Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

»Nisem šla v neobstoj«

»Nisem šla v neobstoj«

»Nisem šla v neobstoj«

»Ne stoj ob mojem grobu in solz ne toči za menoj,

jaz nisem tam,

jaz nisem šla v neobstoj.«

● Te vrstice so prevod sklepnega dela pesmi, ki je zelo znana v angleško govorečem svetu in je tudi uglasbena. V zadnjih nekaj desetletjih je prinesla tolažbo ljudem po vsej zemeljski obli. Skozi čas so jo pripisovali različnim avtorjem. Nekateri celo trdijo, da je to pogrebna molitev ljudstva Navaho.

Pesem je pred nekaj leti na Japonskem postala velika uspešnica, vendar je povzročila tudi precej zmede. Japonci pogosto obiščejo grob svoje družine, da izkažejo spoštovanje sorodnikom, za katere domnevajo, da še vedno živijo tam. Zaradi te pesmi, ki uči drugače, se mnogi sprašujejo: »Kje so torej mrtvi?«

Japonski budisti že od nekdaj bedijo ob mrliču ter prirejajo pogrebe in z njimi povezane slovesnosti. Toda večina budistov ne pozna odgovora na vprašanje: »Kje so mrtvi?«, niti na vprašanja, kot sta: »Ali mrtvi drugih religij in narodnosti gredo v isti kraj? Zakaj mrtvi ne odgovarjajo?«

Veliko ljudi meni, da na takšna vprašanja ni mogoče odgovoriti in da je iskanje odgovorov nanje zapravljanje časa. Kljub temu se morda sprašujete: »Kaj se zgodi, ko umremo?« Le kje bi lahko našli odgovore? V Svetem pismu piše, da je Bog ustvaril prvega moškega in žensko popolna in jima dal čudovit rajski dom. Obetalo se jima je večno življenje v raju na zemlji, če bi ubogala Boga. Vendar ga nista.

Zato je Bog ukrepal. Izgnal ju je iz njunega rajskega doma in ni ju več ohranjal pri življenju. Pojasnil jima je, kakšne bodo posledice njune neposlušnosti: »Prah si namreč in v prah se boš povrnil.« Človek je bil narejen iz prahu in sčasoma – ko umre – se tudi povrne vanj. (1. Mojzesova 2:7; 3:19)

Neki moški iz japonskega mesta Kofu, ki skrbi za eno od velikih pokopališč, je povedal, da so žare in krste polne pepela in kosti, ko jih položi v grob. Po približno petih oziroma desetih letih v marsikateri od njih ni ničesar več. Naše telo je sestavljeno iz zemeljskih elementov in čez čas se ti znova povrnejo v prah. Kaj potem ostane?

Čeprav se naše zavedanje s smrtjo konča, pa se nas naš Stvarnik, ki celo za vsakega vrabca ve, kdaj pogine, spominja z naklonjenostjo. (Matej 10:29–31) Obljubil je, da nas bo obudil, da, povrnil nam bo življenje. Poklical nas bo iz smrtnega spanca. (Job 14:13–15; Janez 11:21–23, 38–44)

Če bi o tej temi radi izvedeli kaj več, vas spodbujamo, da pišete izdajateljem te revije, ki vam bodo z veseljem priskrbeli več informacij, ali pa obiščite našo spletno stran www.watchtower.org.