Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Recife – mesto, ki je zraslo ob sladkorju

Recife – mesto, ki je zraslo ob sladkorju

Recife – mesto, ki je zraslo ob sladkorju

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ BRAZILIJE

KOLONIZACIJE Amerike ni gnala le želja po »zlatu, slavi in oznanjanju evangelija«. Evropsko plemstvo je bilo lačno sladkorja. Dohodki od te drage poslastice, ki je prihajala z otokov v Atlantskem oceanu, so se od sredine 15. stoletja stekali v portugalske zakladnice. Tako se je leta 1516 portugalski kralj Manuel I. odločil, da bo v svojih kolonijah v Novem svetu pričel pridobivati sladkor.

Čeprav so se prve tovarne sladkorja pojavile v južni Braziliji, je središče nove sladkorne civilizacije postala takratna provinca Pernambuco * v severovzhodni Braziliji. Toplo podnebje, obilne padavine, gričevje in plodna, z muljem obogatena prst so ustvarili pravšnje razmere za rast sladkornega trsa. Obalni tropski gozdovi so izginili, ko so se plantaže razširile navzgor po gričih in na planote ob delti reke Capibaribe.

Leta 1537 je bila tam že majhna naselbina mornarjev in ribičev. Negotovo je čepela na konici ozke ožine, ki se je iz Olinde, takratne prestolnice Pernambuca, iztezala proti jugu. To naravno pristanišče, ki ga je na zahodu obrobljala reka Capibaribe, na vzhodu pa ga je pred Atlantskim oceanom varovala stena koralnih grebenov, je postalo znano kot Povo dos Arrecifes (Vas na grebenih) in kasneje kot Recife. Surov sladkor, ki so ga po reki prepeljali s posestev, so tukaj hranili, dokler ga niso naložili na ladje, namenjene v Evropo.

Novice o blaginji v Pernambucu so kmalu pritegnile neželene obiskovalce. Najprej so leta 1561 prišli francoski pirati, nato pa je leta 1595 Recife zavzel in izropal angleški trgovec sir James Lancaster, ki so mu rekli tudi pirat. Lancaster je menda odplul iz mesta s plenom, ki ga je naložil na svoje ladje in še na 12 ladij, »izposojenih« od francoskih in portugalskih trgovcev. Prebivalci so nadaljnje napade hoteli preprečiti s tem, da so na ožini med Recifejem in Olindo zgradili utrdbe, vendar je to le malo pomagalo.

Sladkorna vojna

V začetku 17. stoletja je bil Pernambuco pod špansko krono. To področje je bilo takrat od vseh, kjer se je pridobival sladkor, največje in najbogatejše na svetu, saj se je ponašalo s 121 tovarnami sladkorja. Recife je postal najprometnejše pristanišče v portugalski Ameriki.

Evropo je skominalo po brazilskem sladkorju, ki so ga večinoma rafinirali na Nizozemskem. Leta 1621 se je končalo premirje med Nizozemsko in Španijo, zato se je ta donosen posel znašel v nevarnosti. Istega leta je Nizozemskazahodnoindijska družba (od tukaj naprej jo bomo imenovali samo Družba) dobila izključno pravico do trgovanja z Afriko in Ameriko. Družba je predlagala rešitev v dokumentu z razkrivajočim naslovom »Razlogi, zakaj naj bi Zahodnoindijska družba čimprej prevzela Brazilijo iz rok španskega kralja«, temu dokumentu pa je bil priložen »Seznam reči, ki jih Brazilija lahko proizvede«. Pripravljala se je sladkorna vojna!

Štirinajstega februarja 1630 se je na obzorju Pernambuca pojavila flota 65 ladij, ki je plula pod zastavo Družbe. Po kratkem boju so v brazilsko zemljo zasadili svojo zastavo. Recife se je s svojimi utrdbami, sosednjimi otoki in rekami osvajalcem zdel varnejši od Olindinih gričev in odprtih prostranstev. Zato so Olindo 25. novembra 1631 Nizozemci požgali do tal in upravno središče preselili v Recife. To je bil odločilen preobrat v razvoju Recifeja.

Zemlje je bilo malo, priseljencev pa vse več, zato je naselbina rasla v višino. Z materialom, ki so ga prinesli iz porušene Olinde, so zgradili visoke ozke eno- ali dvonadstropne sobrade oziroma hiše, ki so bile značilne za takratne evropske prestolnice. Toda leta 1637 v Recifeju praktično ni bilo več na voljo nobenega zemljišča. Takrat se je z načrti za gradnjo najbolj svetovljanskega in naprednega mesta v Južni Ameriki pojavil nov vrhovni guverner, nemški grof Johan Maurits Van Nassau.

Mesto, ki ga je zgradil Maurits

Gradnja Mauritie, kot je mesto poimenoval, je trajala le sedem let. Zasnovana je bila v evropskem slogu in imela je celo tlakovane ceste, tržnico, palači, živalski vrt z živalmi, uvoženimi iz Afrike in delov Brazilije, botanične vrtove, prvi observatorij v Ameriki, muzej, bolnišnice in knjižnico. Nassau je svoje mesto zgradil na Otoku Antônia Vaza, nekaj sto metrov stran od Recifeja. Nato je naročil gradnjo dveh mostov – velikega inženirskega dosežka tistih dni – s katerima je povezal Recife, Mauritio in kopno. (Glej okvir »Maurits Van Nassau in leteča krava«.)

