Drugo poglavje

Danielova knjiga na zatožni klopi

1., 2. V katerem pomenu se je Danielova knjiga znašla na zatožni klopi in kaj menite, zakaj je pomembno preiskati dokaze v njeno obrambo?

PREDSTAVLJAJTE si, da ste v sodni dvorani in poslušate pomembno obravnavo. Nekoga obtožujejo prevare. Tožilec trdi, da je človek kriv. Obtoženec pa je že od nekdaj znan po svoji poštenosti. Mar vas ne bi zanimalo, katere dokaze bo v zagovor navedla obramba?

² V podobnem položaju ste tudi, ko gre za Biblijino Danielovo knjigo. Njen pisec je slovel kot poštenjak. Knjigo z njegovim imenom so več tisoč let zelo spoštovali. Knjiga sama nastopa kot pristna zgodovina, ki jo je napisal hebrejski prerok Daniel iz sedmega oziroma šestega stoletja pr. n. š. Po natančni biblijski kronologiji knjiga zajema obdobje od okoli 618. do 536. leta pr. n. š.; do tega leta je bila knjiga tudi dokončana. Kljub temu pa se je knjiga znašla na zatožni klopi. Nekatere enciklopedije in drugi priročniki namigujejo ali pa kar odkrito trdijo, da gre za prevaro.

3. Kaj The New Encyclopædia Britannica pravi o pristnosti Danielove knjige?

³ The New Encyclopædia Britannica denimo priznava, da so za Danielovo knjigo nekoč »na splošno menili, da je to resnična zgodovina z resničnimi prerokbami«. Vendar pa ista enciklopedija trdi, da so Danielovo knjigo v resnici »napisali kasneje, v obdobju narodove krize, ko so Judje prenašali hudo preganjanje pod [sirskim kraljem] Antiohom IV. Epifanom«. Knjigo datira v obdobje med letoma  167 in 164 pr. n. š. Trdi še, da pisec v Danielovi knjigi ne prerokuje prihodnosti, temveč le opisuje »tisto, kar je bilo zanj sicer že zgodovina, kot prerokovanje prihodnjih dogodkov«.

4. Kdaj so začeli kritizirati Danielovo knjigo in kaj je podobno kritiko podnetilo v zadnjih stoletjih?

⁴ Odkod takšne zamisli? Kritika Danielove knjige ni nekaj novega. Začel jo je že filozof Porfirij v tretjem stoletju n. š. Podobno kot mnogi drugi v rimskem imperiju se je tudi on čutil ogroženega zaradi vpliva krščanstva. Da bi spodkopal to »novo« vero, je napisal kar 15 knjig. Dvanajsta je bila naperjena prav proti Danielovi knjigi. Porfirij jo je proglasil za ponaredek, ki naj bi ga bil napisal neki Jud v drugem stoletju pr. n. š. Podobne napade je knjiga doživela tudi v 18. in 19. stoletju. Po mnenju višjih kritikov in racionalistov je namreč prerokovati – to je napovedovati, kaj se bo še zgodilo – nemogoče. In spet je Daniel postal glavna tarča. Bilo je, kot bi ga skupaj s knjigo postavili na zatožno klop. Kritiki so trdili, da imajo dovolj dokazov za to, da knjige ni napisal Daniel takrat, ko so bili Judje pregnanci v Babilonu, temveč nekdo drug stoletja kasneje. * Teh napadov se je nabralo toliko, da je nekdo knjigi v bran celo napisal delo z naslovom Daniel in the Critics’ Den (Daniel v kritiškem brlogu).

5. Zakaj je vprašanje pristnosti Danielove knjige tako pomembno?

⁵ Toda ali imajo kritiki za tako samozavestne trditve kakšne dokaze? Ali pa morda dokazi govorijo v prid obrambi?  Tu gre za pomembne reči. Ne gre le za ugled te stare knjige, temveč tudi za našo prihodnost. Če je Danielova knjiga prevara, potem so njene obljube za prihodnost človeštva v najboljšem primeru zgolj prazne besede. Če pa so v njej zapisane prerokbe pristne, vas bo prav gotovo zelo zanimalo, kaj pomenijo za nas danes. Mislimo na to, ko bomo preiskali nekatere napade na to knjigo.

