Nekaj dragocenejšega od sedanjega življenja

Pripoveduje Murat Ibatullin

Leta 1987 me je rusko Ministrstvo za zdravje poslalo v afriško državo Uganda. Privolil sem, da bom tam štiri leta delal kot zdravnik. Pravzaprav se nikoli nisem hotel vrniti v Rusijo, ampak sem upal, da si bom nabral izkušnje, ki bi mi prišle prav v državi, kot je Avstralija, Kanada ali Združene države Amerike. Toda do leta 1991 so se moji načrti spremenili in sem se vrnil v Rusijo. Naj pojasnim zakaj.

RODIL sem se leta 1953 v Kazanu, glavnem mestu republike Tatarstan v osrednjem delu Rusije. Moji starši so pripadniki Tatarov, ki so večinoma muslimani. Spomnim se, da sem kot otrok videl svoje stare starše klečati in moliti k Alahu. Njuni otroci, skupaj z mojimi starši, so nam govorili, naj babice in dedka pri tem ne motimo in naj zapustimo sobo. Mama in oče sta nam le pomežiknila in videti je bilo, kot da se sramujeta početja svojih staršev, saj sta sprejela komunizem in sta se takrat imela za ateista.

Ko sem bil star štiri leta, sem bil žrtev zadnje epidemije otroške paralize v Sovjetski zvezi. Moji spomini iz otroštva so povezani z obiski bolnišnic in sanatorijev, kamor sem hodil na zdravniške preglede. Spomnim se, kako je dedek zame molil, da bi ozdravel. Hotel sem biti zdrav kot drugi otroci, zato sem kljub temu, da sem imel težave z nogo, igral nogomet, hokej in še kaj.

Med odraščanjem se mi je porodila želja, da bi postal zdravnik. Nisem bil veren niti se nisem imel za ateista. Enostavno nikoli nisem razmišljal o Bogu. Imel sem odklonilen pogled na komunistično ideologijo in sem se zaradi nje pogosto prerekal z očetom in stricem. Slednji je bil univerzitetni predavatelj filozofije, oče pa je sodeloval s Komitejem  za državno varnost, znanim kot KGB. Potem ko sem končal zdravstveno šolo, sem si postavil za cilj, da bom postal dober nevrokirurg in da se bom preselil v drugo državo.

V iskanju boljšega življenja

Leta 1984 sem končal doktorsko disertacijo o postavljanju diagnoz možganskih tumorjev. Nato sem bil leta 1987 poslan v Ugando, da bi delal v bolnišnici Mulago. V to prelepo državo sem se preselil skupaj s svojo ženo Dilbar in najinima otrokoma, Rustemom in Aliso, ki sta bila takrat stara sedem in štiri leta. Delo v bolnišnici je bilo naporno in je zajemalo operacije bolnikov, ki so bili okuženi z virusom HIV. Pogosto sem delal tudi v drugih bolnišnicah po vsej državi, saj sta bila takrat v Ugandi le dva nevrokirurga.

Nekega dne sva z Dilbar pri nekem ugandskem prodajalcu časopisov in knjig prvič videla rusko Biblijo. Kupila sva nekaj izvodov in jih poslala prijateljem v Sovjetsko zvezo, saj je bilo tam v tistem času skoraj nemogoče dobiti Biblijo. Iz te knjige sva prebrala nekaj poglavij, vendar so nama bila tako težko razumljiva, da sva branje kmalu opustila.

Tri leta sva v Ugandi obiskovala različne cerkve ter skušala razumeti vero domačinov in kaj je tisto, kar jim daje smisel v življenju. Odločil sem se tudi, da bom prebral Koran v izvirnem jeziku, zato sva se z Rustemom vpisala v tečaj arabščine. Po nekaj mesecih sva se že znala sporazumevati v tem jeziku.

