”Nova zaveza“ — zgodovina ali mit?
Poglavje 5
”Nova zaveza“ — zgodovina ali mit?
”Novo zavezo smemo označiti za danes najbolj raziskano knjigo v svetovni literaturi.“ To je v svoji knjigi ”On Being a Christian“ (”Biti kristjan“) napisal Hans Küng. In prav ima. V zadnjih 300 letih so bili Krščanski grški spisi več kot le raziskani. Bili so temeljiteje razčlenjeni in natančneje analizirani od kateregakoli literarnega dela.
1, 2. (Skupaj z uvodom.) (a) Kaj se je v preteklih tristo letih dogajalo s Krščanskimi grškimi spisi? (b) Do kakšnih nenavadnih zaključkov so prišli nekateri raziskovalci?
NEKATERI učenjaki so prišli do nenavadnih zaključkov. V 19. stoletju je Ludwig Noack v Nemčiji trdil, da je Janezov evangelij leta 60 našega štetja napisal Jezusov ljubljeni učenec, ki pa je bil po Noackovem mnenju Juda. Francoz Joseph Ernest Renan je menil, da je bilo Lazarjevo vstajenje goljufija, ki jo je zaigral sam Lazar, da bi s tem potrdil Jezusovo trditev, da more delati čudeže. Nemški teolog Gustav Volkmar pa je vztrajal pri trditvi, da je nemogoče, da si bi zgodovinski Jezus mogel lastiti mesijansko vlogo.1
2 Bruno Bauer je bil po drugi strani prepričan, da Jezus sploh nikoli ni živel! ”Trdil je, da so bili Filon, Seneka in gnostiki pravi začetniki zgodnjega krščanstva. Nazadnje pa je rekel, da zgodovinskega Jezusa sploh nikoli ni bilo . . ., krščanska religija pa je nastala ob koncu drugega stoletja, in sicer iz judaizma, v katerem je prevladal stoicizem.“2
3. Kakšno mnenje imajo še vedno mnogi o Bibliji?
3 Danes le še redki zastopajo tako skrajna stališča. Toda, če beremo dela sodobnih učenjakov, bomo opazili, da mnogi še vedno mislijo, da Krščanski grški spisi vsebujejo legende, mite in pretiravanja. Ali pa je res tako?
Kdaj so bili napisani?
4. (a) Zakaj je pomembno vprašanje, kdaj so bile napisane knjige Krščanskih grških spisov? (b) Kakšna so nekatera mnenja o času nastajanja Krščanskih grških spisov?
4 Za razvoj mitov in legend je potreben čas. Zato je zelo pomembno naslednje vprašanje: Kdaj so bile te knjige napisane? Zgodovinar Michael Grant je zapisal, da so pričeli zgodovinske zapise Krščanskih grških spisov pisati ”trideset ali štirideset let po Jezusovi smrti“.4 Biblijski arheolog William Foxwell Albright takole citira C. C. Torreya: ”Vsi evangeliji so bili napisani pred letom 70 našega štetja. Ne vsebujejo ničesar, kar bi ne moglo biti zapisano v razdobju dvajsetih let po Jezusovi smrti.“ Albright sam pa meni, da ”so bili evangeliji napisani najkasneje do leta 80 našega štetja“. Ocene drugih učenjakov se le neznatno razlikujejo, večina pa jih soglaša, da je bila ”Nova zaveza“ končana do konca prvega stoletja.
5, 6. Kaj lahko zaključimo iz dejstva, da so bili Krščanski grški spisi napisani ne dolgo za dogodki, ki jih opisujejo?
