Biblijsko gledišče

Ali je primerno uporabljati častne nazive?

KRISTJANI v prvem stoletju so pri vsakodnevnih opravilih in pri oznanjevanju dobre novice o Božjem kraljestvu prihajali v stik s številnimi predstavniki oblasti – s tistimi na nižjem položaju in tistimi na visokem. Jezusovi sledilci si niso podeljevali nazivov, s katerimi bi opozarjali na svoj položaj. Za ljudi na oblasti pa je bilo običajno, da so od drugih pričakovali, da jih naslavljajo z nazivi. Rimskega cesarja so denimo naslavljali z »njegovo veličanstvo«. (Apostolska dela 25:21)

Kako so Jezusovi učenci gledali na uporabo častnih nazivov za predstavnike oblasti? Kako bi na to morali gledati mi?

Izkazovati čast še ne pomeni odobravati

Apostol Pavel je sovernikom svetoval, naj dajo »vsakemu, kar mu gre: [. . .] tistemu, ki zahteva spoštovanje, [. . .] spoštovanje«. (Rimljanom 13:7) Takrat je k temu spadalo tudi naslavljanje vladnih predstavnikov z nazivi. Danes so v nekaterih deželah običajni nazivi, kot sta »vaša visokost« in »vaša milost«. Toda morda se bo kdo vprašal: »Kako naj rečem kaj takega komu, za katerega domnevam, da ne ravna častno oziroma častivredno?«

Mnogi predstavniki oblasti opravljajo svoje naloge vestno, vendar so med njimi tudi takšni, ki niso vredni zaupanja. Kljub temu nas Biblija spodbuja, naj se podrejamo kraljem in upraviteljem »zaradi Gospoda«. (1. Petrovo 2:13, 14) Če torej priznavamo oblast, ki obstaja z Božjim dovoljenjem, nas to spodbuja, da njene predstavnike spoštujemo in jim izkazujemo čast, ki jim pripada. (Rimljanom 13:1)

Pri tem ne igra vloge to, kako ravna oziroma se vede tisti, ki je na nekem položaju. Čast se mu namreč ne izkazuje zaradi njegovega ravnanja. Zato posameznik s tem, da predstavnike oblasti naslavlja s častnimi nazivi, ne kaže, da molče odobrava njihovo ravnanje. To lahko vidimo tudi iz nekega dogodka v življenju apostola Pavla.

Kako je ravnal Pavel

Apostola Pavla so v Jeruzalemu na podlagi lažnih obtožb prijeli in ga privedli pred Feliksa,  upravitelja Judeje. Feliks nikakor ni bil zgleden deželni upravitelj. Rimski zgodovinar Tacit je poročal, da je ta človek »menil, da lahko stori kar koli, ne da bi bil za to kaznovan«. Namesto da bi se potegoval za pravico, je od Pavla pričakoval podkupnino. Toda Pavel je bil do njega med svojim dvoletnim ujetništvom vseeno spoštljiv in pogosto sta se pogovarjala – Feliks v upanju, da bo od Pavla dobil podkupnino (česar pa ni nikoli dočakal), Pavel pa zato, da mu je lahko oznanjeval. (Apostolska dela 24:26)

Feliksa je na položaju deželnega upravitelja zatem nadomestil Fest. Ta se je v Cezareji seznanil s Pavlovim primerom. Da bi si pridobil naklonjenost judovskih voditeljev, je Pavlu predlagal, da bi mu sodili v Jeruzalemu. Toda Pavel je vedel, da tam ne bi mogel pričakovati pravičnega sojenja, zato je izkoristil to, da je rimski državljan, in pred vsemi rekel: »Na cesarja se sklicujem!« (Apostolska dela 25:11)

Fest ni točno vedel, kako naj cesarju pojasni obtožbe proti Pavlu. V pomoč mu je bil kralj Agripa II., ki je prišel k njemu na vljudnostni obisk in mu pokazal, da ga zadeva zanima. Naslednjega dne je prišel kralj Agripa z velikim bliščem v sprejemno dvorano skupaj s svojimi vojaškimi poveljniki in mestnimi imenitniki. (Apostolska dela 25:13–23)

Ko je Pavel dobil dovoljenje, da spregovori, je v uvodnih besedah nagovoril Agripa s častnim nazivom »kralj« in mu priznal, da je dober poznavalec običajev in sporov med Judi. (Apostolska dela 26:2, 3) Agripa je bil javno znan po tem, da živi v sramotnem krvoskrunskem razmerju s svojo sestro, in Pavel je nedvomno vedel, da je ta človek glede morale na slabem glasu. Vendar mu je kljub temu izkazal čast kot kralju.

Ko je Pavel še govoril v svojo obrambo, mu je v besedo segel Fest in vzkliknil: »Pavel, ti si nor!« Pavel se ni razjezil, temveč mu je mirno odgovoril in ga pri tem nazval z »velespoštovani«. (Apostolska dela 26:24, 25) S tem mu je pokazal spoštovanje, ki mu je pripadalo zaradi njegovega položaja. Sedaj pa se nam poraja vprašanje: Ali ima izkazovanje časti kakšne meje?

Izkazovanje časti ima svoje meje

Oblast političnih vladarjev ima svoje meje oziroma je relativna. To je nakazano v Rimljanom 13:1, kjer piše: »Obstoječe oblasti so na svoje relativne položaje razpostavljene od Boga.« Torej ima tudi izkazovanje časti svoje meje. To, kje je meja, je pokazal Jezus, ko je svojim učencem rekel: »Ne pustite, da vas imenujejo ‚rabi‘, kajti vaš učitelj je eden, vsi vi pa ste bratje. Prav tako nikogar na zemlji ne imenujte ‚oče‘, kajti vaš Oče je eden, ta, ki je v nebesih. Tudi se ne pustite imenovati ‚voditelj‘, kajti vaš Voditelj je eden, Kristus.« (Matej 23:8–10)

Ali je izkazovanje časti primerno ali ne, je torej odvisno od tega, ali je naziv, s katerim se koga naslavlja, verskega značaja ali ne. Pavlov nasvet glede izkazovanja dolžnega spoštovanja oziroma časti se torej ne nanaša na primere, ko svetni vladarji ali funkcionarji privzamejo verske nazive. Kdor živi po svetopisemskih smernicah, je do takšnih ljudi sicer spoštljiv, vendar ga biblijsko šolana vest odvrača od tega, da bi kogar koli naslavljal z verskim nazivom, saj je dolžan vrniti »Bogu [. . .], kar je Božjega«. (Matej 22:21)

ALI STE SE KDAJ SPRAŠEVALI?

▪ Kako so Jezusovi sledilci gledali na svetno oblast? (Rimljanom 13:7)

▪ Ali je apostol Pavel naslavljal predstavnike oblasti s častnimi nazivi? (Apostolska dela 25:11; 26:2, 25)

▪ Katerih nazivov Jezus ne odobrava? (Matej 23:8–10)

[Slika na straneh 20, 21]

Kako je Pavel nagovoril Agripa?