Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Moje življenje je nadvse nagrajujoče

Moje življenje je nadvse nagrajujoče

Moje življenje je nadvse nagrajujoče

PRIPOVEDUJE HERAWATI NEUHARDT

Rodila sem se v Cirebonu v Indoneziji, mestu, znanem po batik blagu, ki je ročno poslikano z živahnimi motivi. Moje misijonarsko življenje je v nekaterih pogledih podobno temu blagu – prepolno barvitih srečanj z raznolikimi kulturami jugovzhodne Azije in južnega Tihega oceana. Naj vam pojasnim.

LETA 1962, ko sem bila stara deset let, je moja mama pričela preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Sčasoma sta mama in oče, oba Indonezijca kitajskega porekla, postala Jehovovi priči. Pridružilo se jima je njunih pet otrok, med njimi tudi jaz.

Vrata našega doma so bila vedno odprta za misijonarje in potujoče nadzornike, ki so obiskovali našo krščansko občino, zato da bi nas duhovno krepili. Name so naredili velik vtis s svojim odličnim zgledom in izgrajujočimi pogovori. Pri 19-ih sem se odločila, da bom večino svojega časa namenila poučevanju drugih o Svetem pismu. Kakšno leto kasneje sem se poročila z Josefom Neuhardtom, misijonarjem iz Nemčije, ki je v Indonezijo prišel leta 1968. Po medenih tednih sva se preselila na otok Sumatra, ki je drugi največji od več kot 17.000 indonezijskih otokov. Tam sva z Josefom obiskovala krščanske občine Jehovovih prič.

Oznanjevanje na Sumatri

Najin okraj oziroma dodeljeno področje se je raztezalo od vročega živahnega mesta Padang v Zahodni Sumatri do čudovitega velikega ognjeniškega jezera Toba, ugnezdenega med hribi v Severni Sumatri. Kasneje sva bila dodeljena na jug otoka. Stalno sva bila na poti z najinim starim volkswagnovim hroščem, s katerim sva poskakovala po luknjastih džungelskih cestah, prečkala razmajane mostove iz kokosovih palm in se vozila ob vznožju visokih ognjenikov – nekaterih spečih, drugih delujočih. Ponoči sva spala na tleh v preprostih goščavskih hišah, v katerih ni bilo elektrike, vodovoda niti kopalnice. Umivala sva se v jezerih in rekah. Živela sva preprosto in rada sva imela ljudi, ki so naju prisrčno sprejemali ter nama dajali hrano. Mnogi od njih so pokazali zanimanje za Sveto pismo.

V okolici Padanga je živelo ljudstvo Minangkabau, ki so bili povečini muslimani. Bili so presenečeni in veseli, ko sva jim v Svetem pismu pokazala, da je Bog eden – ne pa del Trojice, kot trdijo cerkve tako imenovanega krščanstva. (5. Mojzesova 6:4) Veliko ljudi je z veseljem sprejelo reviji Stražni stolp in Prebudite se!, in nekateri, ki jih je zanimala resnica o Bogu, so kasneje lepo duhovno napredovali. Ob jezeru Toba so pripadniki ljudstva Bataki, ki se povečini izpovedujejo za kristjane, že poznali Božje ime Jehova, ker so ga videli v svojem bataškem Svetem pismu. (Psalm 83:18) Vendar so premalo poznali Boga in njegov namen za človeštvo. Številni so sprejeli biblijski pouk in postali goreči krščanski oznanjevalci.

Dovzetna srca na Javi

Leta 1973 sva bila z Josefom dodeljena na otok Java, ki je velik kot polovica Velike Britanije in je imel več kot 80 milijonov prebivalcev. * O dobri novici sva se pogovarjala z ljudmi iz javanske, sundske in kitajske etnične skupine.

Ker sem imela tako kitajsko kot indonezijsko vzgojo, sem govorila veliko jezikov, med drugim javanščino, sundščino in indonezijščino, pa tudi angleščino. Zaradi tega sem uživala v številnih zanimivih svetopisemskih pogovorih z ljudmi v njihovem maternem jeziku.

V indonezijski prestolnici Džakarta, ki je na Javi, sem o upanju na večno življenje na rajski zemlji govorila z neko potrto 19-letnico. Ko sem ji brala iz Svetega pisma, je planila v jok. »Hvala tetka, da ste mi povedali vse to,« je rekla, pri čemer je uporabila izraz naklonjenosti in spoštovanja. Dodala je: »Do jutri moram zbrati še 1,5 milijona rupij (115 evrov), da plačam šolnino, in razmišljala sem, da bi za to prodala svojo nedolžnost. Preden ste prišli, sem molila za vodstvo. Sedaj sem dobila odgovor. Odločila sem se, da bom študij nadaljevala kasneje in ostala moralno čista.« To dekle je z veseljem sprejelo nadaljnjo duhovno pomoč.

Po tem srečanju je še več Javancev, pa tudi Sundcev in Kitajcev svoje življenje uskladilo s koristnimi merili iz Božje Besede. To pa jim je prineslo pravi notranji mir in srečo, prav kakor je obljubil Bog. (Izaija 48:17, 18)

Kalimantan – dom Dajakov

Z Jave sva se z Josefom preselila v Kalimantan, indonezijsko provinco Bornea, ki je tretji največji otok na svetu (za Grenlandijo in Novo Gvinejo). Borneo je kot dežela gostih deževnih gozdov, nazobčanih gora in mogočnih rek domovina Kitajcev, muslimanskih Malezijcev in domorodnih Dajakov – povečini ob rekah živečih ljudi, ki so bili nekoč divji lovci na glave.