5 Kaj to pomeni? Albright takole povzema: ”Največ, kar lahko rečemo je, da je razdobje dvajsetih do petdesetih let prekratko, da bi v njem lahko prišlo do popačenja bistvene vsebine ali celo specifičnih Jezusovih izjav.“5 Profesor Gary Habermas dodaja: ”Medtem, ko so evangeliji povsem blizu časa, ki ga opisujejo, pa so stari zgodovinarji pogosto opisovali dogodke, ki so se zgodili stoletja prej. Kljub temu pa lahko sodobni zgodovinarji iz njih uspešno razberejo staroveške dogodke.“6
6 Povedano z drugimi besedami: zgodovinski deli Krščanskih grških spisov so najmanj toliko verodostojni kot posvetna zgodovinska poročila. Le nekaj desetletij, ki so potekla med samimi dogodki zgodnjega krščanstva in njihovim zapisom, gotovo ni bilo dovolj za nastanek in vsesplošno razširjenost mitov in legend.
Pričevanje očividcev
7, 8. (a) Kdo je še živel, ko so se Krščanski grški spisi pisali in krožili med ljudmi? (b) Do kakšnega sklepa moramo priti po mnenju profesorja F. F. Brucea?
7 To pa še posebej velja zato, ker so mnoga poročila pričevanja očividcev. Pisec Janezovega evangelija je rekel: ”To je učenec [učenec, ki ga je Jezus ljubil], ki o tem pričuje in je to napisal, in vemo, da je njegovo pričevanje resnično.“ (Janez 21:24) Pisec Lukovega evangelija je rekel: ”Kakor so jih sporočili tisti, ki so bili od prvih dni očividci in služabniki besede.“ (Luka 1:2) Apostol Pavel je takole rekel o tistih, ki so lahko potrdili Jezusovo vstajenje: ”Od teh je še sedaj večina živih, nekateri pa so zaspali.“ (1. Korinčanom 15:6)
8 V zvezi s tem, je profesor F. F. Bruce bistroumno ugotovil naslednje: ”Še zdaleč bi ne bilo tako preprosto, kot to mislijo nekateri pisci, v tem zgodnjem razdobju izmisliti si Jezusove besede ali dejanja, saj je še živelo toliko njegovih učencev, ki so zelo dobro vedeli, kaj se je zgodilo in kaj ne. . . . Učenci si preprosto niso smeli dovoliti netočnosti (kaj šele zavestnega spreminjanja dejstev), ker bi jih takoj razkrinkali tisti, ki so tako zelo čakali na takšno priložnost. Nasprotno: ena izmed bistvenih značilnosti zgodnjeapostolskega oznanjevanja je bilo smelo obračanje na razum poslušalcev. Apostoli niso le rekli: ’Mi smo priče teh stvari‘, temveč ’Kot tudi sami veste‘ (Apostolska dela 2:22).“7
Ali je besedilo zanesljivo?
9, 10. V kaj smo lahko prepričani v zvezi s Krščanskimi grškimi spisi?
9 Ali bi bilo mogoče, da bi bila pričevanja očividcev sicer točno zapisana, vendar kasneje spremenjena? Ali drugače: ali so bile legende in miti dodani zatem, ko so bili izvirniki že napisani? Ugotovili smo že, da je besedilo Krščanskih grških spisov bolje ohranjeno od kateregakoli drugega staroveškega rokopisa. Učenjaka Kurt in Barbara Aland, ki se ukvarjata s proučevanjem grškega biblijskega besedila, sta opozorila na dejstvo, da je ohranjenih približno 5000 staroveških rokopisov, nekateri med njimi izvirajo celo iz drugega stoletja našega štetja.8 Obsežno dokazno gradivo v celoti potrjuje, da je besedilo v bistvu zanesljivo. Razen tega obstajajo številni stari prevodi — najstarejši izvira iz časa okoli 180 leta našega štetja — ki prav tako potrjujejo točnost besedila.9
10 Če upoštevamo vse to, smo lahko prepričani, da se, zatem ko so prvotni pisci končali svoje delo, v Krščanske grške spise niso vtihotapile legende in miti. Besedilo, ki nam je danes na voljo, je v bistvu enako besedilu prvotnih piscev, njegovo točnost pa dokazuje dejstvo, da so ga priznavali tedanji kristjani. Ali pa lahko zgodovinsko verodostojnost Biblije preverimo tudi ob primerjavi z drugimi staroveškimi zapisi? Da, do neke mere.