6. S kakšnimi obtožbami včasih napadajo Daniela zaradi zgodovinskih dogodkov, ki jih opisuje?

⁶ Za primer si vzemimo obtožbe iz The Encyclopedia Americana: »Mnoge zgodovinske podrobnosti zgodnjih obdobij [denimo čas babilonskega pregnanstva] so [v Danielovi knjigi] hudo popačene.« Pa je to res? Oglejmo si po vrsti tri tako imenovane napake.

ZADEVA: POGREŠANI MONARH

7. a) Zakaj so Danielove omembe Belsazarja biblijskim kritikom dolgo časa ustrezale? b) Kaj se je zgodilo z mnenjem, da je Belsazar zgolj izmišljena osebnost?

⁷ Daniel je napisal, da je v Babilonu v času mestnega padca kraljeval Belsazar, Nebukadnezarjev »sin«. (Daniel 5:1, 11, 18, 22, 30) Dolgo so kritiki to izjavo ostro napadali, saj Belsazarjevega imena ni bilo najti nikjer drugje razen v Bibliji. Staroveški zgodovinarji so namreč kot zadnjega babilonskega kralja navajali Nebukadnezarjevega naslednika, Nabonida. Zato je Ferdinand Hitzig leta 1850 dejal, da je Belsazar očitno plod piščeve domišljije. Toda ali se vam to njegovo mnenje ne zdi nekoliko prenagljeno? Konec koncev: ali bi lahko to, da ta kralj ni bil nikjer omenjen, že kar dokazovalo, da ni nikoli obstajal, še zlasti če upoštevamo, da je šlo za obdobje, v katerem so bili zgodovinski zapisi resnično redki? No, leta 1854 so med ruševinami starega babilonskega mesta Ur, v današnjem južnem Iraku, odkopali majhne glinene cilindre. Na teh klinopisnih dokumentih  izpod roke kralja Nabonida je tudi molitev za, kot piše, »Bel-sar-usurja, mojega najstarejšega sina«. Celo kritiki so morali zdaj priznati, da je to Belsazar iz Danielove knjige.

8. Kako je bil potrjen Danielov opis Belsazarja kot vladajočega kralja?

⁸ Vendar kritiki še niso bili zadovoljni. »To še nič ne dokazuje,« je napisal eden od njih, H. F. Talbot. Oporekal je, češ da bi ta sin z napisa lahko bil tudi samo otrok, Daniel pa da ga opisuje kot vladajočega kralja. Komaj leto dni po natisu teh Talbotovih pripomb pa so že izkopali še več klinopisnih ploščic, iz katerih je bilo razvidno, da je Belsazar imel tajnike in služinčad. Kakšen otrok neki! Končno so to dorekle še druge ploščice, na katerih je pisalo, da je bil Nabonid po več let skupaj odsoten iz Babilona. Tam je še pisalo, da je v teh obdobjih »zaupal kraljevanje« nad Babilonom svojemu najstarejšemu sinu (Belsazarju). Belsazar je bil ob teh časih v bistvu kralj, očetov sovladar. *

9. a) V katerem pomenu je lahko Daniel za Belsazarja rekel, da je Nebukadnezarjev sin? b) Zakaj se kritiki motijo, ko trdijo, da Daniel niti namigne ne na obstoj Nabonida?

⁹ Vseeno pa nekateri kritiki še niso zadovoljni. Ugovarjajo temu, da Biblija za Belsazarja pravi, da je bil Nebukadnezarjev in ne Nabonidov sin. Nekateri vztrajno kažejo na to, da Daniel niti namigne ne na obstoj Nabonida. Oba ugovora lahko ovržemo z natančnim preučevanjem. Menda se je Nabonid poročil z Nebukadnezarjevo hčerko. Potemtakem je bil Belsazar Nebukadnezarjev vnuk. Vendar niti hebrejski niti aramejski jezik ne poznata besede za »ded« ali »vnuk«. »Sin (koga)« lahko pomeni tudi »vnuk (koga)« ali kar »potomec (koga)«. (Primerjaj Matevž 1:1.) Biblijska pripoved  prav tako dopušča možnost, da v Belsazarju prepoznamo Nabonidovega sina. Ko namreč Belsazarja prestraši zloslutni napis na steni, ta v obupu obljubi tistemu, ki bi znal besede razložiti, tretje mesto v kraljestvu. (Daniel 5:7) Zakaj tretje in ne drugo? Po tej ponudbi lahko sklepamo, da sta bili prvo in drugo mesto že oddani. In sta tudi res bili: Nabonidu in njegovemu sinu, Belsazarju.

