Kako verodostojna je ”Stara zaveza“?
Poglavje 4
Kako verodostojna je ”Stara zaveza“?
V naslednjih nekaj poglavjih bomo pregledali nekatere ugovore sodobnih kritikov glede Biblije. Nekateri trdijo, da si Biblija nasprotuje in je ”neznanstvena“. Te obtožbe bomo obravnavali kasneje, najprej pa se bomo lotili pogostega očitka, da je Biblija zgolj zbirka mitov in legend. Ali lahko nasprotniki Biblije takšne trditve dokažejo? Najprej si oglejmo Hebrejske spise, imenovane Stara zaveza.
1, 2. Kako so oblegali Jeriho in kakšna vprašanja se ob tem postavljajo?
NAPADALCI oblegajo starodavno mesto. V velikem številu so prestopili Jordan in se utaborili pred visokim mestnim obzidjem. Toda, kakšna nenavadna bojna taktika! Zavojevalci so vsak dan enkrat obkrožili mesto. To so počeli šest dni, molče, le skupina duhovnikov, ki je spremljala vojake, je trobila na rogove. Sedaj, sedmi dan je vojska sedemkrat molče obkrožila mesto. Nato so duhovniki nenadoma zatrobili na vso moč. Vojaki so s silovitim bojnim krikom prekinili svoj molk in visoko mestno obzidje se je zrušilo v oblaku prahu in mesto je bilo sedaj povsem nezaščiteno. (Jozue 6:1-21)
2 Tako opisuje Jozuetova knjiga, šesta knjiga Hebrejskih spisov, padec Jerihe pred skoraj 3500 leti. Toda, je bilo res tako? Mnogi zagovorniki visoke kritike bi na to vprašanje odločno odgovorili z ne. * Trdijo namreč, da Jozuetovo knjigo, podobno kot predhodnih pet biblijskih knjig, sestavljajo legende, ki so bile zapisane mnogo stoletij kasneje, kot so se navedeni dogodki pripetili. Tudi mnogi arheologi bi odgovorili nikalno. Menijo namreč, da Jeriha v času izraelskega pohoda po kanaanski deželi, sploh še ni obstajala.
3. Zakaj je pomembno razjasniti, ali je v Bibliji zapisana zgodovina resnična?
3 To so resne obtožbe. Če berete Biblijo boste opazili, da so njeni nauki neločljivo povezani z zgodovino. Bog se je ukvarjal z resničnimi možmi, ženami, družinami in narodi. Svoje zapovedi je dal zgodovinskemu narodu. Zato sodobni učenjaki s svojim dvomom v zgodovinsko točnost Biblije, zbujajo tudi dvom o pomembnosti in zanesljivosti njenega sporočila. Če je Biblija zares Božja beseda, tedaj mora biti zgodovinsko točna ter ne sme vsebovati mitov in legend. Ali biblijski kritiki utemeljeno dvomijo v zgodovinsko zanesljivost Biblije?
Visoka kritika — kako zanesljiva?
4-6. Katere teorije visoke kritike je postavil Wellhausen?
4 Visoka kritika je resneje nastopila v 18. in 19. stoletju. V drugi polovici 19. stoletja je nemški biblijski kritik Julius Wellhausen razširil teorijo, da je bilo prvih šest biblijskih knjig, vključno z Jozuetovo, napisanih v 5. stoletju pred našim štetjem, torej skoraj tisoč let po dogodkih, ki jih opisuje, da pa je njihova vsebina privzeta iz starejših virov.1 Tako so zapisali tudi v Encyclopœdii Britannici v 11. izdaji iz leta 1911, v kateri piše: ”Geneza je delo, napisano po osvoboditvi iz suženjstva, ki temelji na duhovniških virih iz časa po osvoboditvi (P) in zgodnejših posvetnih virih, ki pa se opazno razlikujejo od P v jeziku, stilu in verskemu stališču.“
5 Wellhausen in njegovi učenci so celotno zgodovino prvega dela Hebrejskih spisov označili za ”neverodostojno zgodovino in priljubljeno tradicijo iz preteklosti“.2 Zgodnja poročila so imeli zgolj za odsev kasnejše izraelske zgodovine. Trdili so, na primer, da ni bilo nikakršnega sovraštva med Jakobom in Ezavom, temveč je s tem prikazano kasnejše sovraštvo med Izraelci in Edomci.
