VIDIŠ, kako žalosten in obupan je tale fant. To je Jožef. Njegovi bratje so ga pravkar prodali ljudem, ki potujejo v Egipt. Tam bo Jožef za sužnja. Zakaj so njegovi polbratje tako grdo ravnali z njim? Zato, ker so bili ljubosumni nanj.

Njihov oče je imel Jožefa zelo zelo rad. Svojo naklonjenost mu je izkazal s tem, da mu je podaril lep dolg plašč. Ko je njegovih starejših deset bratov videlo, kako zelo ima Jakob rad Jožefa, so postajali vse bolj ljubosumni in so ga pričeli sovražiti. Sovražili pa so ga še zaradi nečesa.

Jožefu se je namreč dvakrat nekaj sanjalo. In obakrat so se mu v sanjah njegovi bratje priklanjali. Ko jim je Jožef to povedal, so ga še bolj sovražili.

Nekega dne, ko so Jožefovi bratje čuvali očetove ovce, je Jakob poslal Jožefa pogledat, kako jim gre. Ko so ga bratje zagledali, so rekli: »Ubijmo ga.« Toda Ruben, najstarejši brat, je rekel: »Nikar ne delajte tega!« Zato ga niso ubili, ampak so ga vrgli v izsušen vodnjak. Nato so sedli in se posvetovali, kaj bi z njim.

Vtem pa so prišli mimo Izmaelci. Juda je rekel svojim polbratom: »Prodajmo ga Izmaelcem.« In to so tudi storili. Jožefa so prodali za dvajset srebrnikov. Kako hudobni so bili!

Kaj pa so bratje rekli svojemu očetu? Ubili so kozliča in v njegovo kri namakali Jožefov plašč. Nato so plašč odnesli domov in očetu Jakobu rekli: »Tole smo našli. Poglej, ali ni to morebiti Jožefov plašč.«

Jakob ga je prepoznal. »Divja žival ga je raztrgala,« je kriknil. Jakob je tako pomislil ravno na tisto, kar so Jožefovi bratje pravzaprav želeli. Jakob je bil zelo zelo žalosten. Dolgo je žaloval. Vendar pa Jožef v resnici ni bil mrtev. Poglejmo, kaj se mu je zgodilo v deželi, kamor so ga odvedli.