Poglavje 2

Boj Biblije za preživetje

Veliko je dokazov, da je Biblija res Božja beseda. Vsak dokaz zase je že prepričljiv, vsi skupaj pa so že kar neizpodbitni. V tem in naslednjem poglavju bomo govorili samo o enem dokazu: o zgodovini Biblije kot knjige. Dejstvo, da je ta izjemna knjiga preživela vse do danes, je že kar čudež. Oglejmo si torej dejstva.

1. Naštej nekaj posameznosti o Bibliji.

BIBLIJA je več kot le knjiga. Je dragocena knjižnica 66-ih knjig, od katerih so nekatere kratke, druge pa precej dolge, vsebujejo pa zakone, prerokbe, zgodovino, poezijo, nasvete in še marsikaj. Stoletja pred Kristusovim rojstvom so zvesti Judje ali Izraelci zapisali prvih 39 knjig — večinoma v hebrejščini. Ta del pogosto imenujemo Stara zaveza. Zadnjih 27 knjig so v grščini napisali kristjani in so na splošno znane kot Nova zaveza. Njena vsebina in najstarejša izročila kažejo na to, da je bilo teh 66 knjig napisanih v približno 1600–letnem  razdobju, pričeli so jih pisati, ko je bil Egipt gospodujoča sila, končali pa tedaj, ko je svetu vladal Rim.

Preživela je le Biblija

2. (a) V kakšnem položaju je bil izraelski narod, ko se je pričelo pisati Biblijo? (b) Katera druga literarna dela izvirajo iz tega časa?

² Pred več kot 3000 leti, ko so pričeli pisati Biblijo, je bil Izrael samo majhen narod med mnogimi na Bližnjem vzhodu. Njihov Bog je bil Jehova, medtem ko so sosednja ljudstva častila množico bogov in boginj. V tistem času Izraelci niso edini pisali verske literature. Tudi drugi narodi so pisali dela, ki so odsevala njihova verovanja in narodne vrednote. Tako je, na primer, zelo znana pesnitev akadske legende o Gilgamešu iz Mezopotamije in v ugaritskem jeziku (ki so ga včasih govorili na področju današnje severne Sirije) napisan ep Ras Šamra. K obsežni literaturi tistega časa so sodila tudi dela, kot so The Admonitions of Ipu-wer (Opomini nekega preroka) in The Prophecy of Nefer-rohu  (Prerokovanje Nefer-rohua), v egiptovskem jeziku pa tudi himne raznim božanstvom v sumerščini in preroška dela v akadskem jeziku.¹

3. V čem se Biblija razlikuje od ostale verske literature, ki je v istem času nastala na Bližnjem vzhodu?

³ Vsa ta dela z Bližnjega vzhoda je doletela enaka usoda. Bila so pozabljena, izginili so celo jeziki, v katerih so bila napisana. Šele v zadnjem času so arheologi in jezikoslovci izvedeli zanje in jih razvozljali. Nasprotno temu pa so se vse, tudi prve knjige Hebrejske Biblije, ohranile vse do današnjih dni in ljudje jih še vedno veliko berejo. Tu pa tam učenjaki trdijo, da Hebrejske biblijske knjige temeljijo na nekaterih literarnih delih starega časa. Toda dejstvo, da je bilo toliko del te književnosti pozabljenih, Biblija pa je preživela, označuje Biblijo kot povsem drugačno.

Varuhi besede

4. Kakšne velike težave Izraelcev bi lahko negativno vplivale na obstoj Biblije?

⁴ Da ne bo nesporazuma: ohranitev Biblije, gledano s človeškega vidika, še zdaleč ni nekaj samoumevnega. Skupine ljudi, ki so sodelovale pri njenem nastanku, so se morale spopadati s  tako hudimi težavami in tako srditim nasprotovanjem, da je njeno preživetje zares presenetljivo. V letih pred Kristusom so bili Judje, ki so pisali Hebrejske spise (”Staro zavezo“), pripadniki razmeroma majhnega naroda. Njegov obstoj med močnimi spletkarskimi državami, ki so se med seboj borile za nadvlado, je bil negotov. Izraelci so se za svoje preživetje morali boriti s celo vrsto narodov, kot na primer s Filistejci, Moabci, Amoniti in Edomci. V obdobju, ko so bili Hebrejci razdeljeni v dve kraljestvi, je kruta asirska velesila dobesedno izbrisala severno kraljestvo, Babilonci pa so uničili še južno kraljestvo in ljudstvo odvedli v sužnost, od koder se je po 70-ih letih v domovino vrnil le preostanek.