Dokumentarni dokazi
11. V koliki meri posvetni dokumentarni dokazi potrjujejo zgodovinska poročila Krščanskih grških spisov?
11 Res je, da so nebiblijski dokumentarni dokazi o dogodkih iz Jezusovega življenja in življenja njegovih apostolov precej omejeni. To je pravzaprav bilo za pričakovati, saj so bili kristjani prvega stoletja razmeroma majhna skupina, ki se ni vmešavala v politiko. Toda dokazi, ki jih ponuja posvetna zgodovina, soglašajo s tem, kar beremo v Bibliji.
12. Kaj nam Jožef pove o Janezu Krstniku?
12 Judovski zgodovinar Jožef Flavij je leta 93 našega štetja poročal o zelo bolečem vojaškem porazu Heroda Antipa: ”Nekateri Judje so mislili, da je Herodov poraz mogoče pripisati Božji jezi, in sicer zasluženi jezi zaradi uboja Janeza z vzdevkom Krstnik. Herod ga je dal namreč ubiti kljub temu, da je bil Janez pošten človek, ki je Jude spodbujal k popolnosti ter jih opominjal, naj bodo pravični med seboj in naj bodo predani Bogu.“10 Jožef s tem potrjuje biblijsko poročilo, da je bil Janez Krstnik pravičen mož, ki je oznanjeval izpokorjenje, in da ga je usmrtil Herod. (Matej 3:1-12; 14:11)
13. Kako Jožef potrjuje, da sta bila Jezus in Jakob zgodovinski osebi?
13 Jožef omenja tudi Jakoba, Jezusovega polbrata, ki po biblijskem poročilu na začetku ni sledil Jezusu, kasneje pa je bil priznan starešina v Jeruzalemu. (Janez 7:3-5; Galačanom 1:18, 19). Jožef takole dokumentira Jakobovo aretacijo: ”[Veliki duhovnik Ana] je sklical sinedrijske sodnike in pred njih privedel moža z imenom Jakob, brata Jezusa, imenovanega Kristus, in še nekatere druge.“11 S temi besedami je Jožef med drugim potrdil, da je bil ’Jezus, imenovan Kristus‘, zgodovinska osebnost.
14, 15. Kako Tacit potrjuje biblijsko poročilo?
14 Tudi drugi zgodnji pisci govorijo o dogodkih, omenjenih v Grških spisih. Evangeliji, na primer, poročajo o tem, da je Jezusovo oznanjevanje odmevalo po vsej Palestini. Ko ga je Poncij Pilat obsodil na smrt, so bili njegovi učenci zmedeni in preplašeni. Toda že kmalu zatem so ti isti učenci Jeruzalem napolnili z vestjo, da je bil njihov gospod obujen iz mrtvih; v nekaj letih se je krščanstvo razširilo po vsem rimskem imperiju. (Matej 4:25; 26:31; 27:24-26; Apostolska dela 2:23, 24, 36; 5:28; 17:6)
15 Verodostojnost teh navedb potrjuje rimski zgodovinar Tacit, ki je bil vse prej kot prijatelj krščanstva. Kmalu po letu 100 našega štetja je takole poročal o Neronovem okrutnem preganjanju kristjanov: ”Ustanovitelja te sekte, Kristusa, je za časa vladanja cesarja Tiberija dal usmrtiti prokurator Poncij Pilat. S tem je bilo nevarno praznoverje za kratek čas zatrto, toda kasneje je ponovno izbruhnilo in se razširilo ne le po Judeji, kjer je nastalo, temveč tudi v sami prestolnici [Rim].“12
16. Kateri zgodovinski dogodek, opisan v Bibliji, omenja Suetonij?
16 V Apostolskih delih 18:2 je biblijski pisec zapisal, da je ”[rimski cesar] Klavdij ukazal, da se morajo vsi Judje izseliti iz Rima“. Suetonij, rimski zgodovinar iz drugega stoletja, prav tako omenja ta izgon. V svojem delu The Deified Claudius piše naslednje: ”Jude, ki jih je Chrestus ščuval k netenju nemirov, je on [Klavdij] izgnal iz Rima.“13 Če je s Chrestusom mišljen Jezus Kristus in če so se dogodki v Rimu odvijali enako kot v drugih mestih, tedaj ti nemiri v resnici niso bili posledica Kristusovega ščuvanja (oziroma ščuvanja njegovih naslednikov), temveč nasilen odziv Judov na zvesto krščansko oznanjevalsko dejavnost.
