Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Nevtralnost

Nevtralnost

Nevtralnost

Definicija: Stališče tistega, ki ne podpira oziroma se ne zavzema za nobeno izmed dveh ali več med seboj nasprotujočih si strani. Stara in novodobna zgodovina kaže, da se v vsakem narodu in pod vsakršnimi okoliščinami pravi kristjani glede medstrankarskih razdorov prizadevajo ostati popolnoma nevtralni. Ne sodelujejo v domoljubnih slavnostih, ne služijo v oboroženih silah, se ne vključujejo v politične stranke, ne težijo za političnimi poklici in ne volijo. Sami pa častijo samo Jehova, Boga Biblije; svoje življenje so brez pridržkov posvetili njemu in popolnoma podpirajo njegovo Kraljestvo.

Kateri stavki iz Biblije obravnavajo odnos kristjanov do posvetnih oblasti?

Rim. 13:1, 5-7: ”Slednji človek bodi pokoren višjim oblastim [državnim voditeljem]; ni je namreč oblasti razen od Boga, . . . Zato se je treba pokoravati, ne samo zavoljo kazni, ampak tudi zavoljo vesti. . . . Dajte torej vsakemu, kar ste dolžni: komur davek, davek; komur carino, carino; komur strah, strah; komur čast, čast.“ (Nobena oblast ne more obstajati brez Božjega dovoljenja. Ne glede na ravnanje posameznih vladnih uradnikov, jih pravi kristjani spoštujejo zaradi dela, ki ga opravljajo. Ne glede na to, kam gre denar, ki ga vlada dobi od davkov, Jehovovi častilci davke vedno pošteno plačujejo, v povračilo za tiste storitve pač, od katerih ima lahko vsakdo korist.)

Mar. 12:17, EI: ”Jezus pa jim je rekel: ’Kar je cesarjevega, dajte cesarju, in Bogu, kar [je] božjega!‘“ (Kristjani se zato vedno zavedajo, da morajo ’dati‘ denar v obliki davka posvetnim oblastem, prav tako pa izpolniti tudi višje zahteve, ki jih imajo od Boga.)

Ap. dela 5:28, 29: ”[Zastopnik judovskega višjega sodišča reče:] Ali vam nismo ostro naročili, da ne smete učiti o tem imenu [o Jezusu Kristusu]? In glej, napolnili ste Jeruzalem z naukom svojim in hočete na nas spraviti kri tega človeka! Peter in apostoli odgovore in reko: Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.“ (Ko pride do neposrednega nasprotovanja med zapovedmi človeških vladarjev in Božjimi zahtevami, pravi kristjani posnemajo apostole, tako da najprej poslušajo Boga.)

Kateri stavki iz Biblije že od nekdaj vplivajo na odnos pravih kristjanov do sodelovanja v vojskovanju?

Mat. 26:52: ”Tedaj mu veli Jezus: Vtakni meč svoj na mesto njegovo; kajti vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo.“ (Ali bi lahko bil še kak večji razlog za boj, kot je obramba Božjega Sina? Jezus je tukaj pokazal, da učenci ne smejo uporabiti orožja fizičnega vojskovanja.)

Iza. 2:2-4: ”In zgodi se v poslednjih dneh, da bo gora hiše Gospodove [Jehovove, NW] trdno postavljena na vrhu drugih gorá . . . in on bo sodil med narodi in pravico izvršil mnogim ljudstvom. In pokujejo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati.“ (V vsakem narodu se mora vsak sam odločiti, kakšno stališče bo zavzel. Tisti, ki upoštevajo Jehovove zakone, dokazujejo, da je on njihov Bog.)

2. Kor. 10:3, 4, EI: ”Res živimo po človeško, a se ne bojujemo po človeško. Orožje našega bojevanja ni človeško, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave.“ (Pavel tukaj izjavlja, da se ni nikoli zatekal k človeškemu orožju, kakršno je varanje, velike besede ali pravo orožje, da bi zaščitil skupščino pred krivimi nauki.)

Luka 6:27, 28: ”Vam, ki poslušate, pravim [Jezus Kristus]: Ljubite sovražnike svoje; delajte dobro tem, ki vas mrzé; blagoslavljajte [tiste], ki vas preklinjajo, molite za te, ki vas obrekujejo.“

Ali ni Jehova dopustil starodavnim Izraelcem, da so se vojskovali?

Jehova je ukazal starodavnim Izraelcem, naj si z bojem prilastijo deželo, ki jim jo je namenil v dediščino, in naj iztrebijo ljudi, ki jih je zaradi izprijenih navad in kljubovanja pravemu Bogu obsodil na smrt. (5. Mojz. 7:1, 2, 5; 3. Mojz. 18:24, 25) Vendar pa je bil milosten do Rahabe in Gibeoncev zaradi vere v Jehova. (Joz. 2:9-13; 9:24-27) V Zaveznem zakonu je Bog dal pravila za vojskovanja, kakršna je odobraval, hkrati pa še določbe o možnostih za rešitev in načinu, kako je boj treba izvesti. To so bile zares Jehovove svete vojne. Kaj takšnega ne najdemo pri nobenem oboroženem spopadu današnjih narodov.