5, 6. S kakšnimi poizkusi so ogrožali obstoj hebrejskega naroda?

⁵ Obstajajo celo poročila o poizkusih iztrebljanja Izraelcev. V Mojzesovih dneh je faraon zapovedal pomor vseh novorojenih dečkov. Če bi bilo to povelje izvršeno, bi Izraelski narod kmalu prenehal obstajati. (2. Mojzesova 1:15-22) Mnogo let kasneje, ko so Judom vladali Perzijci, so ti njihovi sovražniki snovali zaroto, da bodo izdali zakon, ki bo omogočil njihovo uničenje. (Estera 3:1-15) Na dan neuspeha tega načrta Judje še danes obhajajo praznik purim.

⁶ Ko so pozneje Judje postali odvisni od Sirije, jih je kralj Antioh IV. z vso silo poskušal helenizirati, ko jih je silil, naj privzamejo grške običaje in častijo grške bogove. Toda, ni uspel. Namesto, da bi bili izbrisani ali pa asimilirani, so  Judje preživeli, medtem ko je večina sosednjih narodov drug za drugim izginila s svetovnega prizorišča. In Hebrejski spisi Biblije so preživeli skupaj z Judi.

7, 8. Kako je preganjanje kristjanov ogrožalo tudi preživetje Biblije?

⁷ Kristjani, ki so napisali drugi del Biblije (”Novo zavezo“), so bili prav tako ogrožena skupina. Njihov voditelj Jezus je bil usmrčen kot navaden zločinec. Takoj po njegovi smrti so jih judovski voditelji v Palestini poizkušali zatreti. Ko so svojo vero širili v druge dežele, so jih Judje preganjali, da bi ustavili njihovo misijonarsko delo. (Apostolska dela 5:27, 28; 7:58-60; 11:19-21; 13:45; 14:19; 18:5, 6)

⁸ Začasa cesarja Nerona se je spremenilo tudi sprva strpno stališče rimskih oblasti. Tacit se je hvalil, da ima pokvarjeni cesar za kristjane pripravljene ”najizbranejše muke“. Od tedaj je biti kristjan pomenilo najhujši zločin.² Leta 303. našega štetja je cesar Dioklecijan neposredno udaril po Bibliji. * Da bi izkoreninil krščanstvo, je ukazal sežgati vse krščanske Biblije.³

9. Kaj bi se zgodilo, če bi poizkusi iztrebljanja Judov in kristjanov uspeli?

 ⁹ Ta zatiralska in genocidna prizadevanja so pomenila resno nevarnost Bibliji. Če bi Jude doletela usoda Filistejcev in Moabcev, ali če bi bilo, najprej Judom in potem rimskim oblastem, uspelo iztrebiti kristjane, kdo bi prepisoval in ohranil Biblijo? K sreči pa varuhi Biblije — sprva Judje, nato pa kristjani — niso bili iztrebljeni in Biblija je preživela. Obstajala pa je še nadaljna resna nevarnost, ki je pretila, če že ne preživetju Biblije pa njeni neokrnjenosti.

Netočni prepisi

10. Kako so sprva varovali Biblijo?

¹⁰ Mnoga prej omenjena staroveška dela, ki so utonila v pozabo, so bila vklesana v kamen ali pa zapisana na trpežne glinaste ploščice. Toda z Biblijo je bilo drugače. Sprva se je pisala na papirus ali na pergament — precej manj obstojna materiala. Zato so zapiski prvotnih piscev že davno izginili. Kako se je potem Biblija ohranila? Z marljivim prepisovanjem so nastali brezštevilni prepisi. Tak je bil, preden so iznašli tisk, običajni postopek za pisanje knjig.

11. Čemu se ni bilo mogoče ogniti pri ročnem prepisovanju rokopisov?

¹¹ Toda ročno prepisovanje skriva v sebi veliko nevarnost. Sir Frederic Kenyon, znameniti arheolog in direktor Britanskega muzeja, je zapisal: ”Človeška roka in možgani, ki bi bili sposobni povsem brez napake prepisati neko obsežno delo, doslej še niso bili ustvarjeni. . . . Nujno  so se prikradle napake.“⁴ Če je v rokopisu napaka, tedaj se ta napaka ponovi tudi v kasnejših prepisih tega rokopisa. Ker pa v daljšem časovnem obdobju nastane mnogo prepisov, se tako vanje vrine cela vrsta napak.

