1., 2. Kako je Satan z nesrečo in boleznijo skušal Jobu zlomiti značajnost?

ZA JOBA bi prav gotovo lahko rekli, da sodi med tiste, ki so z družino res srečno živeli. Biblija zanj pravi, da je bil »večji ko vsi sinovi Vzhoda«. Imel je sedem sinov in tri hčere, skupaj kar deset otrok. Imel je tudi dovolj sredstev, da je lahko tolikšno družino uspešno preživljal. A kar je najpomembnejše, družino je vodil tudi v duhovnih dejavnostih. Skrbelo ga je denimo, kakšni stojijo njegovi otroci pred Jehovom. Zaradi vsega tega so bili tesno povezana in srečna družina. (Job 1:1–5, EI)

² Vsa ta Jobova sreča pa ni ušla očem Satana, glavnega sovražnika Boga Jehova. Satan, ki stalno gleda, kako bi zlomil značajnost Božjih služabnikov, se je spravil tudi nad Joba in mu pokončal to srečno družino. Za povrh pa ga je še »udaril [. . .] s hudimi tvori od stopal do temena«. Upal je pač, da bo z nesrečo in boleznijo Jobu morda le zlomil značajnost. (Job 2:6, 7)

3. Kateri so bili simptomi Jobove bolezni?

³ V Bibliji nikjer ne najdemo strokovnega medicinskega izraza za bolezen, ki jo je imel Job, beremo pa v njej o simptomih te bolezni. Meso je imel prekrito s črvi, kožo pa krastavo in gnojno. Njegov zadah je bil nagnusen, tudi telo mu je neznosno zaudarjalo. Ves je bil izmučen od bolečine. (Job 7:5; 19:17;  30:17, 30) V najhujših mukah je sedel sredi pepela in se praskal s črepinjo. (Job 2:8) Žalostno, da bolj ni moglo biti!

4. S čim se tu in tam spopada vsaka družina?

⁴ Kaj bi vi naredili, če bi bolehali za tako hudo boleznijo? Satan danes Božjih služabnikov sicer ne udarja z boleznijo, tako kot je Joba. Kljub temu pa lahko zaradi človeške nepopolnosti, vsakodnevnih stresov in čedalje slabšega okolja, v katerem živimo, prejkone pričakujemo, da bo občasno ta ali oni v družini zbolel. Naj si še tako prizadevamo to s tem ali onim preprečiti, se nam vsem še vedno dogaja, da zbolimo, le da samo redki trpijo tako hudo, kakor je trpel Job. In kadar se bolezen tako grobo vrine v našo družinsko skupnost, je to lahko za vse res pravi izziv. Zato poglejmo, kako se lahko z Biblijo postavimo po robu temu sovražniku, ki vselej preži na človeštvo. (Propovednik 9:11; 2. Timoteju 3:16)

5. Kako se družina navadno odziva, kadar pride do kakšne začasne bolezni?

⁵ Naj nam ustaljeni tek našega življenjskega vsakdanjika zmoti kar koli že, je to vedno neprijetno, še zlasti pa je neprijetno, če do tega pride zaradi kake dolgotrajne bolezni. Pa tudi pri kratkotrajni bolezni se je že treba v čem prilagoditi, se s čim sprijazniti in kaj žrtvovati. Zdravi družinski člani morajo denimo vse delati nekoliko tiše, da bi lahko bolni nemoteno počival. Lahko da se morajo odreči nekaterim dejavnostim. Kljub temu v večini družin celo manjši otroci sočustvujejo z bolnim bratcem ali sestrico, očetom ali materjo, le da  jih je tu in tam morda treba spomniti, naj bodo obzirnejši. (Kološanom 3:12) Če gre torej za kakšno začasno bolezen, je družina ponavadi pripravljena narediti, kar je treba. Vsak se pač nadeja, da bodo domači tudi z njim ravnali tako, če bi kdaj zbolel. (Matevž 7:12)

