Uvod

”Zrasel sem v majhni vasici na severu dežele,“ poroča Dauda iz Sierra Leoneja. ”Nekoč, ko sem bil deček, se je naša družina z neko drugo sprla zaradi zemlje. Obe sta si lastili isti kos zemlje. Da bi spor razrešili, so poklicali vrača. Ta je enemu moškemu dal ogledalo in ga pokril z belim ogrinjalom. Pod njim se je človek kmalu začel tresti in potiti. Ko je gledal v ogledalo, je vzkliknil: ’Vidim starejšega človeka, kako se približuje! Oblečen je v bela oblačila. Visok je in star, sivih las, hodi pa rahlo sključen.‘

Opisoval je starega očeta. Potem je postal histeričen in kričal: ’Če ne verjamete kar pripovedujem, si poglejte sami!‘ Seveda nihče izmed nas ni imel poguma, da bi to storil. Vrač ga je pomiril s škropljenjem magične mešanice listja in vode, ki jo je imel v svoji posodi.

Po možu z ogledalom je ’stari oče‘ povedal, da zemljišče pripada naši družini. Babici je naročil, da naj zemljo brez skrbi obdeluje. Druga družina je razsodbo sprejela. Spor je bil rešen.“

 Takšni primeri so v zahodni Afriki običajni. Tukaj, kot tudi v drugih delih sveta, na milijone ljudi verjame, da gredo mrtvi v duhovni svet, od koder lahko opazujejo in vplivajo na življenje ljudi na zemlji. Ali to prepričanje drži? Ali so mrtvi res živi? Če niso, kdo so potem tisti, ki trdijo, da so duhovi umrlih? Pravilni odgovor na to vprašanje je življenjsko važen. Gre za življenje in smrt.