Naučila sem se zaupati Bogu

PRIPOVEDUJE ELLA TOOM

NAŠA družina je živela blizu majhnega mesta Otepää na jugu Estonije, kakih 60 kilometrov stran od meje z Rusijo. Oktobra 1944, nekaj mesecev po moji maturi, se je druga svetovna vojna bližala koncu. Ko je ruska vojska Nemce potiskala čez Estonijo, smo se mi in sosedje – bilo nas je približno 20 – skupaj z živino skrivali v gozdu.

Dva meseca so okoli nas padale bombe in počutili smo se kakor sredi bojišča. Dostikrat smo sedeli skupaj, jaz pa sem brala odlomke iz Biblije, še posebej iz Žalostink. Takrat sem prvikrat brala Biblijo. Nekega dne sem splezala na visok hrib, pokleknila in molila: »Obljubim, da bom, ko se vojna konča, šla v cerkev vsako nedeljo.«

Kmalu se je fronta pomaknila proti zahodu. Končno se je maja 1945 z nemško predajo druga svetovna vojna v Evropi končala. Medtem sem izpolnjevala to, kar sem obljubila Bogu, in šla vsak teden v cerkev. Toda prihajalo je le nekaj starejših žensk. Nerodno mi je bilo biti tam. Ko nas je kdo doma nepričakovano obiskal, sem Biblijo skrila pod mizo.

Kmalu sem dobila službo učiteljice v krajevni šoli. V tem času je zavladal komunistični režim in razširil se je ateizem. Vendar se nisem hotela pridružiti komunistični partiji. Zaposlila sem se s številnimi družabnimi dejavnostmi, tako da sem na primer za otroke organizirala folklorne plese.

Spoznam se s Pričami

Ker so otroci potrebovali odrske kostume, sem aprila 1945 obiskala izučeno šiviljo, Emilie Sannamees. Nisem vedela, da je Jehovova priča. Vprašala me je: »Kaj misliš o razmerah v svetu?« Takrat je v San Franciscu v ZDA ravno potekala mirovna konferenca, zato sem rekla: »Te vlade bo kmalu konec in prepričana sem, da je ta mirovna konferenca organizirana zato, da bi se to zagotovo zgodilo.«

Emilie je dejala, da ta mirovna konferenca ne bo obrodila nobenih trajnih koristi, in predlagala, da mi iz Biblije pokaže, zakaj ne. Nisem bila pripravljena prisluhniti tej mili gospe srednjih let. Toda preden sem odšla, me je še vprašala: »Ali veš, kje je Bog Adamu in Evi namenil, da bi živela?« Nisem ji znala odgovoriti, zato mi je preprosto rekla: »Vprašaj očeta.«

In prav to sem storila, ko sem prišla domov. Ni mi znal odgovoriti, nato pa je rekel, da se nam ni treba ukvarjati s preučevanjem Biblije, moramo  le verovati. Ko sem se vrnila po kostume, sem ji omenila, da oče ni vedel odgovora na vprašanje. Emilie in njena sestra sta vzeli svoji bibliji in mi prebrali, kaj je Bog naročil Adamu in Evi – naj skrbita za svoj rajski dom in srečno živita vso večnost. Iz Biblije sta mi pokazali, da je bil Božji namen, da imata Adam in Eva otroke ter da raj razširita po vsej zemlji. Nad svetopisemskimi dokazi sem bila prevzeta! (1. Mojzesova 1:28; 2:8, 9, 15; Psalm 37:29; Izaija 45:18; Razodetje 21:3, 4)

Moj prvi krščanski shod

Tisto poletje sem morala obiskati trimesečni tečaj za učitelje v Tartuju, zato mi je Emilie dala naslov neke tamkajšnje Priče. Prav tako mi je dala knjigo Stvarjenje, ki je name naredila vtis z jasno podanimi osnovnimi biblijskimi resnicami. Tako sem 4. avgusta 1945 šla na naslov, ki mi ga je dala.

Ker ni nihče odprl vrat, sem znova potrkala, in to tako močno, da je pri sosednjih vratih prišel ven možakar in me napotil na drugi naslov – na ulico Salme 56. Tam sem žensko, ki je v delavnici lupila krompir, vprašala: »Ali poteka tukaj verski shod?« Jezna me je odslovila z besedami, da nisem dobrodošla. Ker sem vztrajala, me je povabila, naj se zgoraj pridružim skupini za preučevanje Biblije. Kmalu je bil odmor za kosilo in začela sem se odpravljati. Toda drugi so me nagovarjali, naj ostanem.