10. Zakaj je Danielova pripoved o babilonski monarhiji podrobnejša od poročil drugih staroveških zgodovinarjev?

¹⁰ Danielova omemba Belsazarja torej ni dokaz za »hudo popačeno« zgodovino. Nasprotno: čeprav Daniel ni pisal babilonske zgodovine, pa nam vseeno streže s podrobnejšim opisom babilonske monarhije kakor staroveški svetni zgodovinarji, kot so bili denimo Herodot, Ksenofon in Beros. Zakaj je Daniel lahko napisal podrobnosti, ki so jih oni zgrešili? Zato, ker je bil v Babilonu. Njegova knjiga je torej delo očividca, ne pa nekakšnega prevaranta iz poznejših stoletij.

KDO JE BIL DARIJ MEDIJEC?

11. Kdo je bil po Danielovem poročilu Darij Medijec in kaj o njem pravijo nekateri?

¹¹ Daniel poroča, da je po padcu Babilona zavladal kralj z imenom »Darij Medec«. (Daniel 5:31) Vendar doslej še niso našli svetnih ali arheoloških virov, ki bi omenjali Darija Medijca. Zato The New Encyclopædia Britannica trdi, da je ta Darij »izmišljena osebnost«.

12. a) Zakaj bi bili lahko biblijski kritiki toliko pametni, da ne bi že vnaprej s takšno gotovostjo trdili, da Darij Medijec ni nikoli živel? b) Kdo bi med drugim lahko bil Darij Medijec in kateri dokaz namiguje na to?

¹² Vendarle so zdaj nekateri strokovnjaki nekoliko previdnejši, saj so kritiki nekoč za ‚izmišljenega‘ označili tudi Belsazarja. In prav gotovo se bo tudi pri Dariju na koncu izkazalo podobno, kot se je pri Belsazarju. Že zdaj je iz  klinopisnih ploščic razvidno, da Perzijec Cir ni prevzel naziva »babilonski kralj« takoj po zavzetju. Neki raziskovalec zato sklepa: »Naziva ‚babilonski kralj‘ gotovo ni imel Cir, ampak kak vazalni kralj, ki je bil pod Cirom.« Pa bi ime Darij lahko bilo vladarsko ime oziroma častni naslov kakšnega vplivnega medijskega uradnika, postavljenega za poveljnika nad Babilonom? Po mnenju nekaterih bi Darij lahko bil človek z imenom Gubaru, ki ga je Cir namestil za guvernerja v Babilonu. Svetni zapisi zanj pravijo, da je imel kar precejšnjo moč. Na eni izmed klinopisnih ploščic piše, da je po Babilonu postavil še podguvernerje. In zanimivo: Daniel piše, da je Darij postavil 120 satrapov, ki naj bi vladali babilonskemu kraljestvu. (Daniel 6:2, EIv NW)

13. Iz katerega logičnega razloga je Darij Medijec lahko omenjen v Danielovi knjigi, ne pa tudi v svetnih zapisih?

¹³ Morda bodo sčasoma prišli na dan še neposrednejši dokazi, kdo natanko je bil ta kralj. Vsekakor pa navidezni molk arheologije glede tega pač ni vzrok, da bi Darija označili kar za ‚izmišljenega‘, še manj pa da bi kar celotno Danielovo knjigo odpravili s prevaro. Veliko razumnejše je na Danielovo pripoved gledati kot na pričevanje očividca, ki je podrobnejše od še ohranjenih svetnih zapisov.