6. Do kakšnih odzivov včasih prihaja, če se koga v družini poloti huda, dolgotrajna bolezen?

⁶ Kaj pa, če je bolezen zelo huda in je zato naš vsakdanjik drastično in za dolgo moten? Kaj tedaj, denimo, če kdo v družini ohromi zaradi možganske kapi, ga pohablja Alzheimerjeva bolezen ali pa ga izčrpava kakšna druga bolezen? Kaj pa, če kdo v družini zboli za duševno boleznijo, na primer shizofrenijo? Družinski člani se prvi trenutek na to navadno odzovejo s pomilovanjem – hudo jim je, da mora njihov ljubljeni toliko trpeti. Pomilovanju pa lahko da sledijo še drugi odzivi. Ko namreč družinski člani spoznajo, kako zelo so zaradi bolezni enega tudi sami prizadeti in je njihova svoboda okrnjena, mu znajo to tudi kar malo zameriti. Morda se vprašujejo: »Le zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni?«

7. Kako se je Jobova žena odzvala na moževo bolezen in na kaj je očitno pozabila?

 ⁷ Podobne misli so, kot se zdi, prešinjale tudi Jobovo ženo. Spomnimo se, da je bila takrat že ob svoje otroke. Z vsakim od teh tragičnih dogodkov je bila nedvomno čedalje bolj iz sebe. Ko pa je nazadnje doživela še to, da je njen nekdaj živahni in vitalni mož zbolel za tako težko, nagnusno boleznijo, je očitno zgubila spred oči bistveni dejavnik, ki je vendarle odtehtal vse te tragedije – namreč odnos, ki sta ga z možem imela do Boga. Tako Biblija poroča: »Tedaj mu je [Jobu] rekla njegova žena: Ali se še vedno trdno držiš svoje pobožnosti [značajnosti, NW]? Boga prekolni in umri!«​ (Job 2:9, EI)

8. Kateri svetopisemski stavek bo pomagal družinskim članom ohraniti pravo stališče, kadar je kdo od njih zelo bolan?

⁸ Marsikdo se počuti, kot bi bil zvezan, celo razjezi ga, kadar mu bolezen koga drugega korenito spremeni življenje. Kristjan pa bi vendarle moral, potem ko o vsem logično razmisli, naposled doumeti, da ima zdaj možnost dokazati, kako pristna je njegova ljubezen. Resnična ljubezen je namreč »potrpežljiva, dobrotljiva [. . .], ne išče svojega [. . .]; vse pokriva, vse veruje, vse upa, vse prenaša«. (1. Korinčanom 13:4–7) Zato ne dovolimo, da bi nas obvladali negativni občutki. Nasprotno, vse dajmo od sebe, da jih obrzdamo. (Pregovori 3:21)

9. Katera zagotovila lahko družini duhovno in čustveno pomagajo, kadar je kdo med njimi hudo bolan?

⁹ Kaj lahko storimo, da bi obvarovali duhovno in čustveno blaginjo družine, kadar je kdo od njenih članov hudo bolan? Kajpada sta pri vsaki bolezni potrebni svojstvena nega in zdravljenje in ne bi bilo primerno, da bi v tej izdaji priporočali takšen ali  drugačen zdravstveni postopek oziroma hišno nego. V duhovnem smislu pa Jehova vendarle »pomaga [kvišku] vsem potlačenim«. (Psalm 145:14) Kralj David je napisal: »Blagor mu, ki misli na slabotnega, na dan nesreče ga bo Gospod rešil. Gospod ga varuje in ohranja pri življenju [. . .]. Gospod ga podpira na bolniški postelji.« (Psalm 41:1–3, JK) Jehova svoje služabnike ohranja duhovno žive, celo kadar so v tolikšnih čustvenih preskušnjah, da to že presega njihove zmogljivosti. (2. Korinčanom 4:7, primerjaj NW.) Marsikdo, ki se mora spoprijemati s hudo boleznijo v družini, je že rekel to, kar pravi psalmist: »Silno sem potrt, Gospod; ohrani me pri življenju po svoji besedi!« (Psalm 119:107, EI)

10., 11. a) Kaj je bistveno, da bi se družina lahko uspešno spoprijemala z boleznijo? b) Kako se je neka žena spoprijela z boleznijo svojega moža?

¹⁰ »Duh moža prenese svojo bolečino,« pravi biblijski pregovor, »a potrtega duha – kdo ga more dvigniti?« (Pregovori 18:14, EI) Tako kot ,duha moža‘ pa lahko travma prizadene tudi družinskega duha. A »srce mirno je življenje vsemu telesu«. (Pregovori 14:30) To, ali se bo družina uspešno spoprijemala s hudo boleznijo ali ne, je torej v marsičem odvisno od tega, kakšno stališče oziroma duha imajo njeni člani. (Primerjaj Pregovori 17:22.)