6 Ti kritiki so, skladno s tem, še trdili, da Mojzesu nikoli ni bilo zapovedano, naj izdela skrinjo zaveze, in da shodni šotor, središče izraelskega čaščenja v puščavi, ni nikoli obstajal. Menili so tudi, da je bilo aronsko duhovništvo zares ustanovljeno šele nekaj let pred babilonskim uničenjem Jeruzalema, kar se je po njihovem mnenju zgodilo v začetku 6. stoletja pred našim štetjem.3
7, 8. Kakšne ”dokaze“ je imel Wellhausen za svoje teorije, in ali so bili tehtni?
7 Kakšne ”dokaze“ pa imajo ti kritiki za svoje trditve? Pripadniki visoke kritike trdijo, da lahko besedilo prvih biblijskih knjig pripišejo različnim virom. Na splošno izhajajo iz predpostavke, da je vsako vrstico, v kateri je za Boga uporabljena samo hebrejska beseda (Elohim), napisal določen pisec, vrstice, v katerih je Bog omenjen z imenom Jehova, pa pripadajo drugemu piscu — kot da isti pisec ne bi mogel uporabiti obeh izrazov.4
8 Podobno trdijo, kadar kakšna knjiga večkrat govori o istem dogodku, da je to dokaz, da je knjigo pisalo več piscev, pa čeprav se tudi v stari semitski literaturi pojavljajo podobna ponavljanja. Razen tega zaključujejo, da pomeni vsaka sprememba sloga že drugega pisca. Toda, tudi sodobni pisci v določenih obdobjih svojega ustvarjanja ali pri obravnavanju različne tematike, pogosto pišejo v različnih slogih. *
9-11. Naštej nekaj izrazitih slabosti sodobne visoke kritike.
9 Ali obstaja kakšen dokaz, ki podpira te teorije? Ne. Nek komentator je pripomnil: ”Kritika je v najboljšem primeru spekulacija oziroma poizkus, torej nekaj, kar zlahka spremenimo, ali pa tudi zamenjamo, kadar se izkaže napačna. Kritika je intelektualna vaja in je, podobno kot vse tovrstne vaje, podvržena dvomom in domnevam.“5 Za visoko kritiko Biblije še posebej velja, da je zgolj ”spekulacija oziroma poizkus“.
10 Gleason L. Archer, mlajši, je pokazal na nadaljnjo slabost dokazovanja visoke kritike. Po njegovem je težava v tem, da ”Wellhausenova šola izhaja iz gole trditve (ki so jo le redkokdaj poizkušali dokazati), da je izraelska vera, podobno kot vse ostale, človeškega izvora, in moramo potemtakem nanjo gledati kot na evolucijski produkt“.6 Povedano drugače: Wellhausen in njegovi privrženci so izhajali iz domneve, da je Biblija zgolj človeška beseda, njihovo dokazovanje pa je temeljilo na tem dejstvu.
11 Že leta 1909 je delo The Jewish Encyclopedia [Judovska enciklopedija] pokazalo še dve slabosti Wellhausenove teorije: ”Wellhausenovi argumenti, ki so jih sprejeli domala vsi sodobni biblijski kritiki, temeljijo na dveh domnevah: prvič, da se z razvojem vere izpopolnjujejo tudi njeni obredi, in drugič, da stari viri obvezno obravnavajo zgodnje razvojne stopnje njenih obredov. Prva trditev je v popolnem nasprotju z današnjim obstojem primitivnih kultur, druga pa nima nobene opore v obstoju obrednih kodeksov, kot je na primer indijski.“
12. Kako se je obnesla visoka kritika v luči arheologije?
12 Ali je teorijo visoke kritike mogoče kako preveriti? V The Jewish Encyclopedii piše: ”Wellhausenovi pogledi temeljijo izključno na literarnih analizah in bi jih bilo treba dopolniti s preizkavo z vidika institucionalne arheologije.“ Ali je arheologija potrdila Wellhausenove domneve? Odgovarja nam The New Encyclopœdia Britannica: ”Arheološka kritika si prizadeva dokazati zanesljivost značilno zgodovinskih posameznosti, celo takih iz najstarejših časov [biblijske zgodovine], in ovreči teorijo, ki pravi, da je Pentatevh [zgodovinski zapisi v prvih knjigah Biblije] zgolj odsev mnogo kasnejše dobe.“
13, 14. Zakaj mnogi še vedno zagovarjajo Wellhausenovo visoko kritiko, čeprav stoji na majavih temeljih?