JOJAKIMOVO VLADANJE

14. Zakaj med Danielom in Jeremijem ni razhajanja glede števila let Jojakimovega kraljevanja?

¹⁴ V Danielu 1:1 beremo: »V tretjem letu kraljevanja Jojakima, kralja Judovega, je prišel Nebukadnezar, kralj v Babilonu, pred Jeruzalem in ga je oblegal.«​ Kritiki udrihajo po tej vrstici, ker si je navidez navzkriž z Jeremijem, ki pravi, da je bilo četrto leto Jojakima prvo leto Nebukadnezarja. (Jeremija 25:1; 46:2) Ali je Daniel pisal nasprotno Jeremiju? Ob več informacijah lahko stvar hitro razjasnimo.  Prvi je Jojakima za kralja postavil faraon Neko leta 628 pr. n. š., vendar je bil takrat le lutka v rokah tega egiptovskega vladarja. To je bilo kaka tri leta pred tem, ko je leta 624 pr. n. š. Nebukadnezar nasledil svojega očeta na babilonskem prestolu. Nebukadnezar je kmalu zatem (leta 620 pr. n. š.) vdrl na Judovo in Jojakima postavil za vazalnega kralja, podložnega Babilonu. (2. kraljev 23:34; 24:1) Za Juda, živečega v Babilonu, je bilo Jojakimovo ,tretje leto‘ v resnici tretje leto králjeve vazalne službe Babilonu. Daniel je seveda pisal iz tega izhodišča. Jeremija pa je pisal s stališča Judov, ki so živeli v Jeruzalemu. Zato je za začetek Jojakimovega kraljevanja navedel čas, ko je kralja na ta položaj postavil faraon Neko.

15. Zakaj sloni argument proti datiranju v Danielu 1:1 na trhlih temeljih?

¹⁵ To domnevno protislovje torej le dodatno dokazuje, da je Daniel svojo knjigo napisal v Babilonu med judovskimi izgnanci. V tem argumentu proti Danielovi knjigi pa je še ena velika vrzel. Ne smemo pozabiti, da je pisec Danielove knjige očitno imel Jeremijevo knjigo pri roki in se nanjo celo skliceval. (Daniel 9:2) In če bi bil pisec Danielove knjige res premeten ponarejevalec, kot to trdijo kritiki, ali bi tvegal protislovnost s tako spoštovanim virom, kot je Jeremijeva knjiga, in to že kar v prvi vrstici svoje knjige? Prav gotovo ne!

ZGOVORNE PODROBNOSTI

16., 17. Kako arheološki dokazi podpirajo Danielovo pripoved o tem, a) kako je Nebukadnezar dal postaviti nabožno podobo, ki naj bi jo častilo vse njegovo ljudstvo, b) kako se je Nebukadnezar rad bahal s svojimi gradbenimi projekti v Babilonu?

¹⁶ Pa preusmerimo zdaj našo pozornost z negativnih na pozitivne stvari. Oglejmo si še nekatere podrobnosti v Danielovi knjigi, ki dokazujejo, da je pisec čas, o katerem je pisal, poznal iz osebne izkušnje.

 ¹⁷ Danielovo poznavanje tudi najneznatnejših podrobnosti o starem Babilonu je prepričljiv dokaz za to, da je njegova pripoved pristna. Daniel 3:1–6 na primer poroča, da je Nebukadnezar postavil ogromno podobo, ki naj bi jo častili vsi ljudje. Arheologi so našli še druge dokaze o tem, da je ta monarh res hotel svoje ljudstvo še bolj vplesti v nacionalistične in verske navade. Podobno Daniel piše o tem, kako se je Nebukadnezar rad bahal s svojimi številnimi gradbenimi projekti. (Daniel 4:30) Arheologi so šele v novejšem času potrdili, da je imel Nebukadnezar zares veliko zaslug pri gradnjah v Babilonu. Kar se pa bahaštva tiče: ta človek si je dal svoje ime vtiskovati celo na zidake! Danielovi kritiki ne znajo razložiti, kako bi lahko njihov domnevni ponarejevalec iz makabejskih časov (167–63 pr. n. š.) vedel za vse te gradbene projekte, in to še kaka štiri stoletja po  tem, ko so bili dokončani, ter veliko prej, predno so jih arheologi spet obelodanili.

