ALI si že kdaj kaj obljubil in pozneje ugotovil, da boš to težko storil? Mož na sliki je to storil in zato je tako žalosten. To je pogumen izraelski sodnik. Ime mu je Jefte.

Jefte je živel v času, ko so bili Izraelci neposlušni Jehovu. Spet so delali, kar ni bilo prav, zato je Jehova dovolil, da so jih Amonci stiskali. Izraelci so zato vpili k Jehovu: »Grešili smo zoper tebe. Prosimo, reši nas!«

Ljudem je bilo žal za vse, kar so slabega storili. To so pokazali s tem, da so ponovno pričeli častiti Jehova. In Jehova jim je spet pomagal.

Ljudstvo si je izbralo Jefteja, da bi jih vodil v bitki zoper Amonce. Jefte si je zelo želel, da bi mu Jehova pomagal v tej bitki. Zato mu je takole obljubil: »Če mi daš zmago nad Amonci, ti dam prvega, ki mi pride naproti iz moje hiše, ko se bom vračal z zmago.«

Jehova je poslušal Jeftejevo obljubo in mu pomagal, da je zmagal. In ali veš, kdo je prvi prišel Jefteju naproti, ko se je ta vrnil domov? Njegova hči, njegova edinka! »Oh, hči moja!« je kriknil Jefte. »Kako sem žalosten zaradi tebe. Toda obljubil sem Jehovu in ne morem tega preklicati.«

Ko je Jeftejeva hči zvedela za očetovo obljubo, je bila najprej tudi sama žalostna. To je namreč pomenilo, da bi morala zapustiti svojega očeta in svoje prijatelje. Preostali del svojega življenja bi morala preživeti v službi Jehovu pri njegovem šotoru v Šilohu. Svojemu očetu pa je vseeno rekla: »Kar si obljubil Jehovu, moraš tudi spolniti.«

Jeftejeva hči je tako odšla v Šiloh in tam ostala do konca svojih dni v Jehovovem šotoru. Vsako leto so Izraelke za štiri dni obiskale Jeftejevo hčer in prav prijetno so se imele ta čas. Ljudje so imeli Jeftejevo hčer radi, kajti bila je dobra Jehovova služabnica.