13 Toda, zakaj je visoka kritika, kljub svojim slabostim, med današnjimi izobraženci tako zelo priljubljena? Zato, ker jim pove, kar želijo slišati. Učenjak iz 19. stoletja je pojasnil: ”Wellhausenovo knjigo pozdravljam bolj kot večino drugih, in sicer zato, ker moreč problem zgodovine Stare zaveze končno rešuje na način, ki je združljiv z načelom človekove evolucije, katerega sem prisiljen uporabljati pri zgodovini vseh verstev.“7 Očitno je visoka kritika ustrezala njegovemu evolucionističnemu mnenju. In res, ti dve teoriji služita enakemu namenu. Prav tako kot želi evolucija odstraniti potrebo po veri v Stvarnika, tako tudi Wellhausenova visoka kritika želi spodbiti potrebo po veri, da je Biblija navdihnjena od Boga.
14 V našem razumarskem 20. stoletju se intelektualcem zdi verodostojna trditev, da Biblija ni Božja beseda, temveč človeška. * Mnogo laže verjamejo mnenju, da so bile prerokbe napisane šele po izpolnitvi kot pa temu, da so pristne. V Bibliji opisane čudeže imajo mnogo raje za legende, mite ali ljudsko izročilo, kot pa da bi proučili možnost, da so se res zgodili Takšno stališče priča o predsodkih in ne daje trdnega razloga za zavračanje resničnosti Biblije. Visoka kritika je zelo pomanjkljiva in njeni napadi na Biblijo niso dokazali, da Biblija ni Božja beseda.
Ali arheologija podpira Biblijo?
15, 16. Obstoj katerega v Bibliji omenjenega staroveškega vladarja je potrdila arheologija?
15 Arheologija ima veliko trdnejšo raziskovalno podlago kot visoka kritika. Arheologi so z izkopavanji ostankov preteklih civilizacij v mnogočem prispevali k boljšemu razumevanju razmer v starih časih. Zato ne preseneča, da se arheološke najdbe vedno znova ujemajo z biblijskimi izjavami. Včasih arheologija Biblijo celo zagovarja pred kritiki.
16 V Danijelovi knjigi na primer piše, da je bil zadnji babilonski vladar, preden so Babilon porazili Perzijci, Baltazar. (Danijel 5:1-30) Ker pa Baltazar, razen v Bibliji, ni bil omenjen nikjer drugje, so mnogi trdili, da je ta izjava netočna, in da sploh ni nikoli živel. Toda v 19. stoletju so v južnem Iraku odkrili več majhnih cilindrov, popisanih s klinopisom. Med drugim so vsebovali tudi molitev za zdravje najstarejšega sina babilonskega kralja, Nabonida. Kako je bilo sinu ime? Baltazar.
17. Kako lahko pojasnimo dejstvo, da je Baltazar v Bibliji omenjen kot kralj, v večini najdenih zapisov pa kot prestolonaslednik?
17 Torej je Baltazar zares živel! Je bil on kralj, ko je padel Babilon? Večina kasnejših najdb o njem govori kot o kraljevem sinu in prestolonasledniku. Klinopisni dokument ”Pesem z Nabonidovim sporočilom“ osvetli Baltazarjev položaj. Takole poroča: ”On [Nabonid] je svoj ’tabor‘ izročil svojemu najstarejšemu (sinu), prvorojencu, vso vojsko v deželi je podložil njegovemu (poveljstvu). Dal mu je (proste) roke in mu zaupal kraljestvo.“8 Baltazar je torej prejel kraljestvo. Gotovo vse to kaže, da je bil kralj! * To razmerje med Baltazarjem in njegovim očetom Nabonidom pojasnjuje, zakaj je Baltazar ob zadnjem slavju v Babilonu Danijelu ponudil tretji položaj v kraljestvu. (Danijel 5:16) Ker je bil prvi vladar Nabonid, je bil Baltazar drugi babilonski vladar.