Ko sem se med opoldanskim odmorom razgledovala, sem ob oknu opazila sedeti dva nenavadno bleda in suha mladeniča. Kasneje sem izvedela, da sta med vojno nekaj več kot leto dni preživela v različnih skrivališčih, zato da ju ne bi zajeli. * Med popoldanskim programom je Friedrich Altpere v svojem govoru uporabil besedo »harmagedon«. Ker tega izraza nisem poznala, sem ga pozneje vprašala o tem in pokazal mi ga je v Bibliji. (Razodetje 16:16) Ko je opazil, kako sem presenečena, je bil videti enako presenečen, da je to zame novo.

Pričela sem dojemati, da so ta shod pripravili samo za Priče, ki so jih poznali in so bili zanesljivi. Kasneje sem izvedela, da je bil po vojni to njihov prvi shod! Od takrat naprej sem se zelo zavedala, da moram zaupati Bogu. (Pregovori 3:5, 6) Leto kasneje, avgusta 1946, sem pri 20 letih s krstom simbolizirala svojo posvetitev pravemu Bogu, Jehovu.

Spoprijemanje z nasprotovanjem družine

Vlada je vztrajala pri tem, da se mora v šoli učiti ateizem, kar je preizkusilo mojo biblijsko šolano vest. Hotela sem spremeniti svoj poklic. Ko sem to omenila materi, me je razjarjena napadla in mi izpulila nekaj las. Odločila sem se oditi od doma. Toda oče me je spodbudil, naj potrpim, in rekel, da mi bo pomagal.

Materi se je pri nasprotovanju pridružil moj brat Ants. Nato pa me je nekega dne prosil za nekaj literature. Prebral jo je in bila mu je zelo všeč. Mati je postala histerična. Ants je o Bogu celo pričel govoriti v šoli, toda ko je doživel preganjanje, se je s Pričami nehal družiti. Nedolgo zatem si je pri skoku v vodo poškodoval glavo. Paraliziran je ležal na nosilih, njegov um pa je bil še vedno bister. »Ali mi bo Jehova odpustil,« je vprašal. »Da,« sem mu rekla. Čez nekaj dni je umrl. Imel je komaj 17 let.

Septembra 1947 sem pustila službo v šoli. Mama je bila še naprej zelo sovražna do mene. Ko je iz hiše vrgla vse moje obleke, sem odšla od doma in se zatekla k Emilie Sannamees in njeni sestri. Njune besede, da Jehova nikoli ne zapusti svojih služabnikov, so mi bile v spodbudo.

Preizkušnje v povojni Estoniji

Sestri Sannamees sta mi pustili, da sem skupaj z njima šivala za kmečke družine. S temi družinami smo se lahko pogosto pogovarjale  o biblijskih resnicah. To je bil vesel čas, saj se nisem naučila le šivati, ampak sem tudi postala izkušenejša v oznanjevanju. Poleg tega da sem šivala, sem tudi poučevala matematiko. Toda leta 1948 so oblasti pričele aretirati Priče.

Oktobra naslednje leto sem delala na neki kmetiji, ko sem izvedela, da so predstavniki oblasti šli k Sannameesovima, da bi me aretirali. Ko sem se zatekla na kmetijo brata Huga Susija, sem izvedela, da so ga pravkar aretirali. Ženska, za katero sem šivala, me je povabila, naj pridem k njej. Kasneje sem se selila s kmetije na kmetijo ter šivala in še naprej oznanjevala.

Ko se je pričela zima, me je Komite za državno varnost (KGB) ujel v Tartuju na domu Linde Mettig, goreče mlade Priče, ki je bila nekoliko starejša od mene. Aretirali so me in odpeljali na zaslišanje. Ko so me prisilili, da se povsem slečem, in so vame buljili mladi policisti, sem se počutila ponižano. Toda ko sem molila k Jehovu, sta moje srce prevzela mir in spokojnost.

Nato so me dali v majhno celico, v kateri ni bilo dovolj prostora niti za to, da bi se ulegla. Ven so me odvedli le, ko sem morala na zaslišanja. Policisti so mi govorili: »Ne pravimo, da moraš zanikati obstoj Boga. Nehaj le s svojim neumnim oznanjevanjem! Lahko imaš obetavno prihodnost.« Nato so mi grozili: »Ali hočeš živeti? Ali pa bi rada umrla s svojim Bogom na sibirskih planjavah?«

Tri dni mi med zaporednimi zaslišanji niso pustili zaspati. Zdržati mi je pomagalo poglobljeno premišljevanje o biblijskih načelih. Navsezadnje me je eden od zasliševalcev povabil, naj podpišem izjavo, da bom nehala oznanjevati. »O tem sem veliko premišljevala,« sem mu rekla. »Raje bi bila v zaporu in ohranila dober odnos z Bogom, kakor pa da bi bila na prostosti in brez Njegovega odobravanja.« Na to je zasliševalec zavpil: »Trapa! Vse vas bomo prijeli in poslali v Sibirijo!«

