Prazniki

Definicija: Običajno dela in pouka prosti dnevi zaradi spomina na nek dogodek. Takšni dnevi so lahko tudi priložnost za družinske in družbene slovesnosti. Kdor te praznike drži, jih ima lahko za versko ali pa bolj posvetno ali družbeno stvar.

Ali je praznovanje božiča utemeljeno z Biblijo?

Datum praznovanja

M’Clintockova in Strongova Cyclopædia pravi: ”Božični običaji niso božanska odredba, niti ne izvirajo iz N[ove] Z[aveze]. Dneva Kristusovega rojstva se ne da dognati iz N[ove] Z[aveze] prav tako pa tudi ne iz kateregakoli drugega vira.“ (New York 1871, Zv. 2, str. 276)

Luka 2:8-11 pokaže, da so bili v času Jezusovega rojstva pastirji ponoči na polju. Knjiga Daily Life in the Time of  Jesus navaja: ”Črede . . . preživijo zimo pod streho; in že samo iz tega se lahko vidi, da je malo verjetno, da bi bil torej ustaljeni datum božiča, pozimi, pravilen, kajti evangelij pravi, da so bili pastirji na poljih.“ (Henri Daniel-Rops, New York 1962, str. 228)

The Encyclopedia Americana nas seznanja: ”Razlog, da so 25. december določili za božič, je nekako nejasen. Toda najbrž je bil ta dan izbran zato, ker ustreza poganskim praznovanjem, ki so potekala ob zimskem solsticiju, ko se začnejo dnevi daljšati in so slavili ’ponovno rojstvo sonca‘ . . . Rimske saturnalije (praznik, posvečen Saturnu, bogu poljedelstva, in obnovljeni moči sonca) so se tudi odvijale v tem času in za nekatere božične navade menijo, da izvirajo iz tega starega poganskega praznovanja.“ (1977, Zv. 6, str. 666)

New Catholic Encyclopedia [Nova katoliška enciklopedija] priznava: ”Datum Kristusovega rojstva ni znan. Evangeliji ne izdajo niti dneva niti meseca. . . . Glede na domneve H. Usenerja . . . katere je sprejela skoraj večina današnjih učenjakov, velja za Kristusovo rojstvo datum zimskega solsticija (25. december po julijanskem koledarju, 6. januar po egiptovskem). Na ta dan, ko se začne sonce vračati na severno nebo, so poganski častilci Mitra praznovali dies natalis Solis Invicti (rojstni dan nepremagljivega sonca). Avrelij je 25. decembra 274 proglasil boga-sonce za glavnega zaščitnika cesarstva in mu v Campusu Martiusu posvetil tempelj. Božič izvira iz časa, ko je bil v Rimu kult sonca še posebno močan.“ (1967, Zv. III, str. 656)

Modri ali magi, ki jih je vodila zvezda

Ti modri so bili v resnici astrologi z vzhoda. (Matej 2:1, 2, NW, NE) Čeprav je astrologija danes zelo priljubljena med ljudmi, jo Biblija ostro obsoja. (Glej strani 381, 382 pod glavnim naslovom ”Usoda“.) Ali bi Bog vodil k novorojenemu Jezusu osebe, katerih navade je obsojal?

Matej 2:1-16 pokaže, da je zvezda vodila astrologe najprej h kralju Herodu in nato k Jezusu in da je nato Herod gledal, kako bi ubil Jezusa. Nikjer ne piše, da bi  kdorkoli drug, razen astrologov, videl ”zvezdo“. Ko so odšli, je Jehovov angel posvaril Jožefa, naj zbeži v Egipt, da bi s tem zaščitil otroka. Ali je bila ta ”zvezda“ Božje znamenje, ali pa znamenje koga, ki je skušal uničiti Božjega sina?

