Ali je razumno verjeti v Boga?

ALI ste se kdaj spraševali, zakaj vse od atomskih delcev do prostranih galaksij vodijo natančni matematični zakoni? Ste razmišljali o samem življenju – njegovi raznolikosti, kompleksnosti in osupljivi načrtnosti? Mnogi vesolje in življenje v njem pripisujejo veliki kozmični nesreči in evoluciji. Drugi zasluge za to pripisujejo inteligentnemu Stvarniku. Katero gledišče je po vašem mnenju razumnejše?

Seveda obe gledišči zahtevata vero. Prepričanje o tem, da Bog obstaja, temelji na veri. V Svetem pismu piše: »Boga ni še nikoli nihče videl.« (Janez 1:18) Podobno noben človek ni bil priča nastanku vesolja ali pričetku življenja. Niti ni nihče nikoli videl, da bi se ena oblika življenja razvila v višjo ali celo drugo obliko življenja. Fosili kažejo, da so se glavne skupine živali pojavile nenadoma in so ostale praktično nespremenjene. * Zato se zastavlja ključno vprašanje: Katera vera ima trdne temelje – vera v evolucijo ali vera v Stvarnika?

Ali vaša vera temelji na trdnih dokazih?

Prava »vera«, kot piše v Svetem pismu, je »očiten dokaz o obstoju stvari, čeprav jih ne vidimo«. (Hebrejcem 11:1) Prevod The New English Bible to vrstico prevaja takole: »Zaradi vere [. . .] smo prepričani o obstoju stvari, ki jih ne vidimo.« Nedvomno se lahko spomnite marsičesa nevidnega, v kar trdno verjamete.

Naj ponazorimo: Številni ugledni zgodovinarji verjamejo, da so nekoč živeli Aleksander Veliki, Julij Cezar in Jezus Kristus. Ali prepričanje teh zgodovinarjev temelji na dejstvih? Da, saj se lahko sklicujejo na zanesljive zgodovinske dokaze.

Tudi znanstveniki verjamejo v nevidne stvari zaradi »očitnega dokaza«, ki potrjuje njihov obstoj. Na primer, ruski kemik Dimitrij Mendelejev iz 19. stoletja je bil prevzet nad povezavo med elementi, osnovnimi gradniki vesolja. Ugotovil je, da imajo nekaj skupnega in da se lahko razvrstijo v skupine po atomski masi in kemičnih lastnostih. Ker je bil prepričan o redu teh skupin, je sestavil periodni sistem elementov in pravilno predvidel, da obstajajo mnogi drugi takrat še nepoznani elementi.

Arheologi zgodnje civilizacije pogosto spoznavajo na podlagi predmetov, ki so bili tisoče let zakopani v zemlji. Predstavljajte si denimo, da neki arheolog odkrije na ducate skrbno obdelanih kamnitih blokov povsem iste velikosti, ki so spretno naloženi drug na drugem. Poleg tega so razvrščeni v posebnem geometrijskem vzorcu, kakršen se ne pojavlja v naravi. Do kakšnega sklepa bi prišel ta arheolog? Ali bi za to, kar je odkril, sklenil, da je nastalo po naključju? Najverjetneje ne. Svoje odkritje bi imel za dokaz pretekle človeške dejavnosti, in to bi bil razumen sklep.

Ali naj ne bi uporabljali enakega pristopa za načrtnost, ki je vidna v naravi? Številni ljudje so sprejeli takšen pogled, tudi ugledni znanstveniki.

 Slepo naključje ali namenska načrtnost?

Pred leti je britanski matematik, fizik in astronom sir James Jeans napisal, da v luči naprednega znanstvenega spoznanja »vesolje postaja vedno bolj podobno veliki misli in ne velikemu stroju«. Rekel je tudi, »da se zdi, da je vesolje zasnoval popolni matematik«, in da so v njem »dokazi za oblikujočo ali nadzorujočo moč, ki ima nekaj skupnega z našim umom«.