17. Kateri viri, v 2. stoletju dostopni Justinu Mučeniku, potrjujejo biblijsko poročilo o Jezusovih čudežih in smrti?
17 Justin Mučenik je sredi drugega stoletja takole pisal o Jezusovi smrti: ”Resničnost teh dogodkov je razvidna iz Spisov Poncija Pilata.“14 Razen tega so po Justinovem mnenju v teh spisih omenjeni tudi Jezusovi čudeži, o katerih je rekel: ”V Spisih Poncija Pilata lahko vidite, da je res delal te stvari.“15 Res je, da ti ”Spisi“, uradna poročila, ne obstajajo več, toda očitno so v drugem stoletju obstajali in Justin Mučenik je svoje bralce spodbujal, naj si jih ogledajo in se prepričajo v resničnost njegovih besed.
Arheološki dokazi
18. Kako arheologija potrjuje dejstvo, da je Poncij Pilat zares živel?
18 Arheološke najdbe prav tako pojasnjujejo ali potrjujejo izjave Grških spisov. Leta 1961 so, na primer, v ruševinah nekega rimskega gledališča v Cezareji našli kamen, na katerem je bilo zapisano ime Poncij Pilat.16 Vse do tega odkritja ni bilo, razen v Bibliji, nobenega dokaza o obstoju tega rimskega namestnika.
19, 20. Katere osebe, ki jih je omenil Luka (v svojem evangeliju in Apostolskih delih), je potrdila arheologija?
19 V Lukovem evangeliju beremo, da je Janez Krstnik pričel s svojo službo, ko je bil ”Lizánija četrtni oblastnik v Abiléni.“ (Luka 3:1) Nekateri so dvomili o resničnosti te izjave, ker je zgodovinar Jožef omenil nekega Lizanija, ki je vladal v Abileni, vendar naj bi umrl leta 34 pred našim štetjem, torej veliko pred Janezovim rojstvom. Toda arheologi so v Abileni našli zapis, v katerem je omenjen še en Lizanija. Bil je tetrarh (četrtnik — okrožni vladar) za časa Tiberija, se pravi v času, ko je Tiberij v Rimu vladal kot cesar, in v tem času je Janez pričel s svojo službo.17 Omenjeni Lizanija bi zlahka bil Lizanija, ki ga omenja Luka.
20 V Apostolskih delih beremo, da sta bila Pavel in Barnaba poslana na Ciper, da bi tam opravljala misijonarsko službo. Tam sta srečala prokonzula, po imenu Sergej Pavel. Bil je ”bister mož“. (Apostolska dela 13:7) Sredi 19. stoletja so na Cipru izkopali napis iz 55. leta našega štetja, ki omenja tega moža. Arheolog G. Ernest Wright je izjavil naslednje: ”Gre za edini nebiblijski zapis o tem prokonzolu in za zanimivo potrditev dejstva, da je Luka pravilno zapisal njegovo ime in častni naziv.“18
21, 22. Katere v Bibliji opisane verske običaje so potrdila arheološka raziskovanja?
21 Pavel je med obiskom Aten rekel, da je videl oltar z napisom: ”Nepoznanemu bogu.“ (Apostolska dela 17:23) V različnih delih rimskega imperija so našli oltarje, na katerih je bilo v latinščini napisano, da so posvečeni neznanim bogovom. Napis nekega oltarja, ki so ga našli v Pergamonu, pa je — enako kot morda tudi v Atenah — bil napisan v grščini.
