Biblijsko gledišče

Ali je mogoče ljubiti svoje sovražnike?

»Jaz pa vam pravim,« je rekel Jezus Kristus, »ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje, da njegovo sonce vzhaja nad hudobnimi in dobrimi in da dežuje na pravične in nepravične.« (Matej 5:44, 45)

ALI po vašem mnenju religija spodbuja k ljubezni in miru ali k sovraštvu in nasilju? Danes mnogi menijo, da spodbuja k slednjemu, še zlasti, kadar se religija meša v politiko, etnične spore ali nacionalizem. Toda tisti, ki so pravi Božji sinovi, kot kažejo Jezusove besede, posnemajo Božjo ljubezen – tudi v odnosu do svojih sovražnikov.

Drug Božji služabnik je rekel: »Če je tvoj sovražnik lačen, ga nahrani, in če je žejen, mu daj piti [. . .]. Ne pustite se premagati hudemu, temveč premagujte hudo z dobrim.« (Rimljanom 12:20, 21) Vendar ali je v tem razdeljenem svetu takšna ljubezen zares mogoča? Jehovove priče odgovarjajo z odločnim da! Razmislite o zgledu Jezusa in njegovih prvih sledilcev.

Ljubili so svoje sovražnike

Jezus je učil resnico o Bogu in mnogi so mu z veseljem prisluhnili. Drugi pa so ga zavračali, nekateri iz nevednosti. (Janez 7:12, 13; Apostolska dela 2:36–38; 3:15, 17) Jezus je kljub temu še naprej vsem, tudi nasprotnikom, govoril o sporočilu, ki rešuje življenje. (Marko 12:13–34) Zakaj? Vedel je, da nekateri utegnejo spremeniti svoje ravnanje, njega priznati kot Mesija in zaživeti po duhovnih resnicah iz Božje Besede. (Janez 7:1, 37–46; 17:17)

Jezus je celo tisti večer, ko so ga po krivici aretirali oboroženi nasprotniki, pokazal ljubezen do svojih sovražnikov. Pravzaprav je ozdravil tistega, ki ga je apostol Peter napadel z mečem. Ob tej priložnosti je Jezus izrekel pomembno načelo, ki še danes vodi njegove sledilce. Dejal je: »Vsi namreč, ki za meč primejo, bodo z mečem tudi pokončani.« (Matej 26:48–52; Janez 18:10, 11) Kakih 30 let kasneje je Peter napisal: »Saj je za vas trpel Kristus in vam s tem zapustil zgled, da bi hodili  natančno po njegovih stopinjah. [. . .] Ko je trpel, ni grozil, temveč se je izročal [Bogu].« (1. Petrovo 2:21, 23) Jasno je, da je Peter dojel, da je življenjska pot pravih Kristusovih sledilcev ljubezen, ne pa maščevanje. (Matej 5:9)

Vsi, ki hodijo natančno po stopinjah Jezusa, odsevajo njegovo ljubeče in prijazno stališče. »Gospodovemu sužnju pa se ni treba bojevati, ampak mora biti do vseh blag, [. . .] v hudem se mora obvladovati,« piše v 2. Timoteju 2:24. Te lastnosti bi morale biti vidne v življenju kristjana, ki si prizadeva za mir in je pripravljen na spravo.

Kristusovi miroljubni veleposlaniki

Apostol Pavel je sovernikom napisal: »Veleposlaniki smo torej, ki zastopamo Kristusa [. . .]. Kot Kristusovi zastopniki prosimo: ‚Spravite se z Bogom.‘« (2. Korinčanom 5:20) Veleposlaniki se ne vmešavajo v notranjo politiko in vojaške zadeve države, v kateri so. Ostajajo nevtralni. Njihova naloga je, da predstavljajo in zagovarjajo vlado, katero zastopajo.

Enako velja za Kristusove veleposlanike in poslanike. Na Jezusa gledajo kot na Kralja, njegovo nebeško Kraljestvo pa zastopajo tako, da miroljubno razglašajo dobro novico. (Matej 24:14; Janez 18:36) Zato je Pavel kristjanom svojih dni napisal: »Ne vojskujemo [se] po mesu. Ne vojskujemo se namreč z mesenim orožjem, temveč s takšnim, ki ima od Boga moč, da podre [. . .] umovanja in vse, kar je visokega, kar se povzdiguje proti Božjemu spoznanju.« (2. Korinčanom 10:3–5; Efežanom 6:13–20)

Ko je Pavel napisal te besede, so kristjane preganjali v mnogih deželah. Res, lahko bi se maščevali. Vendar so še naprej ljubili svoje sovražnike in vsem, ki so prisluhnili, govorili o sporočilu sprave. V Encyclopedii of Religion and War piše, da »najzgodnejši Jezusovi sledilci niso hoteli sodelovati v vojni in opravljati vojaške službe«, saj jim je bilo to »nezdružljivo z Jezusovo etiko ljubezni in zapovedjo, da naj ljubijo svoje sovražnike«. *

Jehovove priče tako kot zgodnji kristjani priznavajo Jezusa za svojega Kralja. Priznavajo ga tudi za Kralja Božjega kraljestva – nebeške vlade, ki bo na zemlji kmalu vzpostavila trajen mir in varnost. (Daniel 2:44; Matej 6:9, 10) Podobno kot veleposlaniki in poslaniki razglašajo odlike tega Kraljestva. Obenem pa se v deželi, v kateri živijo, trudijo biti dobri državljani, plačujejo davke in so poslušni zakonom, če ti niso v nasprotju z Božjimi zakoni. (Apostolska dela 5:29; Rimljanom 13:1, 7)

Žal včasih Priče podobno kot zgodnje kristjane drugi napačno razumejo, blatijo in preganjajo. Kljub temu se Priče nikoli ne maščujejo. Trudijo se biti »v miru z vsemi ljudmi« in upajo, da se bodo nekateri nasprotniki spravili z Bogom ter si pridobili obet na večno življenje. * (Rimljanom 12:18; Janez 17:3)

[Podčrtni opombi]

ALI STE SE KDAJ SPRAŠEVALI?

▪ Kako naj bi kristjani ravnali s svojimi sovražniki? (Matej 5:43–45; Rimljanom 12:20, 21)

▪ Kako se je Jezus odzval, ko so ga preganjali? (1. Petrovo 2:21, 23)

▪ Zakaj so zgodnji kristjani zavračali dobesedno vojskovanje? (2. Korinčanom 5:20; 10:3–5)