12, 13. Kdo je odgovarjal za varovanje besedila Hebrejskih spisov?

¹² Kako smo lahko, zaradi dejstva, da je bila Biblija prepisana več tisočkrat, prepričani, da ni bila s tem povsem spremenjena? Oglejmo si najprej Hebrejsko Biblijo, ”Staro zavezo“. Ko so se Judje v drugi polovici šestega stoletja pred našim štetjem vrnili iz babilonske sužnosti, je bila za varuhe hebrejskega besedila Biblije postavljena skupina hebrejskih učenjakov, imenovanih soferimi, ”pismouki“, njihova naloga pa je bila prepisovanje teh starozaveznih spisov za uporabo pri javnem in zasebnem čaščenju. Bili so zelo motivirani strokovnjaki in njihovo delo je bilo najvišje kakovosti.

¹³ Od sedmega do desetega stoletja našega štetja so dediščino soferimov prevzeli masoreti. Njihov naziv izvira iz hebrejske besede, ki pomeni ”izročilo“ in tudi njihova dolžnost je bila prepisovanje z nalogo ohranitve hebrejskega besedila. Delali so izjemno natančno. Prepisovalec je na primer moral za predlogo uporabiti zares verodostojno besedilo in ničesar ni smel zapisati po spominu. Preden je zapisal kako črko, si jo je moral dobro ogledati.⁵ Profesor Norman K. Gottwald pravi: ”Skrbnost, s katero so se lotili dela, je razvidna iz rabinske zahteve,  da morajo preveriti vse nove rokopise ter takoj uničiti vse, ki bi imeli napake.“⁶

14. Katero odkritje je potrdilo točnost soferimskih in masoretskih prepisov biblijskega besedila?

¹⁴ Kako točno so prepisovali soferimi in masoreti? Vse do leta 1947 ni bilo mogoče na to odgovoriti, saj so najstarejši do tedaj povsem ohranjeni hebrejski rokopisi izvirali iz 10. stoletja našega štetja. Toda leta 1947 so v votlinah v bližini Mrtvega morja našli dele zelo starih rokopisov, tudi dele knjig Hebrejske Biblije. Številni so bili iz časa pred Kristusom. Da bi preverili točnost prepisovanja, so jih učenjaki primerjali s hebrejskimi rokopisi, ki so bili dotlej na razpolago. Kakšen je bil rezultat te primerjave?

15. (a) Kaj je pokazala primerjava Mrtvomorskega zvitka Izaijeve knjige z masoretskim besedilom? (b) Kaj bi lahko zaključili iz dejstva, da se nekateri rokopisi, najdeni ob Mrtvem morju, nekoliko razlikujejo od prepisov? (Glej opombo.)

¹⁵ Eno izmed najstarejših najdenih del je bila cela biblijska knjiga preroka Izaija in podobnost tega teksta z masoretskim besedilom, ki je danes na voljo, je bila presenetljiva. Profesor Millar Burrows piše: ”Mnoge razlike med [nedavno najdenim] Izaijevim zvitkom svetega Marka in masoretskim besedilom lahko pojasnimo kot napake pri prepisovanju. Ne glede na to pa se kot celota presenetljivo ujema s tekstom srednjeveških rokopisov. Skladnost s toliko starejšim rokopisom je zadosten dokaz, da je bilo prvotno besedilo na splošno točno prepisano.“⁷ Profesor Burrows še pove: ”Nenavadno je, da je  po tisoč letih v besedilu tako zelo malo sprememb.“ *

16, 17. (a) Zakaj smo lahko prepričani, da je besedilo Krščanskih grških spisov ostalo nespremenjeno? (b) Kaj je o besedilu Grških spisov povedal Sir Frederic Kenyon?