Z ustanovitvijo krščanske skupščine je prišlo do novih razmer. Kristjani niso pod Mojzesovim zakonom. Kristusovi nasledniki morajo pridobivati učence iz vseh narodov; zato najdemo častilce pravega Boga med vsemi narodi. S kakšnim motivom se pravzaprav narodi spustijo v vojno? Ali izvršujejo s tem voljo Stvarnika zemlje, ali pa jim gre le za nacionalistične interese? Če bi pravi kristjani enega naroda morali iti v vojno zoper drug narod, bi se morali boriti proti svojim sovernikom, proti ljudem, ki molijo za pomoč istega Boga kot oni. Zato je Kristus zapovedal svojim sledilcem, naj odložijo meč. (Mat. 26:52) On sam, oslavljen v nebesih, bo v prihodnosti uničil vse tiste, ki kljubujejo pravemu Bogu in njegovi volji. (2. Tes. 1:6-8; Raz. 19:11-21)

Kaj glede odnosa prvih kristjanov do služenja v oboroženih silah odkriva posvetna zgodovina?

”Skrben pregled vseh razpoložljivih pričevanj kaže, da vse do časa Marka Avrelija [rimskega cesarja od 161. do 180. leta n.š.] noben kristjan ni postal vojak; in noben vojak, ki je postal kristjan, ni ostal v vojaški službi.“ (E. W. Barnes, The Rise of Christianity, London 1947, str. 333)

”Vsi mi, ki nas je prežemalo vojskovanje in ubijanje ter vsakršna sprijenost, smo vsak posamič po vsej zemlji spremenili svoje bojno orožje — meče v lemeže in sulice v orala — in razvijamo pobožnost, pravičnost, človekoljubje, vero in upanje, kar imamo od samega Očeta po Njem, ki je bil križan.“ (Mučenec Justin v delu ”Razgovori z Židom Trifom“ [2. stol. n.š.] iz knjige The Ante-Nicene Fathers, [Grand Rapids, Mich., ponatis izdaje Edinburgh 1885], urednika A. Roberts in J. Donaldson, Zv. I, str. 254)

”Odklonili so sodelovanje v katerikoli državni službi ali pri vojaški obrambi imperija . . . bilo je nemogoče, da bi lahko kristjani, ne da bi se odpovedali bolj svetim dolžnostim, prevzeli položaj vojaka, sodnika ali vladarja.“ (Edward Gibbon, History of Christianity, New York 1891, str. 161, 162)

Kateri stavki že od nekdaj vplivajo na odnos pravih kristjanov do vključevanja v politična vprašanja in dejavnosti?

Jan. 17:16: ”Od sveta niso, kakor jaz [Jezus] nisem od sveta.“

Jan. 6:15: ”Jezus torej, ker spozna, da hočejo priti [Židi] in ga siloma odvesti, da ga postavijo za kralja, se zopet umakne na goro, on sam.“ Pozneje je rekel rimskemu namestniku: ”Moje kraljestvo ni od tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki vojskovali, da ne bi bil Judom izročen; sedaj pa kraljestvo moje ni odtod.“ (Jan. 18:36)

Jak. 4:4, EI: ”Prešuštniki, ali ne veste, da je prijateljstvo s svetom sovraštvo do Boga? Kdorkoli hoče biti prijatelj sveta, se izkaže, da je sovražnik Boga.“ (Zakaj je to tako resno? Ker 1. Janezovo 5:19 pravi, da ”ves svet leži v Hudobnem“. V Janezu 14:30 je Jezus opozoril, da je Satan ”vojvoda tega sveta“. Ne glede na to, katero posvetno stranko kdo podpira: pod čigav nadzor v resnici pride?)

Kaj pravi posvetna zgodovina o odnosu prvih kristjanov do vmešavanja v politiko?

”Tisti, ki so vladali poganskemu svetu, niso razumeli zgodnjega krščanstva in so ga kaj malo cenili . . . kristjani niso hoteli opravljati nekaterih dolžnosti rimskih državljanov . . . V političnih službah jih ni bilo najti.“ (A. Heckel in J. Sigman, On the Road to Civilization, A World History, Philadelphia 1937, str. 237, 238)

”Kristjani se kot duhovniški in poduhovljen rod niso vmešavali v državo, bili so ločeni od nje in krščanstvo, tako se zdi, je lahko vplivalo na družbeno življenje le na način, to je pač treba priznati, ki je najčistejši, s tem, da je dejavno skušalo vtisniti v državljane več in več svetega premišljanja.“ (Augustus Neander, The History of the Christian Religion and Church During the Three First Centuries, New York 1848, str. 168 v angleškem prevodu H. J. Rose.)