Upoštevajmo tudi, da modrijani po biblijskem poročilu malega Jezusa niso našli v jaslih, kot to ponavadi slika božična umetnost. Ko so astrologi prispeli, so Jezus in njegovi starši bivali v neki hiši. Glede Jezusove starosti v tistem času pa je treba vedeti, da je Herod na osnovi tega, kar je zvedel od astrologov, zapovedal, da morajo na področju Betlehema pomoriti vse dečke v starosti do dveh let. (Matej 2:1, 11, 16)

Obdarovanje z darili kot del praznovanja; zgodbe o svetem Miklavžu, Božičku itd.

Navada božičnega obdarovanja ne pride od tega, kar so naredili modrijani. Kot je zgoraj prikazano, niso prispeli v času Jezusovega rojstva. Razen tega tudi niso obdarovali drug drugega, ampak otroka Jezusa in to v skladu s tem, kar je bilo v navadi, ko so obiskali pomembne ljudi.

The Encyclopedia Americana navaja: ”V času Saturnalij . . . so prevladovale pojedine in izmenjavali so si darila.“ (1977, Zv. 24, str. 299) Mnogokrat si ravno tako zamišljamo duh božičnih obdarovanj — izmenjavo daril. Duh, ki ga odseva takšno obdarovanje, ne prinaša resnične sreče, saj oskrunja krščanska načela, kakršna najdemo v Mateju 6:3, 4 in v 2. Korinčanom 9:7. Nedvomno kristjan lahko obdaruje druge, kar je izraz ljubezni, v kateremkoli času med letom in to tolikokrat, kot sam želi.

Otrokom pripovedujejo, da jim darila nosi Sveti Miklavž, Sveti Nikolaj, Božiček, Père Noël, Knecht Ruprecht, Magi, palček Jultomten (ali Julenissen) ali pa čarovnica po imenu La Befana. Odvisno pač od tega, kje živijo. (The World Book Encyclopedia, 1984, Zv. 3 str. 414) Seveda nobena teh zgodb ni resnična. Ali pripovedovanje takšnih zgodb utrjuje otroku spoštovanje do resnice in ali takšne navade slavijo Jezusa Kristusa, ki je dejal, da je treba Boga častiti v resnici? (Jan. 4:23, 24)

 Ali obstaja kakršenkoli zadržek za sodelovanje v praznovanju, ki je sicer nekrščanskega izvora, dokler nima verskih potez?

Efež. 5:10, 11: ”Presojajte, kaj je Gospodu po volji; in ne udeležujte se nerodovitnih del teme, marveč še grajajte jih.“

2. Kor. 6:14-18: ”Kako se namreč druži pravica s krivico? ali kakšno tovarištvo ima svetlost s temo? Kakšno pa soglasje Kristusa z Belijalom? ali kakšen delež ima vernik z nevernikom? A kakšna je zveza templja Božjega z maliki? ’. . . Zato odidite izmed njih in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikujte, in jaz vas sprejmem, . . . in vi bodete meni sinovi in hčere, pravi Gospod Vsemogočni‘.“ (Če bomo res ljubili Jehova in če mu bomo želeli ugajati, nam bo to pomagalo, da se bomo osvobodili vseh nekrščanskih navad, na katere smo morda čustveno navezani. Kdor resnično pozna in ljubi Jehova, ne misli, da je s tem, ko se izogiba navad, ki slavijo krive bogove ali povišujejo krivoverstvo, prikrajšan za srečo. Iskrena ljubezen povzroča, da se ne razveseljujemo z nepravičnostjo, ampak z resnico. Glej 1. Korinčanom 13:6.)

Primerjaj 2. Mojzesovo 32:4-10. Upoštevaj, da so Izraelci prevzeli egiptovski verski običaj in mu dali novo ime, ”Praznik Gospodu [Jehovu, NW]“. Toda Jehova jih je zato strogo kaznoval. Danes vidimo samo navade 20. stoletja, ki so povezane s prazniki. Nekatere so morda videti povsem nedolžne. Toda Jehova ve, iz kakšnih poganskih verskih običajev izvirajo. Ali naj ne bi bil njegov pogled na to pomemben tudi za nas?