Nadaljnji pritrdilni dokazi
18. Kaj govori arheologija o miru in blaginji Izraelcev kot rezultatu Davidove vladavine?
18 Danes mnoge arheološke najdbe potrjujejo zgodovinsko točnost Biblije. Biblija na primer poroča, da so zatem, ko je Salomon nasledil kraljestvo očeta Davida, Izraelci živeli v blaginji. Takole poroča: ”Juda in Izrael sta bila mnogoštevilna kakor pesek, ki ga je ob morju obilo; jedli so in pili ter se veselili.“ (1. kraljev 4:20, Antonin Chraska) To izjavo potrjuje naslednja ugotovitev: ”Arheološka pričevanja razodevajo, da je v 10. stoletju pred našim štetjem in tudi še potem v Judovem kraljestvu prišlo do eksplozije prebivalstva, ko sta mir in blaginja, ki ju je ustvaril David, omogočila gradnjo mnogih novih mest.“10
19. Kaj še poroča arheologija o vojni med Moabci in Izraelci?
19 Kasneje sta Juda in Izrael postala ločeni državi. Izrael je zavzel sosednjo moabsko deželo. Pod kraljem Mešom pa so se Moabci uprli Izraelcem, ki so se za vojno proti Moabcem povezali z Judo in sosednjim Edomom. (2. kraljev 3:4-27) Leta 1868 so v Jordaniji, kar je nenavadno, odkrili stelo (kamnito ploščo z napisom) z Mešovim lastnim, v moabščini napisanim, poročilom o tem spopadu.
20. Kaj nam arheologija pove o asirskem uničenju Izraela?
20 Potem je leta 740 pred našim štetjem Bog dovolil, da so Asirci premagali uporno severno izraelsko kraljestvo. (2. kraljev 17:6-18) Arheologinja Kathleen Kenyon takole govori o biblijskem poročilu o tem dogodku: ”Nekdo bi morda posumil, da gre za pretiravanje.“ Ali pa je to res? Arheologinja še pravi: ”Arheološko pričevanje o padcu izraelskega kraljestva je skoraj bolj slikovito od pripovedi Biblije. . . . Popolno izbrisanje izraelskih mest Samarije in Hazorja ter uničenje Megida so arheološki dokaz, da [biblijski] pisec ni pretiraval.“11
21. O katerih podrobnostih v zvezi z babilonskim zasužnjenjem Judovega kraljestva poroča arheologija?
21 Biblija poroča, da so Jeruzalem kasneje, v času Joahinovega vladanja, oblegali in zavzeli Babilonci. Ta dogodek je opisan v Babilonski kroniki, ploščici, popisani s klinopisom, ki so jo našli arheologi. Na njej beremo: ”Kralj Akada [Babilona] . . . je napadel mesto v Judeji (iahudu). Mesto je zavzel drugega dne meseca adarja.“12 Joahina so odpeljali v Babilon in ga tam zaprli. Toda po biblijskem poročilu so ga kasneje izpustili ter mu odmerili živež. (2. kraljev 24:8-15; 25:27-30) To potrjujejo v Babilonu najdeni zapisi, ki navajajo, da je bila ”Yaukînu, Judovem kralju“13 dodeljena hrana.
22, 23. Kakšno je v glavnem razmerje med arheologijo in biblijskimi zgodovinskimi poročili?
22 Profesor David Noel Freedman takole piše o razmerju med arheologijo in zgodovinskimi poročili Biblije: ”Na splošno vzeto, arheologija vedno bolj podpira zgodovinsko veljavnost biblijskih pripovedi. Širok kronološki oris od patriarhov do novozaveznih časov se ujema z arheološkimi podatki. . . . Prihodnja odkritja bodo po vsej verjetnosti potrdila sedanje zmerno stališče, da biblijska tradicija izvira iz zgodovine in se je verodostojno prenašala, pa čeprav ne gre za zgodovino v strogem oziroma znanstvenem smislu.“
23 O prizadevanjih visoke kritike, da bi Biblijo spravila na slab glas, pa je rekel: ”Poizkusi sodobnih učenjakov, da bi rekonstruirali biblijsko zgodovino — na primer Wellhausenovo mnenje, da je patriarhalna doba zgolj odsev razdeljenega kraljestva; ali pa zavračanje Mojzesa kot zgodovinske osebnosti ter zanikanje tega, da so Izraelci izšli iz suženjstva in iz te domneve izhajajoča rekonstrukcija izraelske zgodovine, ki so jo sestavili Noth in njegovi nasledniki — niso tako dobro prenesli arheoloških dejstev, kot biblijske pripovedi.“14