Nassau, ki ga je Družba pooblastila, da izkoristi brazilske naravne vire, še zdaleč ni bil tipičen kolonialističen dobičkaželjnež in je za svoj novi dom rekel »prelepa Brazilija, ki ji ni enake dežele pod soncem«. Njegovo navdušenje so ohranile slike Fransa Posta in Alberta Eckhouta, članov skupine 46 umetnikov, znanstvenikov in rokodelcev, ki jih je Nassau pripeljal iz Evrope. Pod njegovim mecenstvom je ta skupina ustvarila obilo knjig, risb in zemljevidov, ki so radovednim Evropejcem razkrili impresivno pokrajino Pernambuca.

Mauritia in Recife sta pod Nassauovo vlado ekonomsko cvetela. Družba je s posojili financirala obnovo sladkornih tovarn, ki so bile med vdorom uničene. Kmalu je v Recifeju mrgolelo angleških uradnikov, švedskih pustolovcev, škotskih trgovcev, nemških in francoskih poslovnežev – vse je pritegnila trgovina s sužnji, sladkorjem in brazilskim lesom.

Verska strpnost pod Nassauovo upravo je pritegnila tudi židovske vlagatelje in pribežnike iz Evrope in Severne Afrike. Nekaj časa se je cvetoča sefardska skupnost javno srečevala v dveh sinagogah, ki sta bili prvi na ameriški celini. Židovska navzočnost je bila tako opazna, da je bilo komercialno središče Recifeja znano kot Rua dos Judeus (Židovska ulica).

Odnosi med Brazilijo in Nizozemsko se skrhajo

Čeprav je imel Nassau kot upravitelj odlično spričevalo, so se direktorji Družbe pritožili, da mu je navdušenje nad Brazilijo zameglilo finančno presojo. Družbini delničarji so s svojimi vlaganji le malo zaslužili. Nassau je odstopil in se maja 1644 vrnil na Nizozemsko. Njegov odstop, ki je bil celo pri Portugalcih sprejet z negodovanjem, je zaznamoval razpad nizozemske Brazilije. Lastniki plantaž so zaradi zaporednih slabih letin sladkornega trsa, krize na mednarodnem trgu sladkorja in velike zadolženosti pri Družbi skovali načrt za upor, s katerim so leta 1654 Nizozemce končno izgnali. *

V bojih so bili uničeni Nassauovi vrtovi in večina mesta, ki ga je zgradil, vendar se je nekaj spremenilo. Središče Pernambuca se je zaradi nizozemskega pohlepa po sladkorju iz Olinde preselilo na otoke Capibaribejeve delte, s čimer se je postavil temelj za novo prestolnico. Recife je povsem upravičeno postal mesto in ekonomsko središče.

Priokus po starem

Sodobni Recife je z 1,300.000 prebivalci eno največjih industrijskih, finančnih in turističnih središč Brazilije. Na prvi pogled ni prav nič podoben majhnemu ribiškemu naselju, ki je v 16. stoletju oskrbovalo Olindo. Plantaže sladkornega trsa ob bregu Capibaribeja so že dolgo nazaj postale stanovanjske soseske ter za sabo pustile samo ime in nekaj slikovitih sladkornih dvorcev. Komercialno središče Recifeja, ki se razprostira po otokih Recife in Santo Antônio ter na celinskem okolišu Boa Vista, je zaradi zanemarjanja in nasilne modernizacije izgubilo veliko kolonialne arhitekture.

Vseeno pa ostajajo reke, otoki in grebeni, ki so pritegnili Nizozemce, srce življenja v Recifeju, medtem ko sledi njegove sladkobne preteklosti kukajo izza modernih fasad. Štirioglata nizozemska trdnjava Forte do Brum je bila zgrajena tik ob morju, da bi varovala pristanišče, zdaj pa zaradi prekritih odlagališč odpadkov stoji daleč stran od morja – je kakor otok preteklosti sredi morja modernih stavb. Rua dos Judeus, ki se danes imenuje Rua do Bom Jesus (Ulica dobrega Jezusa), ima še vedno isto pot kot v 16. stoletju in svoje večbarvne kolonialne sobrade, ki so ubežali urbani prenovi.

Kdor se želi malo bolj poglobiti v zgodovino Recifeja, si lahko ogleda nizozemske zemljevide in zbirke, razstavljene na primer v trdnjavi Forte das Cinco Pontas, ki so jo leta 1630 dokončali Družbini pohlepneži, in preprosti stavbi Inštituta za arheologijo, zgodovino in geografijo. V Museo do Homem do Nordeste je razstava, ki prikazuje razvoj sladkorne industrije od njenih preprostih začetkov do sodobnih tovarn, prav tako pa odpira streznjujoč vpogled v življenje sužnjev, ki so bili »roke in noge sladkornih mogotcev«.