Kateri svetopisemski stavki že od nekdaj vplivajo na odnos pravih kristjanov do slovesnosti, ki vključujejo pozdravljanje zastav in državnih himn?

1. Kor. 10:14: ”Bežite od malikovalstva!“ (Tudi 2. Mojz. 20:4, 5)

1. Jan. 5:21: ”Otročiči, varujte se malikov!“

Luka 4:8: ”Reče mu Jezus: Pisano je: ’Gospoda, Boga svojega, moli in njemu samemu služi‘.“

Glej tudi Daniel 3:1-28.

Ali imajo takšni domoljubni simboli in obredi res verski pomen?

”[Zgodovinar] Carlton Hayes je že davno tega opozoril, da ima obred pozdrava zastavi in prisege v ameriških šolah verski značaj. . . . Da so ti dnevni obredi verski, je navsezadnje potrdilo Vrhovno sodišče v kar nekaj primerih.“ (D. W. Brogan, The American Character, New York 1956, str. 163, 164)

”Sprva so bile zastave skoraj čisto verskega značaja. . . . Angleška narodna zastava — rdeči križ Svetega Jurija — je bila stoletja verskega značaja; izgleda, da se je dejansko vedno iskalo pomoč religije, ki bi posvetila državno zastavo, in iskanje izvora mnogih privede do posvečenih zastav.“ (Encyclopædia Britannica, 1946, Zv. 9, str. 343)

”Na javni slovesnosti, ki ji je 19. novembra predsedoval predsednik [vojaškega vrhovnega] sodišča, so počastili brazilsko zastavo. . . . Ko so zastavo dvignili, je obrambni minister Tristao de Alnecar Araripe glede komemoracije rekel: ’. . . zastave so postale božanstvo domoljubne religije, ki terjajo počastitev . . . Zastavo spoštujemo in častimo . . . Kot častimo domovino, tako častimo tudi zastavo.“ (Diario de Justiça [Federal Capital, Brazil], 16. februarja 1956, str. 1906)

Kaj govori posvetna zgodovina o odnosu prvih kristjanov do domoljubnih slovesnosti?

”Kristjani niso hoteli . . . darovati duhu rimskega cesarja — od daleč je to podobno tistim, ki danes nočejo pozdraviti zastave ali prisegati zvestobe . . . Malokateri kristjan se je odpovedal svoji veri, čeprav jim je bil v areni ves čas na voljo oltar, na katerem je gorel ogenj. Jetnik je moral samo potrositi ščepec dišave na ogenj in takoj je dobil Potrdilo o daritvi, nato pa so ga spustili. Skrbno so mu tudi pojasnili, da s tem v resnici ne časti cesarja; da s tem pač samo prizna božanski značaj cesarja kot poglavarja rimske države. Vendar pa se skoraj noben kristjan ni okoristil te priložnosti za osvoboditev.“ (D. P. Mannix, Those About to Die, New York 1958, str. 135, 137)

”Cesarja so počastili s tem, da so potrosili nekaj zrn dišave ali poškropili nekaj kapljic vina po oltarju, ki je stal pred cesarjevo podobo. Morebiti danes, ko smo že daleč od tiste situacije, vidimo v takšnem dejanju, ki se prav v ničemer ne razlikuje od . . . dviga roke v pozdrav zastavi ali kakšnemu državnemu voditelju, izraz spoštovanja, naklonjenosti in domoljubja. Nemara je večina ljudi v prvem stoletju tako tudi mislila, kristjani pa ne. Na celo stvar so gledali kot na versko čaščenje, s tem bi namreč priznali cesarju božanskost in bi bili zato nezvesti Bogu in Kristusu, zato so se temu upirali.“ (M. F. Eller, The Beginnings of the Christian Religion, New Haven, Conn., 1958, str. 208, 209)

Ali nevtralnost kristjanov pomeni, da jim ni mar blagostanje svojih bližnjih?

Zagotovo ne. Dobro poznajo in si skrbno prizadevajo upoštevati zapoved, ki jo je večkrat ponovil Jezus: ”Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.“ (Mat. 22:39) Tudi apostol Pavel je svetoval: ”Dokler torej nam je časa, delajmo dobro vsem, a najbolj tem, ki smo si ž njimi domači po veri.“ (Gal. 6:10) Prepričani so, da je največ, kar lahko naredijo za svoje bližnje, da jim povedo dobro vest o Božjem kraljestvu, ki bo za vedno rešilo probleme, ki tarejo človeštvo, in vsem, ki jo sprejemajo, odprlo čudovito upanje na večno življenje.