Nepričakovano izpuščena na prostost

Na moje presenečenje so mi zasliševalci malo pred polnočjo rekli, naj pospravim svoje stvari in grem. Vedela sem, da mi bodo sledili, zato nisem šla k sokristjanom, ker bi jih s tem izdala policiji. Medtem ko sem hodila po ulicah, so mi tudi res sledili trije moški. Molila sem k Jehovu za vodstvo in zavila v temno ulico ter hitro stekla na neki vrt. Ulegla sem se na tla in se prekrila z listjem. Slišala sem šelestenje pod njihovimi nogami in videla snope svetlobe iz njihovih svetilk.

Minilo je več ur in od mraza sem bila že vsa otrpla. Končno sem se s čevlji v rokah, zato da se me ne bi slišalo, odpravila naprej po tlakovanih ulicah. Na poti iz mesta sem hodila po jarku ob glavni cesti. Ko so se približevali avtomobili, sem se ulegla na tla. Ob petih zjutraj sem prispela na dom Jürija in Meete Toomel, nedaleč stran od Tartuja.

Meeta mi je nemudoma segrela savno, zato da bi se lahko ogrela. Naslednji dan je šla v Tartu in poiskala Lindo Mettig. Linda me je nagovarjala: »Takoj pričniva oznanjevati in razširiva dobro novico po vsej Estoniji.« Potem ko sem si z novo pričesko, malo ličila in očali spremenila videz, sva se odpravili oznanjevat. V naslednjih mesecih sva s kolesi prevozili veliko kilometrov. Spotoma sva spodbujali sovernike, ki so živeli na kmetijah.

Priče naj bi 24. julija 1950 imeli zborovanje v velikem seniku nekega biblijskega učenca blizu mesteca Otepää. Ko smo izvedeli, da je KGB odkril načrte za zborovanje, smo uspeli posvariti večino Prič, ki so že bili na poti. Zborovanje  je bilo organizirano naslednji dan na neki drugi lokaciji in navzočih nas je bilo približno 115. Vsak od nas se je vrnil domov poln veselja in bolj odločen kot kdaj prej, da v preizkušnjah ostane zvestovdan. *

Z Lindo sva zatem še naprej oznanjevali in spodbujali sokristjane. Kasneje istega leta sva se udeležili pobiranja krompirja in govorili o kraljestvenem sporočilu s sodelavci. Lastnik ene od kmetij je celo nehal delati in naju kar eno uro poslušal ter pripomnil: »Takšnih novic ne slišiš vsak dan!«

Ko sva se z Lindo vrnili v Tartu, sva izvedeli, da je bilo aretiranih še več Prič, med drugimi tudi Lindina mati. Takrat je bila priprta večina najinih prijateljev, tudi sestri Sannamees. Vedeli sva, da naju KGB išče, zato sva si priskrbeli kolesi in se znova odpravili oznanjevat zunaj Tartuja. Neke noči me je KGB našel na domu Alme Vardja, nedavno krščene Priče. Eden od njih je, ko je pregledoval moj potni list, vzkliknil: »Ella! Vsepovsod smo te iskali!« To je bilo 27. decembra 1950.

V zapor in nato v Sibirijo

Z Almo sva mirno spakirali nekaj reči, nato pa se usedli, da bi malo jedli. Agenti KGB-ja so nama začudeni rekli: »Niti jokata ne. Sedita tam in jesta.« Odgovorili sva: »Greva na novo področje in ne veva, kdaj bova naslednjič jedli.« S seboj sem vzela odejo, iz katere sem pozneje naredila tople nogavice in rokavice. Avgusta 1951 so me po več mesecih zapora skupaj s še drugimi estonskimi Pričami izgnali. *

Iz Estonije so nas poslali z vlakom v Leningrad (danes Sankt Peterburg) v Rusiji, od tam pa v zloglasna delovna taborišča v Vorkuti v sovjetski republiki Komi, nad arktičnim krogom. V naši skupini smo bile tri Priče. V šoli sem se učila ruščino in vse od aretacije sem jo vadila. Tako sem, ko smo prispele v taborišča, znala dobro govoriti rusko.

