Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Bi se peljali z rikšo?

Bi se peljali z rikšo?

Bi se peljali z rikšo?

OB PRIHODU v Dako, prestolnico Bangladeša, obiskovalec nemudoma opazi nekaj nenavadnega. Med množico ljudi mrgoli cela vojska rikš! Ta brezštevilna prevozna sredstva preplavljajo ceste in ulice ter prevažajo ljudi in tovor.

V Daki je rikša še vedno priljubljeno vozilo. Registriranih rikš je približno 80.000, toda večina meni, da jih je dnevno na cestah veliko več. Pravzaprav velja Daka za svetovno prestolnico rikš!

Prve rikše

Prvi modeli prenosnih stolov so bili v rabi med vladanjem francoskega kralja Ludvika XIV. (1638–1715). Iznajdbo prve rikše, ki jo vleče človek, pa nekateri pripisujejo Američanu Jonathanu Gableu, ki je v 1870-ih misijonaril na Japonskem. To novo prevozno sredstvo naj bi izumil za svojo ženo, ki je bila šibkega zdravja, in naj bi bilo prvo, ki so mu v japonščini rekli jinrikisha, kar pomeni vozilo, ki ga vleče človek. Čez čas se je ta beseda v angleščini izoblikovala v »rickshaw«, v slovenščini je nastala privzeta beseda »rikša«. Sčasoma so se po celotni Aziji pojavile različne rikše kot poceni prevozno sredstvo. Ko je Charles Taze Russell (desno), ki je goreče vodil delo Preučevalcev Biblije (kot so se takrat imenovali Jehovove priče), leta 1912 obiskal Japonsko, je njegova delegacija po državi potovala z rikšami.

Proti koncu 1930-ih so se v Daki prvič pojavile trikolesne rikše. Te so bile v nasprotju z rikšo, ki jo je vlekel človek s pomočjo dveh drogov, pritrjenih na voz, podobne velikemu triciklu. Rikšar oziroma voznik rikše je na sprednjem delu poganjal pedale. Tako je lahko potnike oziroma tovor popeljal dlje ter lažje krmaril skozi gost promet in natrpane ulice.

Umetnine na rikšah

Zdi se, da imajo rikše v Daki sleherni kvadratni centimeter prekrit s kakšnim vzorcem. Od kod izhaja tradicija okraševanja rikš? Ko so se v Daki prvič pojavile rikše, so morale tekmovati s tomtomi – vozovi na konjsko vprego, ki so prevažali ljudi in tovor. Lastniki rikš so verjetno v želji, da bi pritegnili stranke k temu novemu prevoznemu sredstvu, pričeli okraševati svoja vozila. Poslikave in oglasi so sčasoma postali posebne umetnine.

Pogled na umetelno okrašene rikše je osupljiv. To je umetnost na kolesih. Syed Manzoorul Islam, bangladeški umetnostni kritik, opisuje rikše v Daki kot »galerije gibljivih slik«. Vsak delček vozila je prekrit z barvitimi vzorci in slikami. Čopki, bleščeči trakovi in svetlikajoče se koralde visijo ob straneh oziroma čez zložljivi baldahin.

Vsak umetnik ima svoj stil in najljubše motive. Nekatere umetnine so bolj ali manj videti kot oglasi s prizori iz indijskih in bangladeških filmov pretekle in sedanje dobe. Ta umetnost odseva nostalgijo po vaškem življenju in podeželski pokrajini, včasih pa so njen motiv tudi družbene in politične teme. Običajno so upodobljene živali, ptice, lov in bujno porasla pokrajina.

V 1950-ih je obstajala le peščica ljudi, ki so poslikavali rikše. Danes pa te edinstvene umetnine ustvarja od 200 do 300 mojstrov. Rikše v specializiranih delavnicah sestavljajo po kosih, ki so pogosto narejeni iz recikliranega materiala. Mojster vzame kos prazne pločevinaste posode, v kateri je bilo jedilno olje, ali kak drug odpaden predmet in z emajlnimi barvami ustvari slikovite prizore. Slikanje na rikše je bangladeška ljudska umetnost. Ta si je pridobila povsem svojo identiteto in svojevrsten čar.

Rikšar

Jasno je, da ima rikšar naporno življenje. Predstavljajte si, da cel dan kolesarite, pri tem pa prevažate ljudi ali tovor. Stranke so lahko gospodinje, šolarji, poslovneži ali nakupovalci. Pogosto se dva, trije ali več ljudi nagnete v rikšo. Rikše se lahko uporabljajo tudi za prevoz riža, krompirja, čebule ali začimb, kar potem trgovci prodajajo na tržnici. Včasih se potnik usede na vrh svoje prtljage. Opazovalcu se morda zdi nemogoče, da bi rikšar lahko peljal tako težek tovor. Vendar skromen rikšar kljub sončni pripeki ali monsunskemu deževju marljivo in brez pritoževanja opravlja svoje delo.

Večina rikšarjev pride v mesto iz revnih podeželskih področij, ker so se tam kot kmetovalci komaj preživljali. Mnogi si niso mogli najti bolje plačane službe, zato so zapustili svojo družino in postali rikšarji. Z delom, v katero vlagajo svojo fizično moč in energijo, dnevno zaslužijo le nekaj evrov.

Edinstveno prevozno sredstvo

Rikše so v Daki še vedno priljubljene zaradi ravnega terena ter številnih ulic in prehodov, po katerih druga vozila ne morejo peljati. Veliko ljudi meni, da ta prevozna sredstva, ki ne onesnažujejo okolja, niso le koristna, temveč je vožnja z njimi tudi prijetna.

V večini azijskih mest so rikše postale »ogrožena vrsta«. Tam so zaradi javnih prevoznih sredstev in sodobnega življenjskega sloga skoraj izginile. Čeprav mnogi nanje gledajo kot na zastarele, pa se nekateri trudijo, da bi jih »ohranili pri življenju«, tako da izpopolnjujejo njihovo obliko.

Za potovanje po Daki lahko izbirate med različnimi javnimi prevoznimi sredstvi – avtobusom, taksijem, motorjem, avto-rikšo ali barvito kolo-rikšo. Če se boste odločili za slednjo, bo vaša lagodna vožnja po nabito polnih ulicah Dake nepozabna!

[Slika čez celo 23. stran]