Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

34. ZGODBA

Nova hrana

Nova hrana

KAJ misliš, kaj tile ljudje pobirajo s tal? Videti je kot slana. Belo je in je podobno kosmičem. Ni slana. Neke vrste hrana je.

Samo mesec je minil, kar so Izraelci zapustili Egipt. Zdaj so v pustinji. Tu ni veliko hrane in ljudstvo se že pritožuje: »Ko bi nas Jehova vsaj pobil v Egiptu. Tam smo imeli hrane, kolikor smo je hoteli.«

Zato jim je Jehova rekel: »Hrano vam bom dajal z neba.« In tako je Jehova tudi storil. Naslednje jutro, ko so Izraelci zagledali na tleh te bele kosmiče, so se spraševali: »Kaj neki bi to moglo biti?«

Mojzes jim je rekel: »To je tista hrana, ki vam jo je obljubil Jehova.« Ljudje so ji pravili MANA in imela je okus po medu.

»Naberite si jo, kolikor jo morete pojesti,« je rekel Mojzes ljudstvu. Tako so si vsako jutro nabirali hrane. Ko je posijalo sonce, se je vsa mana, kar je je ostalo na tleh, stopila.

Mojzes je tudi rekel: »Nihče naj mane ne hrani za naslednji dan.« Toda vsi ga niso poslušali. In veš, kaj se je zgodilo? Naslednjega dne je bilo v mani, ki so jo shranili, polno črvov, in smrdela je.

En dan v tednu pa jim je Jehova ukazal, naj si naberejo mane za dva dni. To so morali storiti na šesti dan. Rekel jim je, naj si jo shranijo za naslednji dan, ker sedmega dne ne bo padla z neba. In res so jo shranili za sedmi dan, pa se v njej niso zaredili črvi in prav nič ni smrdela. Spet čudež!

Vsa leta, kar so jih Izraelci prebili v pustinji, jih je Jehova hranil z mano.