18. Kako se iz Danielove pripovedi o različnih oblikah kazni pod babilonsko oziroma perzijsko vlado vidi, da je točna?

¹⁸ Danielova knjiga razkriva tudi nekaj ključnih razlik med babilonskim in medo-perzijskim pravom. Po babilonskem zakonu denimo so Danielove tri tovariše vrgli v gorečo peč, ker niso hoteli ubogati kraljevega povelja. Desetletja kasneje pa so Daniela vrgli v levnjak, ker ni ubogal perzijskega zakona, ki je bil proti njegovi vesti. (Daniel 3:6; 6:7–9) Nekateri so hoteli pripoved o razbeljeni peči odpraviti kar z legendo, pa so arheologi našli pravo pravcato pismo iz starega Babilona, ki posebej omenja takšno kazen. Medijcem in Perzijcem pa je ogenj pomenil nekaj svetega, zato so si izbirali druge okrutne kazni. Levnjak torej ne bi bil pri njih nič presenetljivega.

19. Katero razliko med babilonskim in medo-perzijskim pravnim sistemom razjasnjuje Danielova knjiga?

 ¹⁹ Opazimo pa še eno razliko. Iz Danielove knjige je razvidno, da je Nebukadnezar smel po mili volji predpisovati in spreminjati zakone. Darij pa ni mogel spremeniti ‚postave Medov in Peržanov‘, celo tistih zakonov ne, ki jih je sam postavil! (Daniel 2:5, 6, 24, 46–49; 3:10, 11, 29; 6:12–16) Zgodovinar John C. Whitcomb piše: »Staroveška zgodovina potrjuje to razliko med Babilonom, kjer je bil zakon podrejen kralju, in Medo-Perzijo, kjer je bil kralj podrejen zakonu.«

20. Katere podrobnosti o Belsazarjevi pojedini odkrivajo, da je Daniel poznal babilonske običaje iz osebne izkušnje?

²⁰ V napeti pripovedi o Belsazarjevi pojedini, zapisani v 5. poglavju Danielove knjige, zasledimo veliko podrobnosti. Kot lahko vidimo, so na tej pojedini na začetku brezskrbno jedli in na veliko pili, saj je vino kar nekajkrat omenjeno. (Daniel 5:1, 2, 4) Reliefne upodobitve podobnih pojedin sploh  prikazujejo le pitje vina. Vino je bilo torej očitno zelo pomemben element na takšnih praznovanjih. Daniel še omenja, da so bile na tem banketu navzoče tudi ženske, kraljeve stranske žene in priležnice. (Daniel 5:3, 23) To podrobnost babilonskih šeg in navad potrjuje tudi arheologija. Za Jude in Grke v makabejski dobi je bilo nespodobno, da bi bile z možmi na pojedini tudi žene. Morda so prav zaradi tega v zgodnjih različicah grškega Septuagintinega prevoda Danielove knjige to izpuščali in žensk niso omenjali. * Toda tudi domnevni ponarejevalec Daniel naj bi bil živel v tej isti helenistični (grški) kulturi in nemara celo bolj ali manj v istem obdobju, kot je nastajala Septuaginta!

21. S čim je najrazumneje pojasniti to, da je Daniel tako dobro poznal čas in običaje iz babilonskega pregnanstva?

²¹ Glede na vse to se zdi skoraj nezaslišano, kako lahko Britannica za pisca Danielove knjige reče, da obdobje pregnanstva pozna »le v grobih orisih in nenatančno«. Le kateri ponarejevalec iz poznejših stoletij bi bil lahko tako zelo seznanjen z običaji starih Babiloncev in Perzijcev? Poleg tega ne smemo pozabiti, da sta oba imperija doživela svoj zaton že veliko pred drugim stoletjem pr. n. š. Takrat pa očitno ni bilo arheologov, niti se takratni Judje niso ponašali s poznavanjem tujih kultur in njihove zgodovine. Le prerok Daniel, očividec tistih dni in dogodkov, ki jih je opisoval, je lahko napisal biblijsko knjigo s svojim imenom.

ALI MORDA ZUNANJI DEJAVNIKI DOKAZUJEJO, DA JE DANIELOVA KNJIGA PONAREDEK?