¹⁶ Prepisovalci dela Biblije, ki so ga kristjani napisali v grščini (tako imenovana Nova zaveza), so bili v primerjavi z dobro usposobljenimi profesionalci, soferimi, bolj podobni zgolj nadarjenim  amaterjem. Toda, če upoštevamo, da so delali pod pretnjo kazni s strani države, so svoje delo jemali zelo resno. Iz dveh razlogov smo lahko prepričani, da nam je danes na voljo enako besedilo, kot so ga zapisali prvi pisci. Prvič, na voljo so nam rokopisi, ki so, za razliko od hebrejskega dela Biblije, časovno zelo blizu izvirnikom. Mednje spada, na primer, del Janezovega evangelija iz prve polovice drugega stoletja; nastal je torej manj kot 50 let zatem, ko je Janez verjetno napisal svoj evangelij. Drugič pa je pomemben dokaz za pristnost besedila že samo število ohranjenih rokopisov.

¹⁷ To potrjuje tudi Sir Frederic Kenyon: ”Ne moremo dovolj poudariti dejstva, da je biblijsko besedilo zanesljivo. To še posebej velja za Novo zavezo. Število rokopisov Nove zaveze, njenih zgodnjih prevodov in citatov, ki so jih iz nje navajali najstarejši cerkveni pisci, je tako veliko, da je dejansko zanesljivo, da se je v tem ali onem starodavnem viru ohranilo pristno besedilo vsakega [kasneje] dvomljivega odlomka. Tega ne moremo reči za nobeno drugo starodavno knjigo na svetu.“¹⁰

Narodi in njihovi jeziki

18, 19. Kako to, da so Biblijo kasneje prevedli tudi v druge jezike?

¹⁸ Jeziki, v katerih je bila sprva napisana Biblija, so bili, gledano dolgoročno, prav tako ovira za njeno ohranitev. Prvih 39 knjig je bilo napisanih pretežno v hebrejščini, jeziku Izraelcev. Hebrejščina pa ni bila nikoli zelo razširjena. V  kolikor bi Biblija ostala napisana zgolj v tem jeziku, bi lahko vplivala le na judovski narod in na nekaj tujcev, ki so znali hebrejsko. V tretjem stoletju pred našim štetjem pa so za Hebrejce, ki so živeli v Aleksandriji, v Egiptu, pričeli prevajati hebrejski del Biblije v grščino. Grščina je tedaj bila mednarodni jezik. Tako je Hebrejska Biblija postala dosegljiva tudi Nejudom.

¹⁹ Ko je nastajal drugi del Biblije, je bila grščina še vedno zelo razširjena, zato je bilo zadnjih 27 biblijskih knjig napisanih v tem jeziku. Toda tedaj niso vsi ljudje razumeli grščine. Zato sta bila oba, hebrejski in grški del Biblije, že kmalu prevedena v tedaj govorjene jezike, kot na primer sirski, koptski, armenski, gruzinski, gotski in etiopski. Uradni jezik rimskega cesarstva je bil latinski, zato je nastalo toliko latinskih prevodov, da so morali naročiti ”avtorizirani prevod“. Zaključen je bil okoli leta 405 našega štetja in postal znan kot Vulgata (kar pomeni ”razširjen“ ali ”preprost“).

20, 21. Kaj je oviralo preživetje Biblije in zakaj je bilo mogoče to premagati?

²⁰ Tako se je, kljub ogorčenemu nasprotovanju, Biblija ohranila do prvih stoletij našega štetja. Njeni pisci so pripadali zaničevani in preganjani  manjšini, ki je težko živela v sovražnem svetu. Zaradi prepisovanja bi lahko Biblijo zelo popačili, toda do tega ni prišlo. Uspešno je bila premagana tudi nevarnost, da bi bila Biblija dostopna zgolj ljudem, ki govorijo določene jezike.

²¹ Zakaj je Biblija tako zelo težko preživela? Biblija sama pravi: ”Ves svet tiči v zlu.“ (1. Janezovo 5:19) Glede na to bi lahko pričakovali, da bo svet sovražno razpoložen do objavljanja resnice, in tako tudi je. Toda, zakaj je Biblija lahko preživela, ko pa je vendar toliko drugih literarnih del, katerih obstoj ni bil tako ogrožen, utonilo v pozabo? Biblija odgovarja tudi na to: ”Gospodova beseda pa ostane na veke.“ (1. Petrovo 1:15) Če je Biblija zares Božja beseda, je ne more uničiti nobena človeška sila. Prav to se je izkazalo za resnično vse do 20. stoletja.