Ponazoritev: Zamislimo si, da množica ljudi pride v hišo nekega gospoda in mu reče, da so prišli praznovat njegov rojstni dan. Ta pa praznovanju rojstnih dni ni naklonjen. Ne mara, da ljudje preveč jedo, se napijejo ali se vedejo nemoralno. Toda nekateri izmed njih delajo vse te stvari in obdarujejo vse, razen njega! Vrhu vsega tega pa si izberejo rojstni dan enega izmed njegovih sovražnikov kot datum za praznovanje. Kako bi se ta človek počutil? Ali bi ti želel  biti prisoten na tej zabavi? In prav to se danes pri krščanskih praznovanjih dela.

Kje je izvor velike noči in navad, ki so z njo povezane?

The Encyclopœdia Britannica pojasnjuje: ”V Novi zavezi nič ne kaže, da bi obhajali velikonočno praznovanje, niti ne najdemo tega v pisanju cerkvenih očetov. Ideja o svetosti posebnih razdobij ni bila prisotna v mislih prvih kristjanov.“ (1910, Zv. VIII, str. 828)

The Catholic Encyclopedia pravi: ”Mnogo poganskih navad ob praznovanju vrnitve pomladi je vodilo k veliki noči. Jajce je simbol brstenja življenja v zgodnji pomladi. . . . Zajec je poganski simbol in je bil vedno znamenje rodovitnosti.“ (1913, Zv. V, str. 227)

V knjigi Alexandra Hislopa The Two Babylons beremo: ”Kaj pomeni [v nekaterih jezikih] sam izraz velika noč? Naziv ni krščanski. Zelo očitno je, da je kaldejskega izvora. V mnogih jezikih se že iz samega izraza za veliko noč vidi povezava z imenom Astarte, kar je eden izmed nazivov za Beltis, kraljico nebes, katere ime . . . kot ga je našel Layard na asirskih spomenikih, je Ištar. . . . Takšna je zgodovina velike noči. Priljubljeni obredi ob praznovanju močno potrjujejo zgodovinsko pričevanje o njenih babilonskih potezah. Vroče pogače v obliki križa na veliki petek in barvana jajca, ki se jedo na velikonočno nedeljo, so obstajala tako v kaldejskih obredih kakor tudi danes.“ (New York 1943, str. 103, 107, 108; primerjaj Jeremija 7:18.)

Ali je praznovanje novega leta za kristjane sporno?

Po The World Book Encyclopedii je ”rimski vladar Julij Cezar uvedel prvi januar kot novoletni dan in to leta 46 p.n.š. Rimljani so posvetili ta dan Janusu, bogu hišnega praga, vrat in začetkov. Mesec januar je bil imenovan po Janusu, ki je imel dva obraza — eden je gledal naprej in drugi nazaj.“ (1984, Zv. 14, str. 237)

 Oboje, tako datum kot navade, povezane s praznovanjem novega leta, se razlikujejo od dežele do dežele. Mnogokje spadajo v ta slavja bučne zabave in popivanje. Vendar nam Rimljanom 13:13 svetuje: ”Kakor po dnevi živimo spodobno, ne v požrešnosti in pijančevanju, ne v nečistostih in razuzdanostih, ne v prepiru in zavisti.“ (Glej tudi 1. Petrovo 4:3, 4; Galačanom 5:19-21.)

Katera je glavna značilnost praznika v spomin na ”dan mrtvih“?

Encyclopœdia Britannica, iz leta 1910 trdi: ”Vseh svetih dan . . . je dan, ki ga je rimskokatoliška cerkev posvetila za spominsko slovesnost, za zveste rajne. Slavljenje je osnovano na nauku, da duše zvestih, ki ob smrti niso bili očiščeni odpustljivih grehov ali pa se niso spokorili za pretekle prestopke, ne morejo doseči blaženosti in jim lahko pomagajo tako, da zanje molijo in z mašno daritvijo. . . . Nekatera priljubljena verovanja, povezana z dnevom mrtvih, so poganskega izvora in so prastara. Kmečko ljudstvo v mnogih katoliških deželah veruje, da se mrtvi na večer pred dnevom mrtvih vrnejo na svoje bivše domove in vzamejo hrano živih.“ (Zv. I, str. 709)