22. Kaj trdijo kritiki glede tega, kam je Danielova knjiga v hebrejskospisnem kanonu uvrščena?

²² Eden najpogostejših argumentov proti Danielovi knjigi je povezan z njenim mestom v hebrejskospisnem kanonu.  Staroveški rabini so hebrejskospisne knjige delili na tri skupine: Postavo, Preroke in Spise. Daniela niso uvrščali med Preroke, temveč med Spise. To naj bi po trditvah kritikov pomenilo, da je bila knjiga v času, ko so zbirali dela drugih prerokov, še neznana. Med Spise naj bi jo uvrstili zato, ker so te zbrali kasneje.

23. Kako so na Danielovo knjigo gledali staroveški Judje in kako to vemo?

²³ Vendar pa se s trditvijo, da so staroveški rabini kanon tako strogo delili ali da so Daniela izločili izmed Prerokov, ne strinjajo vsi raziskovalci Biblije. Pa tudi če bi rabini Danielovo knjigo res uvrstili med Spise, ali bi to potem že kar dokazovalo, da je knjiga nastala nekoč pozneje? Ne. Ugledni strokovnjaki navajajo več razlogov, zaradi katerih bi bili mogli rabini Danielovo knjigo izločiti izmed Prerokov. Lahko da jih je na primer knjiga žalila ali pa da so na Daniela zaradi njegove svetne službe v tujini gledali drugače kot na druge preroke. Kakor koli že, pomembno je eno: staroveški Judje so zelo spoštovali Danielovo knjigo in jo uvrščali med kanonične knjige. Poleg tega dokazi izpričujejo, da je bil hebrejskospisni kanon sklenjen že veliko pred drugim stoletjem pr. n. š. Kasneje sploh niso dovolili dodajati ničesar, niti nekaterih knjig ne, ki so nastale v drugem stoletju pr. n. š.

24. Kako so proti Danielovi knjigi uporabili apokrifno Sirahovo knjigo in kaj kaže, da je takšno umovanje zmotno?

²⁴ Ironično pri tem je to, da so prav eno teh kasnejših zavrnjenih del uporabili za argument proti Danielovi knjigi. Apokrifno Sirahovo knjigo (Ekleziastik) je Jezus Ben Sirah očitno spisal okoli leta 180 pr. n. š. Kritiki radi poudarjajo, da Daniela ni med številnimi v njej naštetimi pravičnimi možmi. Sklepajo, da je bil Daniel takrat gotovo neznan. In dolga vrsta strokovnjakov ta dokaz sprejema. Toda upoštevati velja, da med naštetimi prav tako ni Ezra in Mardoheja (oba sta med Judi, ki so živeli po vrnitvi iz  pregnanstva, slovela kot velika junaka), niti dobrega kralja Josafata in ne pokončnega Joba; od vseh sodnikov je omenjen samo Samuel. * Mar naj vse te zdaj odpišemo, češ da so izmišljeni, samo zato, ker jih ni na nekem seznamu, ki niti noče veljati za popolnega in za povrh nastopa še v nekanonični knjigi? Že samo pomisel na kaj takega se upira logičnemu mišljenju.

KAKO ZA DANIELA PRIČUJEJO ZUNANJI VIRI

25. a) Kako Jožef potrjuje pristnost Danielove pripovedi? b) Kako se Jožefov zapis o Aleksandru Velikem in Danielova knjiga skladata z znano zgodovino? (Glej drugo podčrtno opombo.) c) Kako jezikovni dokazi govorijo v prid Danielovi knjigi? (Glej 26. stran.)

²⁵ Preselimo se še enkrat na pozitivno stran. Po mnenju nekaterih ni nobena druga knjiga Hebrejskih spisov tako zelo izpričana kot prav Danielova. Naj ponazorimo: njeno pristnost potrjuje slavni judovski zgodovinar Jožef. Po njegovih besedah je Aleksander Veliki v četrtem stoletju pr. n. š., ko je bil v vojni s Perzijo, prišel v Jeruzalem in tam so mu duhovniki pokazali prepis Danielove knjige. In Aleksander sam je sklepal, da se besede iz Danielove prerokbe, ki so mu jih pokazali, nanašajo na njegov vojaški pohod, v katerega je bila zajeta tudi Perzija. * To naj bi se zgodilo kakšno poldrugo stoletje prej, kakor naj bi se po mnenju kritikov bila zgodila tista »poneverba«. Seveda so kritiki Jožefa zaradi tega odlomka že napadli. Prav tako ga  napadajo zaradi izjave, da se je nekaj prerokb iz Danielove knjige izpolnilo. Toda kakor je to pripomnil zgodovinar Joseph D. Wilson, »je [Jožef] o tem verjetno vedel več kot vsi kritiki tega sveta«.