Sladkor ne razvnema več tako močnih čustev, kot jih je v preteklih stoletjih. Dohodki, ki so pritegnili sladkorja lačne pirate in Zahodnoindijsko družbo, so upadli. Le redki mestu zavidajo finančne, družbene in okoljske težave, ki so zapuščina sladkorne civilizacije. Ne glede na to sladkor še vedno prevladuje v kmetijstvu obalnega Pernambuca. Podobno kakor zadnjih pet stoletij delavci ne daleč od Recifeja sekajo trs na obsežnih poljih, kar nas spominja, da je Recife zrastel ob sladkorju.

[Podčrtni opombi]

^ odst. 4 Portugalski kralj Ivan III. je Brazilijo razdelil v 15 provinc in za upravitelje postavil dedne gospode, imenovane donatárii.

^ odst. 18 Boj za Brazilijo je bil izgubljen, ni pa bila izgubljena sladkorna vojna. Nizozemci so znanje, ki so ga pridobili v severovzhodni Braziliji, uporabili, da so na Antilih nasadili plantaže sladkornega trsa. Še pred iztekom 17. stoletja je evropsko tržišče preplavil poceni sladkor iz Zahodne Indije, kar je končalo portugalski monopol nad sladkorjem.

[Okvir/slika na strani 25]

Maurits Van Nassau in leteča krava

»Na začetku so med Mauritio in Recifejem vozili ljudi s čolnički, toda to je zelo oviralo trgovino. Zamisel o gradnji mostu so podprli vsi in delo je bilo en dva tri končano. Za slovesno otvoritev je bila določena nedelja, na programu pa je bila tudi točka, s katero so želeli ljudem zbuditi radovednost – leteča krava!

Na popoldanskem delu zabave so igrali glasbeniki in ceste so bile obilo okrašene s papirnatimi trakovi. Množice so se zgrinjale na most. Čeprav prevzeti nad novim mostom, so vsi komaj čakali, da bodo videli letečo kravo. ‚Kakšna bo?‘ so nekateri spraševali. ‚Greh je reči, da lahko krava leti kakor angel,‘ je dejala neka starka.

Ob določeni uri se je iz zgornjega okna ene od hiš na nabrežju pojavila podoba rumene krave z rogovi in dolgim repom. ‚Tam je!‘ so vsi vzklikali. Plemiči, meščani in sužnji so se vsi brez razlike ozrli navzgor. Naenkrat se je med množico razlegel smeh. Krava je bila v resnici papirnat balon, napolnjen z vročim zrakom!

Šala, ki si jo je privoščil princ Maurits Van Nassau, je spravila ljudi v smeh, imela pa je še drug praktičen namen. Vsak, ki je prečkal most, da bi videl kravo leteti, je plačal majhno mostnino, z zbranim denarjem pa so pokrili velik del stroškov gradnje tega hvalevrednega dosežka.«

[Vir slike]

Mário Sette: Terra Pernambucana (Pernambuška dežela)

Maurits Van Nassau: ACERVO FUNDAÇÃO JOAQUIM NABUCO--RECIFE

[Okvir na strani 27]

Ameriške Benetke

»Podobno kakor Benetke je Recife mesto, ki se dviguje iz vode in na njej riše svoj odsev; mesto, ki v svoji najgloblji notranjosti čuti utrip oceana.« (Joaquim Nabuco, brazilski državnik)

Boj graditeljev z morjem, močvirjem in rekami – ki se bije že od gradnje prvih prekritih odlagališč odpadkov in nasipov v 16. stoletju – je prestolnico Pernambuca prepredel s 66 kanali in povezal z 39 mostovi. Današnji Recife se razteza čez delto rek Capibaribe, Beberibe, Jiquiá, Tejipió in Jaboatão. Recife je povprečno samo dva metra nad morjem, zato se še vedno občasno zgodi, da so ob visoki plimi in obilnem deževju poplavljene nekatere glavne ceste. Stoletja se je stari Recife, kjer je nastalo prvo naselje, odločno oklepal celine s peščenim pasom. Ironično pa je, da je bil leta 1960 zaradi širjenja pristanišča navsezadnje odrezan od kopnega.

[Slika na strani 23]

Zgoraj: Rua do Bom Jesus

[Slika na strani 23]

Spodaj: Rua da Aurora

[Slika na strani 24]

Flota Nizozemskezahodnoindijske družbe med napadom na Olindo (na desni) in Recife (na levi) leta 1630

[Slika na straneh 24, 25]

»Podobno kakor Benetke je Recife mesto, ki se dviguje iz vode in na njej riše svoj odsev.«

[Sliki na strani 26]

Forte do Brum in (spodaj) Forte das Cinco Pontas

[Navedba virov slik na strani 23]

Zgoraj: FOTO: NATANAEL GUEDES/P.C.R.; spodaj: Bruno Veiga/Tyba/socialphotos.com; zemljevid: Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Navedba virov slik na strani 24]

Flota: ACERVO FUNDAÇÃO JOAQUIM NABUCO–RECIFE; spodaj: MUNDOimagem