Vse odkar je Jeans napisal te misli, so tudi drugi znanstveniki prišli do podobnega sklepa. Po mnenju fizika Paula Daviesa je »vsesplošna organiziranost v vesolju za mnoge sodobne astronome znak načrtnosti«. Eden najslavnejših fizikov in matematikov vseh časov Albert Einstein je napisal: »Dejstvo, da je [naravni svet] mogoče razumeti, je čudež.« V očeh mnogih ta čudež zajema tudi samo življenje, od njegovih osnovnih gradnikov do neverjetnih človeških možganov.

DNK in človeški možgani

DNK je genetski material vseh celičnih organizmov in molekularna osnova za dednost. * To zapleteno kislino primerjajo z zapisom oziroma načrtom, saj je v DNK obilo informacij, ki so zakodirane v kemični obliki in spravljene v molekularnem okolju, ki je zmožno prepoznati ta kod in na podlagi njega delovati. Koliko informacij pa je shranjenih v DNK? Če bi njegove osnovne gradnike, imenovane nukleotidi, spremenili v črke abecede, bi, kot piše v neki referenci, »zavzeli več kot milijon strani običajne knjige«.

V večini organizmov je DNK zavit v nitastih tvorbah, imenovanih kromosomi, ki so varno spravljeni v jedru vsake celice. Jedro v povprečju meri 5 mikrometrov. * Razmislite o naslednjem: vse informacije za nastanek vašega edinstvenega telesa je mogoče najti v drobcenih zvitkih, ki jih je treba opazovati pod mikroskopom! Kot je točno rekel neki znanstvenik, imajo živi organizmi »daleč najkompaktnejši sistem za shranjevanje in priklic, kar jih poznamo«. To je neverjetno, če razmišljate o pomnilniški zmogljivosti računalniških čipov, zgoščenk in podobnega! In še več, DNK še zdaleč ni razkril vseh svojih skrivnosti. »Z vsakim odkritjem pride na dan  kakšna nova zapletenost,« piše v reviji New Scientist. *

Ali je razumno pripisati takšno popolno načrtnost in organiziranost slepemu naključju? Recimo, da bi našli vrhunski tehnični priročnik z milijon stranmi, ki bi bil napisan v učinkovitem, dobro oblikovanem kodu. Ali bi sklenili, da se je ta knjiga napisala kar sama od sebe? Kaj če bi bila ta knjiga tako majhna, da bi jo morali brati z močnim mikroskopom? In kaj če bi bila v njej natančna navodila za inteligentno napravo, ki je sposobna, da se sama obnavlja in reproducira, ter ima milijarde delov, ki jih je treba sestaviti ob točno določenem času in na pravilen način? Vsekakor nihče ne bi niti pomislil na to, da bi takšna knjiga nastala kar sama od sebe.

Britanski filozof Antony Flew, ki je bil nekoč vodilni zagovornik ateizma, je zatem, ko je preiskal novejše študije notranjega delovanja celice, rekel: »Skoraj neverjetna zapletenost ureditve, ki je potrebna za nastanek (življenja), [kaže], da je morala biti v to vpletena inteligenca.« Flew je prepričan, da je treba »slediti dokazom, ne glede na to, kam peljejo«. Njega so pripeljali do tega, da je popolnoma spremenil mišljenje, zato sedaj verjame v Boga.

Mnogi znanstveniki so osupli tudi nad človeškimi možgani. Ti so produkt DNK in so opisani kot »najbolj zapletena stvar v vesolju«. Celo najnaprednejši superračunalnik se zdi skrajno primitiven v primerjavi s to približno kilogram in pol težko rožnato-sivo gmoto nevronov in drugih struktur. Neki nevroznanstvenik pravi, da bolj ko znanstveniki spoznavajo možgane in um, »bolj čudoviti in nedoumljivi postajajo«.

 Razmislite: možgani nam omogočajo, da dihamo, se smejemo, jočemo, rešujemo uganke, izdelujemo računalnike, vozimo kolo, pišemo pesmi in opazujemo nočno nebo z občutkom globokega spoštovanja. Ali je razumno oziroma logično te sposobnosti in zmožnosti pripisati slepim evolucijskim silam?