22 Ko je bil Pavel kasneje v Efezu, so mu tamkajšnji zlatarji, katerih dohodek je bil povezan z izdelovanjem svetišč in podob boginje Artemide, srdito nasprotovali. Efez je veljal za ’varuha templja velike Artémide‘. (Apostolska dela 19:35) V soglasju s tem so na področju nekdanjega Efeza izkopali številne glinaste in marmorne kipce boginje Artemide. V prejšnjem stoletju so izkopali celo ostanke velikega templja.
Zven resnice
23, 24. (a) Kje najdemo najmočnejši dokaz za verodostojnost Krščanskih grških spisov? (b) Katera odlika biblijskega poročila priča o njegovi resničnosti? Pojasni.
23 Zgodovina in arheologija torej pojasnjujeta zgodovinske elemente Grških spisov in jih v določeni meri potrjujeta. Toda, najmočnejši dokaz za verodostojnost teh spisov ponovno najdemo v njih samih. Ko jih beremo, ne zvenijo kot miti. Zvenijo resnično.
24 Še posebej opazna je njihova odkritost. Samo pomislimo, kaj govorijo o Petru. Podrobno je opisan njegov neuspeli poizkus hoje po vodi, kar mu gotovo ni bilo v ponos. Nadalje mu je Jezus rekel: ”Poberi se od mene, satan!“ (Matej 14:28-31; 16:23) Še več; zatem, ko je Peter Jezusu najodločneje zagotovil, da ga on ne bo nikoli zapustil, čeprav bi ga zapustili vsi ostali, je na straži globoko zaspal in zatem svojega Gospoda še trikrat zatajil. (Matej 26:31-35, 37-45, 73-75)
25. Katere slabosti apostolov so biblijski pisci povsem odkrito opisali?
25 Biblija pa razen Petrovih slabosti razkriva tudi slabosti drugih. To iskreno poročilo ne prikriva prepira apostolov o tem, kdo med njimi je največji. (Matej 18:1; Marko 9:34; Luka 22:24) Prav tako je omenjeno, kako je mati apostolov Jakoba in Janeza prosila Jezusa, naj njena sinova zasedeta najimenitnejša položaja v njegovem Kraljestvu. (Matej 20:20-23) Verno je opisan tudi ’spor‘ med Barnabom in Pavlom. (Apostolska dela 15:36-39)
26. Katera podrobnost o Jezusovem vstajenju bi bila omenjena le v primeru, da je Jezus res vstal?
26 Omembe vredno je tudi v Lukovem evangeliju zapisano poročilo o ’ženah, ki so prišle z Jezusom iz Galileje‘, in so prve izvedele za njegovo vstajenje. To je za družbo prvega stoletja, v kateri so gospodovali moški, zelo nenavadna podrobnost. Poročilo še pravi, da so se apostolom zdele besede žensk ”kakor blodnje“. (Luka 23:55–24:11) V kolikor pripovedi Krščanskih grških spisov ne bi bile resnične, bi si jih moral nekdo izmisliti. Toda, zakaj bi si nekdo izmislil zgodbo, v kateri bi bile spoštovane osebe prikazane v tako nezavidljivi luči? Te podrobnosti bi bile vključene le tedaj, če bi bile resnične.
Jezus — resnična oseba
27. Kako neki zgodovinar priča o Jezusovem obstoju?
27 Mnogi imajo v Bibliji opisanega Jezusa zgolj za izmišljen ideal. Toda zgodovinar Michael Grant je pripomnil: ”Če Novo zavezo obravnavamo z enakimi merili — kar bi vsekakor morali — kot druge antične spise, ki beležijo zgodovino, tedaj ne moremo o Jezusovem obstoju nič bolj dvomiti, kot o obstoju velikega števila poganskih osebnosti, katerih resničen obstoj ni bil nikoli sporen.“19
28, 29. Zakaj je pomebno, da štirje evangeliji podajajo skladno sliko Jezusove osebnosti?