The Encyclopedia Americana pravi: ”Posamezne poteze navad, povezane s predvečerom Vseh svetih, lahko zasledimo pri druidskih obredih v predkrščanskem času. Kelti so imeli praznike na čast dveh glavnih bogov — boga sonca in boga mrtvih (imenoval se je Samhain), katerih praznik je bil prvega novembra, kar je bil tudi začetek keltskega novega leta. Praznik mrtvih se je postopoma vključil v krščansko obredje.“ (1977, Zv. 13, str. 725)

Knjiga The Worship of the Dead pokaže na ta izvor: ”Mitologije vseh starodavnih narodov se prepletajo z dogodki ob potopu . . . Moč tega dokaza je razvidna iz dejstva, da je to veliko praznovanje mrtvih povezano s spominom na ta dogodek in da ga ne obhajajo samo narodi, ki so med seboj bolj ali manj povezani, ampak tudi drugi narodi, ki jih ločujejo oceani in stoletna obdobja. Ta praznik se poleg tega  odvija pri vseh ravno na ta dan ali vsaj okrog dneva, ko se je po Mojzesovem poročilu pričel potop, to je sedemnajstega dne drugega meseca, mesec, ki približno odgovarja našemu novembru.“ (Colonel J. Garnier, London 1904, str. 4) Tako so ta praznovanja dejansko začeli obhajati zaradi slavljenja ljudi, ki jih je Bog uničil zaradi njihove pokvarjenosti v Noetovih dneh. (1. Mojz. 6:5-7; 7:11)

Takšni prazniki častijo ”duhove mrtvih“, kot da bi bili živi kje drugje, kar je v nasprotju z biblijskim opisom smrti, ki je stanje popolne nezavednosti. (Prop. 9:5, 10; Ps. 146:4)

Glede na izvor verovanja v nesmrtnost človeške duše glej stran 307 pod glavnim naslovom ”Smrt“ in stran 73 pod ”Duša“.

Kje je izvor Valentinovega dne?

The World Book Encyclopedia nas seznanja: ”Valentinov dan pride na praznik dveh krščanskih mučenikov po imenu Valentin. Toda navada, povezana s tem dnevom, . . . najbrž prihaja od starega rimskega praznika, imenovanega luperkálije, ki je bil 15. februarja. Praznik je slavil Juno, rimsko boginjo žensk in zakona in Pana, boga narave.“ (1973, Zv. 20, str. 204)

Od kod izvira navada praznovanja določenega dneva na čast mater?

The Encyclopœdia Britannica pravi: ”Praznik izhaja iz navade čaščenja mater v stari Grčiji. Obredno čaščenje mater z obredi v čast Kibele ali Ree, Vélike matere bogov, se je odvijalo na dan marčevskih id po vsej Mali Aziji.“ (1959, Zv. 15, str. 849)

Katera biblijska načela pojasnjujejo odnos kristjanov do obredov v spomin na dogodke v narodovi politični zgodovini?

Jan. 18:36: ”Jezus odgovori [rimskemu namestniku]: Moje kraljestvo ni od tega sveta.“

 Jan. 15:19: ”Ko bi bili [Jezusovi sledilci] od sveta, svet bi svoje ljubil; ker pa niste od sveta, temuč sem vas jaz odbral iz sveta, zato vas svet sovraži.“

1. Jan. 5:19: ”Ves svet leži v Hudobnem.“ (Primerjaj Janez 14:30; Razodetje 13:1, 2; Daniel 2:44.)

Drugi krajevni in državni prazniki

Mnogo jih je. O vseh tukaj ne moremo razpravljati. Toda zgodovinski pregled, ki smo ga zgoraj navedli, nakazuje, na kaj moramo paziti ob kateremkoli prazniku. Biblijska načela, o katerih smo že razpravljali, dajejo zadostna vodila tistim, katerih daleč največja želja je delati to, kar ugaja Bogu Jehovu.