22. Do katerih sprememb je prišlo v začetku četrtega stoletja našega štetja?

²² Toda v četrtem stoletju našega štetja se je zgodilo nekaj, kar je povzročilo nove napade na Biblijo in globoko vplivalo na potek evropske zgodovine. Le deset let po Dioklecijanovem poizkusu, da uniči vse izvode Biblije, se je državna politika spremenila in ”krščanstvo“ je bilo uradno priznano. Dvanajst let zatem, leta 325 našega štetja, je rimski cesar predsedoval ”krščanskemu“ koncilu v Nikeji. Zakaj pa naj bi navidezno tako ugoden razvoj dogodkov pomenil nevarnost za Biblijo? Na to vprašanje bomo odgovorili v naslednjem poglavju.

[Podčrtne opombe]

Drug komentator pa pravi: ”Kljub vsej negotovosti je pomembno dejstvo, da besedilo, ki je danes na voljo, dejansko izraža besedilo piscev, od katerih so nekateri živeli pred skoraj tri tisoč leti. Zaradi kakršnihkoli sprememb v besedilu nam ni treba resneje dvomiti o veljavnosti sporočila Stare zaveze.“⁹

[Preučevalna vprašanja]

 [Okvir na strani 19]

Dobro dokazano biblijsko besedilo

Da bi spoznali, kako dobro je dokazano biblijsko besedilo, ga moramo samo primerjati z drugimi staroveškimi literarnimi deli, na primer s klasično grško in rimsko literaturo. Dejansko je bil velik del te literature napisan za Hebrejskimi spisi. Ne poznamo nobenih zapiskov o poizkusih, da bi iztrebili Grke ali Rimljane, pa tudi njihove literature ni bilo treba varovati pred preganjanjem. Toda, upoštevajmo, kaj o tem pravi profesor F. F. Bruce:

”Ohranjenih je več rokopisov Cezarjeve Galske vojne (napisane med letoma 58 in 50 pr. n. št.), toda le devet ali deset jih je dobro ohranjenih, najstarejši med njimi pa je bil napisan 900 let po Cezarju.

Od 142 knjig Livijeve (živel je od 59 pr. n. št. do 17 n. št.) Zgodovine Rima jih je ostalo le 35; poznamo jih iz samo dvajsetih količkaj pomembnih rokopisov, od katerih pa so bili vsi, razen enega (vsebuje dele od III. do VI. knjige), napisani po 4. stoletju.

Od 14 knjig Tacitove (živel je okoli leta 100 n. št.) Historije so do danes preživele le štiri in pol; od 16-ih knjig njegovih Analov se jih je v celoti ohranilo deset, dve pa le delno. Besedilo danes ohranjenih delov njegovih dveh velikih zgodovinskih del v celoti temelji le na dveh rokopisih, od katerih je eden iz 9., drugi pa iz 11. stoletja. . . .

Tukididesovo (okoli 460-400 pr. n. št.) Zgodovino poznamo iz osmih rokopisov, od katerih je najstarejši iz približno 9. stoletja našega štetja, in nekoliko papirusovih delčkov iz začetka krščanske dobe.

Enako velja za Herodotove (okoli 488-428 pr. n. št.) Historije. Kljub temu pa ni še nobenemu klasičnemu učenjaku prišlo na misel, da bi podvomil o Herodotovi ali Tukididesovi pristnosti, ker so pač najstarejši uporabni rokopisi njunih del več kot 1300 let mlajši od izvirnikov.“ (The Books and the Parchments, 180. stran)

Primerjajte vse to s tisočimi rokopisi raznih delov Biblije. Ohranjeni rokopisi Krščanskih grških spisov pa so bili napisani manj kot sto let za izvirniki.

[Slika na strani 13]

Hebrejci so bili majhno ljudstvo, ki so ga nenehno ogrožali večji narodi. Ta antični relief kaže, kako Asirci vodijo nekaj Izraelcev v ujetništvo

[Slika na strani 14]

Pred izumom tiskarske umetnosti so Biblijo ročno prepisovali

[Slika na strani 16]

Neron je imel krščanstvo za največje hudodelstvo

[Slika na strani 21]

Proučevanje Mrtvomorskega zvitka Izaijeve knjige je dokazalo, da je ta knjiga več kot 1000 let ostala domala nespremenjena

[Slika na strani 23]

Imperator Dioklecijan ni uspel uničiti Biblije