26. Kako Mrtvomorski zvitki potrjujejo pristnost Danielove knjige?

²⁶ Pristnost Danielove knjige je bila potrjena tudi, ko so v qumranskih votlinah v Izraelu našli Mrtvomorske zvitke. Med tem, kar so tam našli leta 1952, je presenetljivo veliko zvitkov in fragmentov Danielove knjige. Najstarejši med njimi datira v drugo polovico drugega stoletja pr. n. š. Torej je bila Danielova knjiga že tako zgodaj dobro poznana in med bralci že zelo spoštovana. V The Zondervan Pictorial Encyclopedia of the Bible piše: »Datiranje Danielove knjige v dobo Makabejcev je zdaj treba opustiti že zato, ker nikakor ni moglo preteči dovolj časa od dokončanja Danielove knjige pa do nastanka njenih prepisov, spravljenih v knjižnici makabejske verske sekte.«

27. Kateri je najstarejši dokaz za to, da je Daniel res živel in da so ga med pregnanstvom v Babilonu res dobro poznali?

²⁷ Danielovi knjigi v prid pa govori še precej starejši in zanesljivejši vir. Eden Danielovih sodobnikov je bil tudi prerok Ezekiel. Tudi on je med pregnanstvom v Babilonu služil kot prerok. In v Ezekielovi knjigi je Daniel kar nekajkrat omenjen po imenu. (Ezekiel 14:14, 20; 28:3) Iz teh navedkov vidimo, da so Daniela že za njegovega življenja, v šestem stoletju pr. n. š., poznali kot pravičnega in modrega človeka, ki si je zaslužil, da so ga omenjali skupaj z bogaboječima Noetom in Jobom.

NAJVEČJA PRIČA

28., 29. a) Kaj najbolj prepričljivo dokazuje, da je Danielova knjiga pristna? b) Zakaj bi Jezusovo pričevanje morali sprejeti?

²⁸ Nazadnje pa si oglejmo še največjo pričo, ki govori za pristnost Danielove knjige, samega Jezusa Kristusa. Ko Jezus  govori o zadnjih dneh, se sklicuje prav na ‚preroka Daniela‘ in na eno njegovih prerokb. (Matevž 24:15; Daniel 11:31; 12:11)

²⁹ Če bi bila makabejska teorija, ki jo zagovarjajo kritiki, pravilna, bi torej moralo biti res bodisi to, da je Jezus nasedel tej ponaredbi, bodisi to, da besed, ki jih Matevž navaja kot njegove, ni nikoli izrekel. Res pa ne more biti ne eno ne drugo. Če se namreč ne moremo zanesti na pripoved iz Matevževega evangelija, kako naj se potem zanesemo na druge dele Biblije? Če odstranimo te stavke, kaj bo naslednje na vrsti, da izgine s svetopisemskih strani? Apostol Pavel je napisal: »Vse Sveto pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, [. . .] za poboljševanje [da se stvari poravnajo, NW].« (2. Timoteju 3:16, EI, poudarili mi.) Če je bil torej Daniel slepar, potem je bil slepar tudi Pavel! In ali je bilo Jezusa res mogoče prevarati? Komajda. Ko je Danielova knjiga nastajala, je Jezus živel v nebesih. Rekel je celo: »Preden je bil Abraham, sem jaz.« (Janez 8:58) Od vseh ljudi, ki so kdaj živeli, bi bilo to in ono o pristnosti Danielove knjige najboljše povprašati prav Jezusa. Toda ni nam treba spraševati. Po vsem, kar smo videli, bi njegovo pričevanje ne moglo biti še jasnejše.