Padec Jerihe
24. Kaj nam Biblija pove o uničenju Jerihe?
24 Ali to pomeni, da arheologija v vsem soglaša z Biblijo? Ne, obstaja nekaj nesoglasij. Eno izmed njih zadeva v začetku tega poglavja omenjeno dramatično zavzetje Jerihe. Po Bibliji je bila Jeriha prvo mesto, ki ga je zavzel Jozue, ko so Izraelci osvajali Kanaan. Po biblijski kronologiji je mesto padlo v prvi polovici 15. stoletja pred našim štetjem. Po zavzetju so mesto povsem požgali in je bilo stoletja nenaseljeno. (Jozue 6:1-26; 1. kraljev 16:34)
25, 26. Do katerih dveh različnih zaključkov so prišli arheologi pri izkopavanjih v Jerihi?
25 Pred drugo svetovno vojno je profesor John Garstang izkopaval na kraju, za katerega so domnevali, da je nekoč stala Jeriha. Dognal je, da je bilo to zelo staro mesto, ki je bilo večkrat razrušeno in obnovljeno. Odkril je, da se je v enem takem uničenju obzidje sesulo kot ob potresu, mesto pa je popolnoma zgorelo. Garstang je menil, da se je to zgodilo okoli leta 1400 pred našim štetjem, to pa je letnica, ki ni zelo daleč od datuma, ki ga v zvezi z Jozuetovim razrušenjem Jerihe omenja Biblija.15
26 Po vojni je v Jerihi izkopavala arheologinja Kathleen Kenyon. Prišla je do zaključka, da je porušeno obzidje, ki ga je odkril Garstang, nekaj sto let starejše, kot je mislil Garstang. Ugotovila je, da je mesto doživelo hujše opustošenje v 16. stoletju pred našim štetjem in da v 15. stoletju — ko je po biblijskem poročilu deželo zavzel Jozue — na tem kraju ni bilo mesta. Poročala je še o možnih znamenjih naslednjega razrušenja tega mesta, ki bi lahko bilo leta 1325 pred našim štetjem, in dodala: ”V kolikor lahko razrušenje Jerihe povežemo z Jozuetovim napadom, je, gledano z arheološkega vidika, ta [kasnejši] datum točnejši.“16
27. Zakaj nas ne bi smela preveč vznemirjati nekatera nesoglasja med arheologijo in Biblijo?
27 Ali to pomeni, da se Biblija moti? Sploh ne. Ne smemo pozabiti, da okno, skozi katerega nam arheologija daje vpogled v preteklost, ni vedno povsem čisto. Včasih je precej zamegljeno. Neki komentator je pripomnil ”Žal je arheološko pričevanje včasih nepopolno in zato omejeno.“17 To še posebej velja za zgodnje obdobje izraelske zgodovine, za katerega nimamo jasnih arheoloških dokazov. Kar pa zadeva Jeriho, je, zaradi močne erozije tal na tem področju, to dokazno gradivo še manj zanesljivo.
Meje arheologije
28, 29. Katerih mej arheologije se zavedajo učenjaki?
28 Arheologi sami priznavajo, da je njihova znanost omejena. Yohanan Aharoni je na primer izjavil: ”Kadar pride do zgodovinskih ali zgodovinsko-geografskih interpretacij, arheologija zapusti področje eksaktnih znanosti in se mora za ustvaritev razumljive zgodovinske predstave opirati na presoje in domneve.“18 O datiranju različnih najdb pa je dejal: ”Vedno moramo imeti v mislih, da vsa datiranja niso absolutna, temveč so mnogokrat dokaj sumljiva.“ Kljub temu pa meni, da so sodobni arheologi lahko glede datiranja samozavestnejši, kot njihovi kolegi v preteklosti.19
29 V delu The World of the Old Testament najdemo naslednje vprašanje: ”Kako nepristranska in zares znanstvena je arheološka metoda?“ Knjiga odgovarja: ”Arheologi so bolj stvarni pri izkopavanju dejstev kot pa pri njihovem razlaganju. Toda človeška ’prevzetnost‘ vpliva tudi na njihove izkopavalne metode. Ne morejo si kaj, da ne bi pri kopanju po zemeljskih plasteh uničili dokazov, in tako preprečili, da bi kdo njihov ’poizkus‘ ponovil ter ga tako preveril. Zaradi tega je arheologija edinstvena med znanstvenimi vedami. Ravno zato je sestavljanje arheološkega poročila izredno zahtevna naloga, polna pasti.“20