Približno takrat sva z ženo srečala Heinza in Marianne Wertholz, misijonarja, ki sta poučevala Biblijo in sta prihajala iz Nemčije oziroma Avstrije. Med našim prvim pogovorom se vere sploh nismo dotaknili. Bili smo kot vsi drugi Evropejci, ki se srečajo v Afriki. Po vprašanju, zakaj sta v Ugandi, sva izvedela, da sta misijonarja Jehovovih prič in da v tej državi pomagata ljudem preučevati Biblijo.

Takrat sem se spomnil, da so nam pri predmetu filozofije na ruski univerzi govorili, da so Priče sekta ter da žrtvujejo otroke in pijejo njihovo kri. To sem povedal Heinzu in Marianne, saj nisem mogel verjeti, da bi onadva odobravala kaj takega. Z Dilbar sva sprejela vsak svoj izvod knjige Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji in oba sva skoraj celo prebrala v nekaj urah. Ko sem ženo zatem vprašal, kaj meni o knjigi, je dejala, da je imela med branjem od vznemirjenja naježeno kožo! Odvrnil sem ji, da sem enako čutil tudi sam.

Po tem sva komaj čakala, da bi se spet srečala s Heinzem in Marianne. Razpravljali smo o številnih temah. To, kar sva spoznala iz Biblije, nama je seglo v srce in naju spodbudilo, da sva o tem govorila prijateljem in kolegom. Med njimi so bili ruski veleposlanik, konzuli Rusije in drugih držav ter predstavnik Vatikana. Ta naju je presenetil z izjavo, da je Stara zaveza »v celoti mit«.

Nazaj v domovino

Z Dilbar sva se leta 1991, mesec dni pred vrnitvijo v Rusijo, odločila, da postaneva Jehovovi priči. Mislila sva, da bova lahko, ko se vrnemo v Kazan, takoj začela obiskovati shode. Toda na najino grozo nama tri mesece ni uspelo najti kraljestvene dvorane in  nikjer ni bilo niti sledu o sovernikih! Zato sva se odločila, da greva kar sama oznanjevat od vrat do vrat, kakor je to običajno za Jehovove priče po vsem svetu. Tako sva začela preučevati Biblijo s kar nekaj posamezniki, med drugim tudi z neko žensko, ki je kasneje postala Priča.

Čez čas naju je obiskal neki starejši Pričevalec, ki je dobil najin naslov od sovernikov iz Ugande. Nato sva se pridružila skupini 15 posameznikov, ki so se zbirali v majhnem enosobnem stanovanju. Ohranila sva stike s Heinzem in Marianne, ki sta naju celo prišla obiskat v Kazan. Čez nekaj časa sva ju midva obiskala v Bolgariji, kamor sta bila pozneje dodeljena in kjer misijonarita še danes.

Velika žetev v domači deželi

O biblijskih resnicah se ob vsaki priložnosti pogovarjam z različnimi uslužbenci v ruskih bolnišnicah, v katerih delam. Čez čas so se številni pozitivno odzvali in postali Jehovove priče, med njimi tudi precej mojih sodelavcev. Leta 1992, eno leto po najinem prihodu, se je število Prič v Kazanu povzpelo na 45, leto dni kasneje pa na več kot 100. Danes je v Kazanu sedem občin Jehovovih prič – pet v ruskem, ena v tatarskem in ena v znakovnem jeziku – pa tudi armensko in angleško govoreče skupine.

Leta 1993 sem se udeležil zdravstvene konference v New Yorku. Izkoristil sem priložnost in obiskal svetovni sedež Jehovovih prič v Brooklynu. Tam sem spoznal Lloyda Barryja, ki je pomagal organizirati oznanjevanje Jehovovih prič po vsem svetu. Kljub natrpanemu urniku si je vzel čas za pogovor.

Pogovarjala sva se o potrebi po biblijski literaturi v tatarščini. Nekaj let kasneje je bila v Rusiji organizirana skupina prevajalcev, ki je začela prevajati literaturo v tatarščino. Kako veseli smo bili, ko je čez čas pričela v tem jeziku redno izhajati revija Stražni stolp, ki je namenjena preučevanju Biblije! Kmalu zatem je bila ustanovljena prva tatarsko govoreča občina.

