prihodnosti, zbirka govorov prvih vladarjev, poezija, navodila za verske slovesnosti in obrede ter zgodovina države Lu v obdobju od leta 722 pr. n. št. do 481 pr. n. št. – zadnjo knjigo naj bi napisal kitajski filozof Konfucij. Klasična dela in številni komentarji nanje so vplivali na razmišljanje Kitajcev ter bili več kot dve tisočletji osnova cesarskih in zasebnih knjižnic.

 Na Japonskem je leta 1275 Hodžo Sanetoki, član vladajoče družine samurajev, ustanovil knjižnico v svoji družinski hiši v Kanazawi (danes del Jokohame). Skušal je zbrati vse knjige, napisane v kitajskem in japonskem jeziku. Njegova zbirka knjig, čeprav osiromašena, še vedno obstaja.

Biblija, samostanske knjižnice in zahodna kultura

»Moč tiskane besede in vrednost knjižnice sta najbolje ponazorjeni v vzponu, širjenju in trdoživosti krščanske vere,« piše v knjigi A History of Libraries in the Western World. Kakšna je povezava med razvojem knjižnic in širjenjem krščanstva?

Potem ko je rimski imperij razpadel in so bile knjige iz njegovih veličastnih knjižnic uničene ali raznesene po svetu, so po Evropi pričeli rasti krščanski samostani, ki so zbirali ostanke teh staroveških knjižnic. V mnogih od teh samostanov je bila ena glavnih dejavnosti prepisovanje biblijskih in drugih rokopisov. Denimo v benediktinskih samostanih so živeli po »redu sv. Benedikta«, ki je zapovedoval branje in prepisovanje knjig.

Knjižnice v Carigradu so hranile in delale prepise staroveških rokopisov, ki so kasneje znova prišli na dan v Italiji. Razširjeno je mnenje, da so ti rokopisi imeli pomembno vlogo pri rojstvu renesanse. Zgodovinar Elmer D. Johnson pravi: »Ne moremo zanikati vloge, ki jo je samostanska knjižnica imela pri ohranitvi zahodne kulture. Dobrih tisoč let je bila intelektualno srce Evrope in brez nje bi bil svet zahodne civilizacije precej drugačen.«

Prepisovanje Biblije je pripomoglo, da je v tem obdobju »intelektualno srce Evrope« še naprej utripalo. In ko je po Evropi zavela reformacija, je preproste ljudi želja po branju Biblije navedla, da so strli okove nepismenosti. V knjigi The Story of Libraries piše: »V protestantski reformaciji najdemo začetke zamisli, da bi vsak član družbe moral imeti vsaj toliko izobrazbe, da bi lahko bral Biblijo. Z naraščanjem teoloških polemik je postalo pomembno, da je bil človek zmožen brati večjo paleto verskih spisov. To ni terjalo le pismenosti, ampak tudi fizični dostop do knjig.«

Biblija je torej imela ključno vlogo pri širjenju tako knjižnic kot pismenosti v zahodnem svetu. Nato so se z iznajdbo tiskarskega stroja po Evropi in sčasoma po vsem svetu pojavile velikanske zasebne in nacionalne knjižnice, v katerih so hranili tematsko izredno raznolike zbirke.

Knjižnice 21. stoletja

Nekatere današnje knjižnice so vse obsežnejše. Predstavljajte si, da stojite ob knjižni polici, ki je dolga 850 kilometrov, in na njej je čez 29 milijonov knjig. Približno toliko knjig ima največja knjižnica na svetu – Kongresna knjižnica v Združenih državah. Poleg knjig hrani tudi 2,7 milijona avdio- in videoposnetkov, 12 milijonov fotografij, 4,8 milijona zemljevidov in 57 milijonov  rokopisov. Njena zbirka se vsak dan poveča za 7000 enot!

Britanska knjižnica v Londonu hrani drugo največjo zbirko knjig, ki šteje več kot 18 milijonov. Ruska državna knjižnica v Moskvi ima 17 milijonov knjig in zbirko okoli 632.000 letnikov časopisov. Francoska narodna knjižnica, ena od najstarejših narodnih knjižnic v Evropi, hrani 13 milijonov knjig. Poleg tega knjiga Library World Records pravi: »Francoska narodna knjižnica je bila prva, ki je omogočila, da je velik del njenih zbirk v celoti dostopen po internetu.« Kdor ima na razpolago računalnik, se lahko po internetu tako preprosto kot še nikoli poda v človekovo shrambo znanja.