30. Kako gledajo raziskovalci Biblije na arheologijo?
30 Tako je arheologija lahko zelo koristna, toda kot vsako človeško prizadevanje, zmotljiva. Čeprav z zanimanjem pregledujemo arheološke teorije, pa nanje ne bi smeli gledati kot na nespremenljivo resnico. Če arheologi razlagajo svoje najdbe v nasprotju z Biblijo, ni dobro takoj domnevati, da je Biblija netočna in da imajo arheologi prav. Znano je, da so svoje razlage spreminjali.
31. Kaj je bilo pred kratkim povedano o razrušenju Jerihe?
31 Zanimivo pa je upoštevati, da se je profesor John J. Bimson leta 1981 ponovno ukvarjal z razrušenjem Jerihe. Natančno je proučil uničenje mesta z ognjem, ki naj bi se — po mnenju Kathleen Kenyon — zgodilo sredi 16. stoletja pred našim štetjem. Po njegovem to opustošenje ne le ustreza biblijskemu poročilu o Jozuetovem uničenju mesta, temveč se celotna arheološka slika povsem ujema z biblijskim opisom Kanaana za časa izraelskega napada. Bimson zato meni, da je dosedanje arheološko datiranje napačno, in pravi, da je mesto bilo razrušeno sredi 15. stoletja pred našim štetjem, to je za časa Jozuetovega življenja.21
Biblija je zgodovinsko točna
32. Kakšna težnja je opazna med nekaterimi učenjaki?
32 Ta primer pokaže, da so arheologi pogosto neenotni. Zato ne preseneča, da nekateri med njimi Bibliji ugovarjajo, drugi pa z njo soglašajo. Nenazadnje nekateri učenjaki pričenjajo spoštovati zgodovinsko točnost Biblije, vsaj na splošno, če že ne v vseh podrobnostih. William Foxwell Albright, predstavnik ene smeri, piše: ”Na splošno se zopet spoštuje točnost izraelske verske zgodovine, tako v celoti, kot tudi v posameznostih. . . . Če povzamem: na celotno Biblijo lahko zopet gledamo kot na pristen dokument verske zgodovine.“22
33, 34. Kako Hebrejski spisi sami dokazujejo svojo zgodovinsko točnost?
33 Da, Biblija nosi v sebi pečat zgodovinske točnosti. V nasprotju z večino staroveških mitov in legend so v njej omenjeni dogodki časovno opredeljeni. Mnoge v Bibliji opisane dogodke potrjujejo zapisi iz tistih časov. Kadar se biblijske navedbe ne ujemajo s staroveškimi zapisi, je to pogosto zato, ker so takratni vladarji zamolčali svoje poraze, uspehe pa pretirano poveličali.
34 Mnogi stari zapisi so prej uradna propaganda, kot pa zgodovina. Nasprotno pa biblijski pisci razodevajo izjemno odkritosrčnost. Slavna moža starega časa Mojzes in Aron sta na primer opisana z vsemi slabimi in dobrimi stranmi. Pošteno so razkrite celo napake velikega kralja Davida. Vedno znova je govora o napakah celotnega naroda. Ta odkritost govori v prid resničnosti in zanesljivosti Hebrejskih spisov in daje težo naslednjim Jezusovim besedam, ki jih je izgovoril v molitvi Bogu: ”Tvoja beseda je resnica.“ (Janez 17:17)
35. Česa razumarji niso dokazali in v čem vidijo biblijski raziskovalci dokaze za navdihnjenje Biblije?
35 W. F. Albright še pove: ”Biblija po vsebini vsekakor presega vso zgodnejšo versko literaturo; s preprostostjo in neposrednim sporočilom in vsesplošnim vplivom na ljudi vseh dežel in dob pa enako učinkovito presega tudi vso kasnejšo literaturo.“23 Navdihnjenost Biblije ne dokazuje pričevanje učenjakov, temveč njeno ’mogočno sporočilo‘, o čemer bomo govorili v naslednjih poglavjih. Sedaj lahko ugotovimo naslednje: novodobni razumarji še zdaleč niso dokazali, da so Hebrejski spisi zgodovinsko netočni, saj ti spisi vsebujejo jasne dokaze, da so resnični. Ali pa lahko to rečemo tudi za Krščanske grške spise oziroma Novo zavezo? To vprašanje bomo obravnavali v naslednjem poglavju.
