POGLEJ Jozueta. Pravkar je rekel: »Sonce, obstoj!« In sonce je res obstalo. Ves dan je stalo sredi neba. To je povzročil Jehova. Toda poglejmo, zakaj si je Jozue želel, da bi sonce tako dolgo sijalo.

Ko je pet hudobnih kraljev iz dežele Kanaan začelo bitko z Gibeonci, so ti poslali k Jozuetu moža po pomoč. »Pridi hitro!« je rekel. »Reši nas! Vsi kralji, ki prebivajo v gorah, so se prišli bojevat zoper tvoje služabnike.«

Jozue in njegovi vojščaki so takoj odšli. Hodili so vso noč. Ko so prišli v Gibeon, so se vojaki tistih petih kraljev prestrašili in spustili so se v beg. Jehova pa je z neba spustil nanje kamnito točo, ki je pobila več vojščakov, kot so jih pobili vsi Jozuetovi možje.

Jozue je videl, da bo sonce kmalu zašlo, da se bo stemnilo; vedel je, da bo tako mnogo vojščakov tistih petih kraljev lahko ušlo. Zato je molil k Jehovu in rekel: »Sonce, obstoj!« In ko je sonce potem še kar sijalo, so Izraelci lahko dokončali zmagovito bitko.

Toda v Kanaanu je bilo še več hudobnih kraljev, ki so sovražili Božje ljudstvo. Potrebno je bilo še šest let, da je Jozue s svojo vojsko premagal vseh 31 kraljev v deželi. Ko je to storil, je Jozue poskrbel, da se je dežela Kanaan razdelila tistim rodovom, ki so še potrebovali prostor.

Minilo je še veliko let in Jozue je umrl, star 110 let. Dokler so živeli on in njegovi prijatelji, je ljudstvo poslušalo Jehova. Ko so pa ti dobri možje pomrli, je ljudstvo začelo počenjati, kar ni bilo prav, in zašlo je v težave. Takrat je zares potrebovalo Božjo pomoč.