V Vorkuti smo spoznale mlado Ukrajinko, ki je postala Priča v nacističnem koncentracijskem taborišču na Poljskem. Leta 1945 so njo in 14 drugih Prič vkrcali na ladjo, ki so jo Nemci nameravali potopiti v Baltskem morju. Toda ladja je varno priplula na Dansko. Ko se je ta sestra kasneje vrnila v Rusijo, so jo, ker je oznanjevala, aretirali. Poslali so jo v Vorkuto in tam nam je bila v veliko spodbudo.

Spoznale smo tudi dve ženski, ki sta po ukrajinsko vprašali: »Katera izmed vas je Jehovova priča?« Takoj smo ugotovile, da sta naši krščanski sestri! Spodbudili sta nas in poskrbeli za naše potrebe. Druge zapornice so pripomnile, da je bilo, kakor da bi nas pričakala družina.

Premestitev v mordovska taborišča

Ko so decembra 1951 pri zdravniškem pregledu ugotovili, da imam motnje v delovanju ščitnice, so me premestili skoraj 1500 kilometrov proti jugozahodu, v velikanski mordovski zaporniški kompleks, ki je bil približno 400 kilometrov jugovzhodno od Moskve. V naslednjih letih sem v tamkajšnjih taboriščih za ženske spoznala nemške, madžarske, poljske in  ukrajinske Priče. Spoznala sem tudi Maimu, politično zapornico iz Estonije.

Maimu je v zaporu v Estoniji rodila in prijazen paznik je dojenčka predal Maimujini materi. V mordovskem zaporu smo z Maimu preučevale Biblijo. Pričela je verjeti v to, kar se je učila. Uspela je pisati svoji materi in tudi ona je sprejela biblijske resnice ter o njih poučevala Maimujino hčerkico, Karin. Čez šest let je bila Maimu izpuščena iz zapora in znova skupaj s svojo deklico. Ko je Karin odrasla, se je poročila s sovernikom. Zadnjih enajst let skupaj služita v estonskem podružničnem uradu Jehovovih prič v Talinu.

Eno od taborišč v mordovskem kompleksu je imelo tako imenovano kletko. To je bila majhna, strogo varovana baraka znotraj obzidanega taborišča. Zaradi krščanske dejavnosti so mene in šest drugih Prič zaprli tja. Toda celo tam smo članke iz Stražnega stolpa ročno prepisovale v miniaturne kopije in jih tihotapile drugim v bližnja taborišča. Ena od naših metod je bila, da smo v kos mila izdolble luknjo, vanjo položile članek in luknjo zadelale.

V letih, ki sem jih prebila v mordovskih taboriščih, sem več kot desetim ženskam pomagala, da so pričele služiti Bogu. Končno so mi 4. maja 1956 rekli: »Lahko greš in verjameš v svojega Boga Jehova.« Še isti mesec sem se vrnila domov v Estonijo.

Že skoraj 50 let doma

Nisem imela ne službe, ne denarja, ne doma. Toda nekaj dni po vrnitvi sem srečala gospo, ki so jo zanimali biblijski nauki. Nekaj časa sem lahko živela pri njej in njenem možu v enosobnem stanovanju. Z izposojenim denarjem sem kupila nekaj volne, tako da sem lahko spletla puloverje in jih prodala na tržnici. Kasneje so mi ponudili zaposlitev v tartujski bolnišnici za rakava obolenja, v kateri sem naslednjih sedem let opravljala različna dela. Medtem se je iz izgnanstva v Sibiriji vrnil Lembit Toom in novembra 1957 sva se poročila.

KGB nas je nadzoroval in neprestano nadlegoval, saj je bilo oznanjevanje še vedno prepovedano. Vseeno smo naredili, kar se je dalo, da bi o svoji veri govorili drugim. Lembit je ta del najinega življenja opisal v Prebudite se!, 22. februar 1999. Od konca 1950-ih let do 1970-ih so se izgnani Priče vračali domov. Proti koncu 1980-ih je bilo v Estoniji več kot 700 Prič. Leta 1991 je bilo naše krščansko delovanje zakonsko dovoljeno. Od takrat je število Prič v Estoniji naraslo na več kot 4100!

Odkar sem obiskala prvi skrivni shod estonskih Prič po drugi svetovni vojni, je minilo že več kot 60 let. Vse od takrat sem odločena upoštevati biblijski opomin: »Zaupaj v GOSPODA in delaj dobro.« Spoznala sem, da tako dobiš to, »kar želi tvoje srce«. (Psalm 37:3, 4, SSP)

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 23]

»Takoj pričniva oznanjevati in razširiva dobro novico po vsej Estoniji.« (Linda Mettig)

[Slika na strani 24]

S še devetimi drugimi Pričami v mordovskem zaporu

[Slika na strani 24]

Danes s svojim možem Lembitom