[Podčrtne opombe]
^ odst. 2 ”Visoka kritika“ (oziroma ”zgodovinsko-kritična metoda“) je izraz, s katerim se označuje proučevanje Biblije, ki poudarja posameznosti, na primer avtorstvo, uporabljeno izvirno gradivo in čas pisanja posamezne knjige.
^ odst. 8 Na primer angleški pisec John Milton je svojo vzvišeno epsko pesnitev ”Izgubljeni raj“ napisal v drugačnem slogu kot pesem ”L’Allegro“, svoje politične traktate pa zopet v povsem drugem slogu.
^ odst. 14 Večina današnjih intelektualcev nagiba k racionalizmu. Po slovarju je racionalizem ”smer, . . . ki pravi, da je razum . . . vir spoznanja verskih resnic“. Racionalisti poizkušajo vse pojasniti na osnovi razuma, namesto da bi dopuščali možnost božanskega delovanja.
^ odst. 17 Zanimivo je, da kip starodavnega vladarja, ki so ga našli v 1970-ih letih v severni Siriji, kaže, da ni bilo nič nenavadnega, če so nekega vladarja imenovali kralj, pa čeprav je v resnici nosil nižji naslov. To je kip vladarja iz Gozana, na katerem je zapis v asirščini in aramejščini. Asirsko besedilo moža imenuje gozanski guverner, vzporedno aramejsko besedilo pa ga ima za kralja.9 Torej ni bilo prvič, da so v uradni babilonski kroniki Baltazarja imenovali prestolonaslednik, v Danijelovih aramejskih zapisih pa kralj.
[Preučevalna vprašanja]
[Poudarjeno besedilo na strani 53]
V nasprotju s starozgodovinskimi svetnimi viri Biblija odkrito poroča o napakah uglednih osebnosti kot sta Mojzes in David
[Okvir na strani 44]
Vrednost arheologije
”Arheologija odkopava stara orodja, posode, obzidja in zgradbe, orožje in nakit. Večino teh najdb lahko kronološko opredelimo in jih, s pomočjo ustreznih v Bibliji zapisanih opisov in zvez, z gotovostjo prepoznamo. V tem pogledu Biblija v pisni obliki točno ohranja staro kulturno okolje. Posameznosti biblijskih pripovedi niso plod avtorjeve bogate domišljije, temveč so pristni odsevi sveta, v katerem so se opisani dogodki — od čisto zemeljskih pa vse do čudežnih — zgodili.“ (The Archaeological Encyclopedia of the Holy Land)
[Okvir na strani 50]
Kaj arheologija zmore, in česa ne
”Ni stvar arheologije, da oporeka Bibliji ali jo podpira, temveč ima drugačne, precej pomembnejše naloge. Do neke mere skuša potrditi podobo sveta, kakršnega so predpostavljali na osnovi Biblije. To, da vemo, iz kakšnega materiala je bila zgrajena neka hiša, ali kakšno je bilo videti neko ’svetišče‘, zelo pripomore k razumevanju besedila. Drugič pa arheologija izpopolnjuje zgodovinska poročila. Moabski kamen, na primer, pripoved, zapisano v 2. kraljev 3:4 dalje prikaže z njene druge strani. In tretjič, razkriva način življenja in razmišljanja staroizraelskih sosedov, kar je zanimivo že samo po sebi, razen tega pa osvetljuje še svet predstav, v katerem se je razvijalo razmišljanje starih Izraelcev.“ (Ebla — A Revelation in Archaeology)
[Slika na strani 41]
Milton je spreminjal slog pisanja. Ali zato visoka kritika meni, da je njegovo delo izdelek različnih piscev?
[Slika na strani 45]
”Pesem z Nabonidovim sporočilom“ pripoveduje o tem, kako je Nabonid predal kraljestvo prvorojencu
[Slika na strani 46]
Na Moabskem kamnu kralj Meša opisuje vojno med Moabom in Izraelom
[Slika na strani 47]
Uradni babilonski zapisi potrjujejo biblijsko poročilo o padcu Jeruzalema