Količina informacij, ki so na voljo javnosti, narašča tako hitro kot še nikoli doslej. Po ocenah naj bi se celotna zbirka človekovega znanja vsaka 4 leta in pol podvojila. Samo v Združenih državah letno izide več kot 150.000 novih knjig.

Zato je še posebej danes pomenljiva misel Salomona, staroveškega učenjaka, pisca in kralja. Napisal je: »Sestavljanje mnogih knjig nima konca, in mnogo učenja utruja telo.« (Propovednik 12:12) Toda če smo preudarni, so knjižnice še naprej »priročna vrata v svet znanja«, kot jih je opisala Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo.

[Podčrtni opombi]

[Okvir/slika na strani 20]

Knjižničarjeva vloga

Če vam v knjižničnem katalogu ne uspe najti knjige, ki jo iščete, ne obupajte – vprašajte knjižničarja. Njegovo strokovno znanje je dostikrat neprecenljivo. Roderick, ki že dvajset let dela kot knjižničar, pravi: »Ljudje se v knjižnicah in ob knjižničarjih pogosto čutijo negotove. Navadno rečejo ‚To se vam bo najbrž zdelo neumno, ampak . . . ‘. Vendar neumnih vprašanj ni. Dober knjižničar bo uspel najti, kar iščete, čeprav ne znate po tem vprašati.«

[Okvir/slika na strani 21]

Kaj pomenijo te številke? → 225(07)

Univerzalni klasifikacijski sistem

Številne knjižnice uporabljajo sistem univerzalne decimalne klasifikacije (UDK), ki je v knjižničnih katalogih in na platnicah knjig zapisan kot niz številk. Konec 19. stoletja ga je razvil Mednarodni bibliografski inštitut in temelji na Deweyjevi decimalni klasifikaciji. Melvil Dewey, ki je bil vpliven ameriški knjižničar, je svoj sistem prvič objavil leta 1876. Po UDK je gradivo tematsko razvrščeno v deset glavnih oddelkov, označenih s številkami od 0 do 9.

0 Splošno

1 Filozofija in psihologija

2 Verstvo in bogoslovje

3 Družbene vede

4 Nezaseden

5 Matematika in naravoslovje

6 Uporabne znanosti, medicina in tehnika

7 Umetnost, arhitektura, fotografija, glasba in šport

8 Jezikoslovje, filologija, leposlovje in literarna veda

9 Domoznanstvo, zemljepis, biografije in zgodovina

Vsak glavni oddelek je nadalje podrobneje razdeljen v razrede in podrazrede. Denimo Sveto pismo ima znotraj oddelka 2 (Verstvo) svojo številko – 22. Posamezne teme, povezane z Biblijo, so še nadalje razdeljene. Tako številka 225 označuje »Novo zavezo« (Grške spise). Dodatne številke pa povedo vrsto publikacije:

(01) Bibliografije

(02) Knjige na sploh

(03) Referenčna dela, enciklopedije, priročniki, vodniki, slovarji

(04) Posebni odtisi, separati, neserijski, posamični tiski

(05) Serijske publikacije, periodika

(06) Publikacije društev, organizacij in inštitucij

(07) Publikacije za pouk in študij

(08) Zbrana dela, zborniki, obrazci, seznami

(09) Zgodovinski dokumenti, zgodovinski in pravni viri

Zato bi enciklopedija o celotni Bibliji imela številko 22(03), medtem ko bi komentar o Grških spisih imel številko 225(07).

Večina knjig ima tudi alfanumerično kodo, ki označuje avtorja. Drugod po svetu uporabljajo drugačne klasifikacijske sisteme. Tako denimo sistem Kongresne knjižnice uporablja kombinacijo črk in številk.

[Slika na strani 18]

Asirski kralj Asurbanipal, ki je imel v svoji knjižnici klinopisne glinene plošče (650 pr. n. št.)

[Slika na strani 18]

Britanska knjižnica v Londonu

[Slika na strani 18]

Samostanska knjižnica v Švici (1761)

[Slika na strani 19]

Aleksandrijska knjižnica v Egiptu (ok. 300 pr. n. št.)

[Vir slike]

Iz knjige Ridpath’s History of the World (Vol. II)

[Slika na straneh 20, 21]

Kongresna knjižnica v ZDA, največja na svetu

[Vir slike]

Iz knjige Ridpath’s History of the World (Vol. IX)

[Navedba vira slike na strani 18]

Fotografije zgoraj levo in spodaj: Erich Lessing/Art Resource, NY; plošča: Photograph taken by courtesy of the British Museum