28 Toda nesporen ni le Jezusov obstoj. Tudi biblijski opis njegove osebnosti je nedvoumno resničen. Prav nič preprosto ni izmisliti si neko nenavadno osebo in jo zatem v vsej knjigi skladno predstaviti. Skorajda nemogoče pa bi bilo, da bi štirje različni pisci poročali o isti osebnosti in bi jo orisali povsem skladno, če bi bila ta oseba izmišljena. Dejstvo, da je Jezus, ki ga opisujejo vsi štirje evangeliji, ista oseba, je prepričljiv dokaz za verodostojnost evangelijev.
29 Michael Grant nato navaja zelo primerno vprašanje: ”Kako to, da iz celotnega poročila evangelijev brez izjeme izhaja presenetljivo čvrsto zarisana podoba prijetnega mladeniča, ki se je prav sproščeno gibal v družbi najrazličnejših žensk — med katerimi jih je bilo nekaj na precej slabem glasu — ne da bi pri tem pokazali vsaj sled sentimentalnosti, nenaravnosti ali pretirane sramežljivosti, hkrati pa v vsakem trenutku ohrani skladnost njegove osebnosti?“20 Mogoč je le en odgovor: tak človek je zares obstajal in zares ravnal tako, kot to opisuje Biblija.
Zakaj ne verjamejo
30, 31. Zakaj mnogi kljub vsem dokazom odklanjajo zgodovinsko točnost Krščanskih grških spisov?
30 Zaradi obstoja tako prepričljivih dokazov za trditev, da gre pri Grških spisih za resnično zgodovino, se postavlja vprašanje, zakaj nekateri trdijo nasprotno? Zakaj mnogi sicer priznavajo nekatere dele za pristne ne pa tudi celote? V glavnem zato, ker Biblija poroča o stvareh, ki jih sodobni razumniki ne želijo verjeti. Biblija pokaže, da je Jezus izpolnil pa tudi napovedal določene prerokbe. Poroča tudi o njegovih čudežih in njegovem vstajenju iz mrtvih.
31 V našem dvomov polnem 20. stoletju je kaj takega nemogoče. Profesor Ezra P. Gould je o čudežih rekel naslednje: ”Nekateri kritiki menijo, da je njihova zadržanost upravičena, . . . [namreč] da se čudeži ne dogajajo.“21 Nekateri sicer priznavajo, da je Jezus lahko ozdravljal bolne, toda le na psihosomatski osnovi oziroma po načelu ’volje duha‘. Pri drugih čudežih pa gre po mnenju večine ali za izmišljotine ali pa za resnične dogodke, izkrivljene skozi pripovedovanja.
32, 33. Kako so nekateri poizkušali pojasniti Jezusov čudež nahranitve velike množice ljudi in zakaj je to pojasnilo nelogično?
32 Za primer navajajo poročilo, po katerem je Jezus z nekaj kosi kruha in dvema ribama nasitil več kot 5000 ljudi. (Matej 14:14-22) Po mnenju Heinricha Paulusa, učenjaka iz 19. stoletja, se je v resnici zgodilo naslednje: Jezus in apostoli so bili obkroženi z množico lačnih ljudi. Jezus se je zato odločil, da bo dal bogatim med njimi dober zgled. Tisto malo hrane, ki so jo imeli Jezus in apostoli, je razdelil med tiste, ki so bili najbliže. Kmalu so tisti, ki so imeli s seboj hrano, posnemali njegov zgled in so tudi sami razdelili svojo hrano. Nazadnje je bila nahranjena vsa množica.22
33 Če bi se res tako zgodilo, bi bilo že samo to upoštevanja vreden dokaz moči dobrega zgleda. Zakaj bi bilo torej potrebno tako zanimivo in pomembno poročilo še spremeniti, da bi bilo videti kot čudež? Pravzaprav s poizkusi pojasnjevanja, da čudeži niso nadnaravna dejanja, v resnici nastane več težav, kot pa se jih razreši. Vsa ta pojasnila izhajajo iz napačne predpostavke, namreč iz trditve, da čudeži niso mogoči. Toda, zakaj naj bi bilo tako?