¹¹ Neko kristjanko je že po šestih letih zakona doletela mučna izkušnja, da ji je mož nemočen obležal zaradi možganske kapi. »Možu je govor tako zelo prizadelo, da se je bilo z njim skoraj nemogoče pogovarjati,« se spominja. »Že sámo naprezanje, da bi vsaj malo razumela tisto, kar je mukoma iztisnil iz sebe,  me je psihično čisto izčrpalo.« Predstavljajte si tudi, kakšne muke in frustracije je moral preživljati mož sam. Kako sta vse to premagovala? Živela sta sicer daleč stran od krščanske občine, ampak sestra si je kljub temu kar najbolj prizadevala, da bi vzdrževala duhovno moč, in to tako, da je bila vedno na tekočem z vsemi najnovejšimi organizacijskimi informacijami ter se redno zalagala z duhovno hrano iz revij Stražni stolp in Prebudite se!. Vse to jo je duhovno krepilo, da je lahko za svojega dragega soproga skrbela vse do njegove smrti, štiri leta kasneje.

12. S čim lahko bolni včasih tudi sam nekaj prispeva, kot to vidimo iz Jobovega primera?

¹² Pri Jobu pa je bil on sam, torej oboleli, tisti, ki je ostal močan. »Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« je vprašal ženo. (Job 2:10, EI) Nič čudnega, da ga je kasneje učenec Jakob pohvalil, češ da je svetel zgled potrpežljivosti in zdržljivosti! Tako v Jakobovem listu 5:11 beremo: »O stanovitnosti Jobovi ste čuli in konec Gospodov ste videli; kajti bogat v usmiljenju je Gospod in milosrčen.« Podobno je tudi danes: že v mnogih družinah so zdravi člani lahko ostali pozitivno naravnani ravno zato, ker so videli, kako pogumno se drži njihov bolnik.

13. S kom se ne bi smela primerjati družina, ki ima doma koga, ki je huje bolan?

¹³ Večina tistih, ki so se že kdaj morali spopasti z boleznijo v družini, si je edina, da ni nič nenavadnega, če družinski člani sprva zlepa nočejo pogledati dejstvom v oči. Opozarjajo pa tudi, da je silno pomembno to, kako kdo začne gledati na položaj kasneje. Spočetka se je morda težko sprijazniti s spremembami in prilagoditvami znotraj ustaljenega družinskega reda. Toda če se človek res potrudi, se  novim okoliščinam more prilagoditi. Pri tem je zelo pomembno tudi to, da svojih okoliščin ne primerjamo z okoliščinami drugih, ki v družini nimajo bolnika, češ, kako je njim v življenju lažje in kako ‚to kratko malo ni pošteno‘. Saj končno nihče ne ve zagotovo, kaj vse teži druge. Vsi kristjani se namreč tolažimo z Jezusovimi besedami: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil.« (Matevž 11:28, EI)

14. Kako je mogoče sestaviti pravilen prednostni vrstni red?

¹⁴ Dobro je, da si družina, v kateri kdo huje zboli, zapomni tele navdihnjene besede: »Kjer [. . .] je mnogo svetovalcev, uspejo [tam se nekaj doseže, NW].« (Pregovori 15:22, EI) Zakaj se ne bi vsi v družini sestali in se pogovorili o okoliščinah, ki so nastale zaradi bolezni? Vsekakor bi bilo primerno, da to storite ob molitvi in smernicah iz Božje Besede. (Psalm 25:4) Kaj vse pa naj bi pri takšnem pogovoru pretehtali? Najbrž se bo treba odločiti to in ono glede zdravstvenih, denarnih in družinskih zadev. Kdo bo denimo bolnika prvenstveno negoval? Kako lahko pri tem pomagajo tudi drugi v družini? Kaj bo dogovorjeno pomenilo za vsakega v družini? Kako bodo vsi pazili na duhovne in druge potrebe bolnikovega prvenstvenega skrbnika?