Brezkrvna medicina

Upoštevam vse Božje moralne zapovedi, tudi tisto iz Apostolskih del 15:20, ki pravi, da naj se Božji služabniki »zdržujejo [. . .] krvi«. V 29. vrstici jim je še naročeno, naj se »zdržuje[jo] tega, kar je bilo žrtvovano malikom, krvi, zadavljenih živali in nečistovanja«.

Ko torej Jehovove priče potrebujejo medicinsko pomoč, prosijo zdravnike, naj spoštujejo njihovo stališče glede brezkrvnega zdravljenja. Nekaj časa sem v Kazanu sodeloval z odborom za stike z bolnišnicami. * Leta 1997 nas je za pomoč prosila mama enoletnega Pavla iz mesta Novosibirsk, ki je nujno potreboval operacijo. Takrat je bilo v Rusiji le nekaj izkušenih zdravnikov, ki so bili pripravljeni operirati brez transfuzije krvi. Obljubili smo, da ji bomo pomagali najti zdravnika, ki bi opravil takšno operacijo.

Nedolgo zatem smo v Kazanu našli kliniko, na kateri opravljajo operacije na srcu. Njeni zdravniki so se strinjali, da bodo operirali malega Pavla. Tako so 31. marca 1997 opravili zelo uspešen brezkrvni kirurški poseg in pozdravili hudo srčno napako, imenovano  Fallotova tetralogija. Tretjega aprila je časopis Vechernyaya Kazan poročal: »Deček se dobro počuti in ne potrebuje več zdravil za srce. Njegova mama je lahko prvič po enajstih mesecih končno normalno zadihala.« Pavel je hitro okreval in svoje prve korake naredil na bolnišničnem hodniku.

Pavel je danes zdrav in ima normalno življenje. Rad drsa, plava in igra nogomet. Sedaj obiskuje osmi razred in je skupaj s svojo mamo del občine Jehovovih prič v Novosibirsku. Zdravniki s tiste klinike so po tej izkušnji uspešno opravili operacije brez transfuzije krvi na še nekaj Jehovovih pričah, ki so bili srčni bolniki. Medicina v Tatarstanu še vedno napreduje in brezkrvna kirurgija je postala običajen del zdravstvene oskrbe.

Moje delo danes

Skupaj z ženo in drugimi Pričami delam na kliniki, ki pacientom z nevrološkimi in kardiološkimi težavami omogoča vrhunsko zdravstveno oskrbo. Opravljamo različne kirurške posege, še posebej na pacientih, ki zahtevajo brezkrvno zdravljenje. Delam kot nevroradiolog in se izpopolnjujem v neinvazivnih brezkrvnih operacijah na področju nevrokirurgije. Kot profesor na Oddelku za nevrologijo in nevrokirurgijo na kazanski državni Medicinski univerzi predavam študentom in zdravnikom ter jim skušam predstaviti prednosti brezkrvne medicine. *

Moja žena dela z menoj na kliniki kot specialistka za ultrazvok. Uživava v svojem delu, saj lahko pomagava drugim. Toda največje zadovoljstvo občutiva, ko vidiva, kako biblijske resnice duhovno zdravijo ljudi, tako da si pridobijo dober odnos z Bogom. Najino srce je polno veselja, ko ljudem govoriva o Božji obljubi, da kmalu na zemlji »noben prebivalec ne bo rekel: ‚Bolan sem.‘« (Izaija 33:24)

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 12]

Kot zdravnik v Afriki

[Slika na strani 13]

Leta 1990, ko sva z ženo začela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami.

[Slika na strani 14]

Leta 1993, ko sem v Brooklynu spoznal Lloyda Barryja.

[Slika na strani 15]

Pavel s svojo mamo danes

[Slika na strani 15]

Na oznanjevanju z ženo Dilbar