34. O čem bi pričalo dejstvo, da Biblija zares vsebuje točne prerokbe in poročila o resničnih čudežih?
34 Če razumno presodimo, so tako hebrejski kot tudi grški spisi zgodovinsko zanesljivi, toda oboji vsebujejo prerokbe in poročila o čudežih. (Primerjaj 2. kraljev 4:42-44.) Kaj pa, če so prerokbe točne in so se čudeži zares zgodili? Tedaj je neizpodbitno, da je pisanje Biblije vodil Bog in je zares Božja, ne pa človekova beseda. V enem izmed naslednjih poglavij bomo obravnavali prerokbe, toda najprej so na vrsti čudeži. Ali je v današnjem 20. stoletju razumno verjeti, da so se v prejšnjih stoletjih dogajali čudeži?
[Preučevalna vprašanja]
[Poudarjeno besedilo na strani 66]
Ali bi Biblija poročala, da so Jezusovo vstajenje najprej opazile žene, če Jezus ne bi zares vstal iz mrtvih?
[Okvir na strani 56]
Sodobna kritika je neustrezna
Kot primer nezanesljivosti sodobne biblijske kritike si oglejmo naslednje pripombe Raymonda E. Browna o Janezovem evangeliju: ”Ob koncu prejšnjega in na začetku tega stoletja so učenjaki skrajno dvomili o tem evangeliju. Časovno so ga uvrščali zelo pozno, celo v drugo polovico 2. stoletja. Imeli so ga za proizvod helenističnega sveta in kot takega za zgodovinsko povsem brez vrednosti ter menili, da ima malo skupnega s Palestino Jezusa iz Nazareta. . . .
Niti eno takšno stališče pa ni ostalo nedotaknjeno, ko so odkrili celo vrsto nepričakovanih arheoloških, dokumentarnih in tekstualnih najdb. Ta odkritja so nam omogočila, da smo se lahko utemeljeno lotili teh skoraj ortodoksnih kritičnih stališč ter dokazali, na kako majavi osnovi je temeljila ta skrajno nezaupljiva analiza Janezovega evangelija. . . .
Čas pisanja Janezovega evangelija je bil zato pomaknjen na konec 1. stoletja ali pa celo še dlje nazaj. . . . Pri tem pa je morda najbolj zanimivo to, da si nekateri učenjaki znova drznejo celo domnevati, da bi lahko imel Janez, Zebedejev sin, kaj opraviti z evangelijem!“3
Zakaj pa naj bi bilo nenavadno verjeti, da je Janez avtor knjige, ki mu jo običajno pripisujejo? Samo zato, ker to ne ustreza vnaprej ustvarjenemu mnenju kritikov.
[Okvir na strani 70]
Le eden izmed mnogih napadov na Biblijo
Timothy P. Weber piše: ”Ugotovitve visoke kritike silijo mnoge laike v dvom o svoji sposobnosti razumevanja [Biblije]. . . . A. T. Pierson je izrazil razočaranje mnogih evangeličanov, ko je rekel, da ’[visoka kritika] podobno kot rimskokatoliška cerkev preprostemu ljudstvu dejansko jemlje Božjo besedo, ko trdi, da jo lahko razlagajo le učenjaki; medtem ko Rim med človekom in Besedo postavlja duhovnika, postavlja moderna kritika med vernikom in Biblijo izobraženega razlagalca.‘“23 Sodobna visoka kritika ni torej nič drugega kot še eden izmed mnogih napadov na Biblijo.
[Slika na strani 62]
Ta oltar iz Pergamona je bil očitno posvečen ”neznanim bogovom“
[Slika na strani 63]
Ruševine nekdaj mogočnega templja boginje Artemis, na katerega so bili Efežani tako zelo ponosni
[Slika na strani 64]
Biblija odkrito poroča, da je Peter zatajil Jezusa
[Slika na strani 67]
Biblija odkrito poroča o ’sporu‘ med Pavlom in Barnabom
[Slika na strani 68]
Skladna slika Jezusa, ki jo predstavljajo štirje evangeliji, je tehten dokaz njihove točnosti
[Slika na strani 69]
Večina sodobnih kritikov izhaja iz predpostavke, da se čudeži ne dogajajo