15. Kako Jehova podpira družine, v katerih je kdo huje bolan?

¹⁵ Če iskreno molimo k Jehovu za vodstvo, poglobljeno razmišljamo o njegovi Besedi in pogumno stopamo po poti, začrtani v Bibliji, smo zvečine blagoslovljeni bolj, kot bi pričakovali. Ne zgodi se sicer vedno, da bi bolezen pri bolnem družinskem članu kar popustila. Toda če se zanesemo na Jehova, se  stvar vselej kar najbolje izide. (Psalm 55:22) Psalmist piše: »Milost [srčna dobrotljivost, NW] tvoja, o GOSPOD, me podpira. Kadar mi je premnogo skrbi na srcu, tolažbe tvoje razveseljujejo dušo mojo.«​ (Psalm 94:18, 19; glej tudi Psalm 63:6–8.)

16., 17. Kaj vse bi lahko omenili manjšim otrokom, ko se z njimi pogovarjamo o bolezni njihovega bratca ali sestrice?

¹⁶ Zaradi hujše bolezni v družini lahko pride tudi do težav pri otrocih. Pomembno je, da starši otrokom razložijo, tako da bodo ti razumeli, do kakšnih potreb je zdaj prišlo in kako lahko pri tem tudi sami pomagajo. Če zboli ravno otrok, morajo njegovim bratcem ali sestricam razložiti, da zaradi tega, ker posvečajo malemu bolniku dodatno pozornost in skrb, nimajo njih nič manj radi. Starši naj nikar ne dovolijo, da bi to med ostale otroke zasejalo zamero ali tekmovalnost. Raje naj jim pomagajo, da bodo ob družnem premagovanju okoliščin, ki so nastale z boleznijo, spletli še tesnejšo medsebojno vez in se imeli še rajši.

¹⁷ Pri manjših otrocih starši navadno več dosežejo, če trkajo na njihova čustva, kakor pa če jim na dolgo in široko oziroma zapleteno pojasnjujejo, v kakšnem zdravstvenem stanju je bolni. V misli bi jim lahko priklicali to, kaj vse mora ta prenašati. Če zdravi otroci vidijo, česa vsega, kar je njim čisto samoumevno, bolni zaradi bolezni ne more delati, bodo verjetno bolj »bratoljubni« in »milosrčni«. (1. Petrov 3:8)

18. Kako je mogoče starejšim otrokom pomagati, da bodo dojeli težave, ki pridejo z boleznijo, in kako jim to lahko še koristi?

¹⁸ Starejši otroci naj bi dojeli, da jim je zdaj pač vsem težko in da bo vsak v družini moral za to nekaj  žrtvovati. Starši ob plačevanju vseh računov za zdravniške storitve in zdravila morda ostalim otrokom ne morejo dajati vsega tistega, kar bi jim sicer radi dali. Ali bodo otroci zaradi tega užaljeni in se bodo čutili za nekaj prikrajšane? Ali pa bodo razumeli položaj in se bodo pripravljeni čemu tudi odreči, če bo treba? To je zelo odvisno od tega, kako se družina o tem pogovori, in od tega, kakšen duh prevladuje v njej. Že v mnogih družinah so se prav ob bolezni koga od družinskih članov otroci naučili ravnati po Pavlovem nasvetu: »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja [prenapihnjene samopomembnosti, NW], ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge.« (Filipljanom 2:3, 4, EI)

19., 20. a) Kakšne odgovornosti ležijo na družinskih glavarjih, kadar je kdo od družinskih članov bolan? b) Kako Biblija, ki sicer ni nikakršen zdravstveni učbenik, vseeno streže z vodili glede tega, kako se spoprijeti z boleznijo?

¹⁹ Uravnovešeni kristjani nimajo nič proti strokovni medicinski oskrbi, če ta le ne krši Božjega zakona. Kadar torej kdo v njihovi družini zboli, se brž zatečejo po pomoč, da bi prizadetemu vendarle olajšali trpljenje. Kljub temu pa morajo morda pretehtati določena nasprotujoča si strokovna mnenja. Poleg tega so v zadnjih letih privrele na dan nove bolezni in motnje, in za mnoge od njih še ni splošno sprejete metode zdravljenja. Tudi natančno diagnozo je včasih težko postaviti. Kaj naj bi kristjan zato storil?