Za to, da bi prišla do oddaljenih dajaških skupnosti, sva običajno plula po neokrnjenih rekah, ki so jih obrobljali deževni gozdovi. Na obrežjih so se greli veliki krokodili, z dreves so v naju strmele opice, ptice pa so razkazovale svoje barvito perje. Da, misijonarsko delo je bilo tam prava avantura!

Večina dajaških družin je živela v hišah na kolih, narejenih iz tropskega rastlinja. Nekatera bivališča so bila majhna, druga pa dolga in v njih je živelo več družin. Marsikdo ni še nikoli prej videl Evropejca, zato je bil Josef prava atrakcija. Otroci so tekali po vasi in kričali: »Pastor! Pastor!« Nato so se vsi zbrali, da bi prisluhnili temu, kaj bo ta beli pastor povedal. Josefa so medtem, ko je govoril, prevajali krajevni Pričevalci, kasneje pa so uredili, da se je s številnimi, ki so se zanimali, pričelo preučevati Sveto pismo.

Podava se v Papuo Novo Gvinejo

Zaradi vse večjega pritiska verskih nasprotnikov je indonezijska vlada decembra leta 1976 prepovedala delovanje Jehovovih prič. Zato sva bila dodeljena v Papuo Novo Gvinejo.

Po tem, ko sva prispela v glavno mesto Port Moresby, sva imela dva meseca tečaj za tamkajšnji trgovski jezik hiri motu. Nato sva se preselila na Daru, majhen otok v neki oddaljeni zahodni provinci. Tam sem srečala Eunice, visoko, čokato, prijetno žensko, ki je imela zaradi večletnega žvečenja betelovega oreščka zobe obarvane rdečečrno. Ko je izvedela, da Bog od svojih služabnikov pričakuje, da so čisti tako telesno kot tudi moralno in duhovno, je opustila svojo razvado in postala zvesta kristjanka. (2. Korinčanom 7:1) Vsakič, ko sva videla takšne ponižne posameznike udejanjati svetopisemske resnice, sva si še poglobila cenjenje do besed iz Psalma 34:8, kjer piše: »Okusite in spoznajte, da je Jehova dober.«

Čez nekaj časa sva z Josefom znova pričela obiskovati krščanske občine Jehovovih prič in tako sva obiskala skoraj vse dele Papue Nove Gvineje, v kateri govorijo kakih 820 jezikov. Zato da bi se lahko pogovarjala z več ljudmi, sva na najin seznam jezikov dodala še enega – tok pisin, krajevni sporazumevalni jezik. V različna mesta in vasi sva potovala peš, z avtomobilom, čolnom, kanujem ali majhnim letalom ter morala prenašati zadušljivo vročino, komarje in redne napade malarije.

Nato sva leta 1985 sprejela še eno misijonarsko dodelitev – Salomonove otoke, ki ležijo vzhodno od Papue Nove Gvineje. Tam sva delala v podružničnem uradu Jehovovih prič, pa tudi potovala po celotnem otočju, zato da bi spodbujala občine in obiskovala krščanske zbore. Čakal naju je še en jezik – tokrat salomonovootoški pidžin. Toda v kolikšno veselje se nama je bilo pogovarjati s tamkajšnjimi ljudmi, ki so imeli radi Sveto pismo!

Moje najtežje potovanje

Leta 2001 je bila v Indoneziji odpravljena prepoved delovanja Jehovovih prič, zato sva se vrnila v Džakarto. Vendar so mojemu dragemu možu kmalu zatem diagnosticirali maligni melanom, agresivno obliko kožnega raka. Na zdravljenje sva odpotovala v Nemčijo, Josefovo domovino. Toda na žalost je leta 2005 na najino 33. obletnico poroke zaspal v smrt in čaka na vstajenje v rajskem novem svetu. (Janez 11:11–14) Star je bil 62 let in Bogu je polnočasno služil štiri desetletja.

Jaz sem ostala v Džakarti, kjer še vedno misijonarim. Svojega moža zelo pogrešam. Vendar mi poučevanje drugih o dragocenih resnicah iz Božje Besede pomaga, da se lažje spoprijemam z izgubo, saj me to delo navdaja z velikim zadovoljstvom in mi daje smisel v življenju. Da, brez dvoma lahko rečem, da mi je Jehova naklonil nadvse barvito in nagrajujoče življenje.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 10 Danes na Javi živi več kot 120 milijonov ljudi.

[Zemljevid na strani 25]

(Lega besedila – glej publikacijo)

INDONEZIJA

Java

DŽAKARTA

Cirebon

Sumatra

Padang

Jezero Toba

Borneo

PAPUA NOVA GVINEJA

PORT MORESBY

Daru

SALOMONOVI OTOKI

[Slika na strani 26]

Herawati z biblijskimi učenci na Salomonovih otokih

[Slika na strani 26]

Z Josefom na Nizozemskem tik pred njegovo smrtjo leta 2005