Vera, utemeljena z dokazi

Ali bi morali zato, da bi razumeli sami sebe, pogledati tako rekoč navzdol k opicam in drugim živalim, kot to počnejo evolucionisti? Ali pa bi morali za odgovore pogledati navzgor, k Bogu? Res je, da imamo z živalmi nekaj skupnega. Moramo na primer jesti, piti, spati in imamo sposobnost razmnoževanja. Kljub temu smo v marsičem edinstveni. Razum kaže, da naše posebne človeške lastnosti izvirajo od Bitja, ki je višje od nas – to je od Boga. V Svetem pismu je jasno napisano, da je Bog ustvaril človeka »po svoji podobi« v moralnem in duhovnem pogledu. (1. Mojzesova 1:27) Zakaj si ne bi vzeli čas in premišljevali o Božjih lastnostih? Nekatere od njih so opisane v 5. Mojzesovi 32:4, Jakobu 3:17, 18 in 1. Janezovem 4:7, 8.

Naš Stvarnik nas je obdaril z »umsko zmogljivostjo«, tako da lahko raziskujemo svet okrog sebe in najdemo zadovoljive odgovore na svoja vprašanja. (1. Janezovo 5:20) Skladno s tem je fizik in nobelov nagrajenec William D. Phillips napisal: »Kadar raziskujem red, razumljivost in lepoto vesolja, ne morem mimo sklepa, da je to, kar vidim, oblikovala višja inteligenca. Moje znanstveno dojemanje te skladnosti in očarljiva preprostost fizike mi krepita vero v Boga.«

Pred kakimi 2000 leti je neki pozoren opazovalec narave za Boga napisal: »Njegove nevidne lastnosti, tudi njegova večna moč in božanskost, so namreč jasno razvidne od ustvaritve sveta naprej, saj jih je mogoče spoznati po stvareh, ki jih je naredil.« (Rimljanom 1:20) To je napisal krščanski apostol Pavel, ki je bil inteligenten človek in izreden poznavalec Mojzesove postave. Imel je vero, ki je temeljila na razumu, zato mu je bil Bog stvaren, izostren čut za pravico pa ga je navajal na to, da je Bogu pripisoval zasluge za stvarjenjska dela.

Iskreno upamo, da boste tudi vi uvideli, da sploh ni nerazumno verjeti v Boga. Pravzaprav lahko podobno kot Pavel storite več, kot da samo verjamete v Njegov obstoj. Kot milijoni drugih lahko tudi vi spoznate, da je Bog Jehova duhovna oseba s privlačnimi lastnostmi, ki se zrcalijo v človekovem srcu in nas vlečejo k njemu. (Psalm 83:18; Janez 6:44; Jakob 4:8)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 24]

ALI JE ZARADI ZLA V IMENU RELIGIJE RAZUMNO ZANIKATI OBSTOJ BOGA?

Marsikdo ne verjame v Stvarnika zaradi dobro znanih zlorab in pokvarjenosti, ki mečejo slabo luč na zgodovino številnih religij. Ali je to dober razlog, da bi zanikali obstoj Boga? Ne. »Skrajnosti in krutosti organizirane religije,« je napisal Roy Abraham Varghese v predgovoru h knjigi There Is a God avtorja Antonyja Flewja, »nimajo popolnoma nič skupnega z obstojem Boga, prav kakor nevarnost jedrske širitve nima nič skupnega z vprašanjem, ali je E=mc².« *

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 23]

Če zasluge za starodavne pozidave pripisujemo ljudem, komu naj bi potem pripisali zasluge za načrtnost v naravi?

[Slika na strani 23]

Albert Einstein

[Slike na straneh 24, 25]

DNK je kakor mikroskopska knjiga, ki vsebuje natančna navodila za inteligentno življenje.

[Slike na strani 25]

Človeški možgani so opisani kot »najbolj zapletena stvar v vesolju«.

[Navedba vira slike na strani 22]

© The Print Collector/age fotostock