²⁰ Eden od biblijskih piscev je sicer res bil zdravnik, in tudi apostol Pavel je svojemu prijatelju Timoteju  koristno svetoval glede zdravja, kljub temu pa Sveto pismo ni zdravstveni učbenik, temveč nravstveni in duhovni vodnik. (Kološanom 4:14; 1. Timoteju 5:23) Zato morajo v krščanskih družinah glede zdravljenja glavarji sami uravnovešeno odločati. Morda se jim bo zdelo dobro, da bi slišali več strokovnih mnenj. (Primerjaj Pregovori 18:17.) Prav gotovo bodo želeli bolnemu družinskemu članu priskrbeti najboljšo možno pomoč, in večina se bo ponjo zatekla k rednim poklicnim zdravnikom. Nekaterim pa bodo morda bolj ustrezala alternativna zdravljenja. Tudi o tem se morajo sami odločiti. Kljub temu pa je kristjanom tudi takrat, ko imajo opraviti z zdravstvenimi problemi, ‚Božja beseda svetilo njihovi nogi in luč njihovi stezi‘. (Psalm 119:105) Ravnajo  se po načelih, zapisanih v Bibliji. (Izaija 55:8, 9) Zategadelj zavračajo diagnostične metode, ki dišijo po spiritizmu, in zdravljenja, ki kršijo biblijska načela. (Psalm 36:9; Dejanja 15:28, 29; Razodetje 21:8, NW)

21., 22. Kako je neka Azijka logično sklepala o enem od biblijskih načel in kako se je to, kar se je odločila, izkazalo za pravilno?

²¹ Oglejmo si na primer, kako je bilo z mlado Azijko. Nedolgo za tem, ko je z neko Jehovovo pričo začela preučevati in se tako učiti o Bibliji, je imela prezgodnji porod. Povila je deklico, ki je tehtala le 1470 gramov. Materi je skoraj strlo srce, ko ji je zdravnik povedal, da bo deklica hudo zaostala in ne bo nikoli mogla hoditi. Svetoval ji je, naj jo odda v kak zavod. Njen mož kar ni vedel, kaj storiti. Le kam naj bi se torej obrnila?

²² Sama pripoveduje: »Spominjam se, da sem se iz Biblije naučila, da ‚so sinovi [Jehovova] dediščina in sad telesa nagrada‘.« (Psalm 127:3, JK) Odločila se je, da bo vzela to ‚dediščino‘ domov in skrbela zanjo. Sprva je bilo težko, toda ob pomoči krščanskih prijateljev iz krajevne občine Jehovovih prič je za deklico zmogla skrbeti in ji priskrbovati še dodatno potrebno oporo. Po dvanajstih letih je deklica že hodila na shode v kraljestveno dvorano in se veselila družbe tamkajšnje mladine. Mati še pripominja: »Zelo sem hvaležna, da so me biblijska načela motivirala, da sem naredila, kar je prav. Zaradi Biblije imam zdaj čisto vest pred Bogom Jehovom in nimam nad sabo ničesar, kar bi morala obžalovati in bi me preganjalo vse življenje.«

23. Kakšno tolažbo ima Biblija za bolne in tiste, ki zanje skrbijo?

²³ Bolezen nas ne bo večno spremljala. Prerok Izaija nam usmerja pozornost na prihodnost, na čas,  ko »noben prebivalec ne poreče: Bolan sem«. (Izaija 33:24) Ta obljuba se bo izpolnila v novem svetu, ki se z vso naglico približuje. Dotlej bomo seveda še morali živeti z boleznijo in smrtjo. Srečni pa smo lahko, da imamo v Božji Besedi vodstvo in pomoč. Osnovna pravila vedenja, ki jih najdemo v Bibliji, so trajna in presegajo nenehno spreminjajoča se mnenja nepopolnih ljudi. Moder človek bo zato pritrdil psalmistu, ki je napisal: »Gospodova postava je popolna, poživlja dušo; Gospodova odredba je zanesljiva, nevednega dela modrega. [. . .] Gospodovi odloki so resnični, vsi so pravični. [. . .] Kdor se jih drži, prejme bogato plačilo.« (Psalm 19:8, 10, 12, JK, v NW 19:7, 9, 11)