30. Kako je Jezus še potrdil pristnost Danielove knjige?

³⁰ Jezus je pristnost Danielove knjige potrdil tudi ob samem krstu. Takrat je postal Mesija in s tem spolnil Danielovo prerokbo o 69 letnih tednih. (Daniel 9:25, 26; glej 11. poglavje te knjige.) Tudi če bi tako imenovana teorija poznejšega datuma držala, je pisec Danielove knjige še vedno poznal prihodnost za kakih 200 let vnaprej. Bog pa gotovo ne bi navdihoval ponarejevalca, da bi ta pod lažnim imenom izrekal resnične prerokbe. Ne, ljudje, ki so zvesti Bogu, iz vsega srca sprejemajo Jezusovo pričevanje. Tudi če  bi vsi strokovnjaki, vsi kritiki sveta združeno obtožili Daniela, bi jih na laž postavilo Jezusovo pričevanje. Jezus je namreč »priča zvesta in resnična«. (Razodetje 3:14)

31. Zakaj mnogi biblijski kritiki še vedno niso prepričani o pristnosti Danielove knjige?

³¹ Toda za mnoge biblijske kritike tudi to pričevanje ni dovolj. Ko človek vso stvar temeljito pretehta, si ne more kaj, da se ne bi vprašal, ali bi bilo zanje sploh kdaj dovolj dokazov, da bi jih to zares prepričalo. Neki profesor z Oxfordske univerze je napisal: »Dokler bo v ljudeh živ predsodek, da ‚nadnaravne prerokbe niso mogoče‘, jih noben odgovor na njihove ugovore ne bo zadovoljil.« Zaslepljajo jih torej predsodki. Toda to je pač njihova izbira, pa tudi njihova izguba.

32. Kaj nas zdaj čaka pri našem preučevanju Danielove knjige?

³² Kako pa je z vami? Če ste uvideli, da ni tehtnega razloga za dvom o pristnosti Danielove knjige, potem ste pripravljeni, da se podate na razburljivo potovanje, polno odkritij. Ugotovili boste, da je Danielova pripoved napeta, prerokbe pa vznemirljive. Kar pa je še pomembnejše: ugotovili boste, da bo vaša vera z vsakim poglavjem močnejša. Nikoli vam ne bo žal, da ste pozorno prisluhnili Danielovemu prerokovanju!

[Podčrtne opombe]

KAJ STE SPOZNALI?

• Česa obtožujejo Danielovo knjigo?

• Zakaj napadi kritikov na Danielovo knjigo ne stojijo na trdnih temeljih?

• Kateri dokazi potrjujejo pristnost Danielove pripovedi?

• Kaj najbolj prepričljivo dokazuje, da je Danielova knjiga pristna?

[Preučevalna vprašanja]

 [Okvir na strani 26]

O jeziku

DANIELOVA knjiga je dokončno nastala okoli leta 536 pr. n. š. Napisana je bila v hebrejščini in aramejščini, v njej pa je najti tudi nekaj grških in perzijskih besed. Takšna mešanica jezikov je sicer nenavadna, vendar pa v Svetem pismu ne ravno redka. Tudi Biblijina Ezrova knjiga je bila napisana v hebrejščini in aramejščini. Kljub temu pa nekateri kritiki trdijo, da način rabe teh jezikov dokazuje, da je pisec Danielove knjige pisal toliko in toliko pozneje po letu 536 pr. n. š. Pogosto je navajana izjava kritika, ki je dejal, da je glede na to, da so v Danielovi knjigi tudi grške besede, ta morala nastati kasneje. Pristavlja še, da raba hebrejščine to podpira, aramejščine pa vsaj dopušča. Trdi celo, da bi potemtakem lahko nastala šele v drugem stoletju pr. n. š.

S tem pa se ne strinjajo vsi jezikoslovci. Nekateri strokovnjaki pravijo, da je Danielova hebrejščina podobna Ezekielovi in Ezrovi ter drugačna od tiste, ki jo je najti v kasnejših apokrifih, denimo v Sirahovi knjigi. Glede Danielove aramejščine pa je treba upoštevati dva dokumenta, ki so ju našli med Mrtvomorskimi zvitki. Prav tako sta napisana v aramejščini in datirata v prvo oziroma drugo stoletje pr. n. š., torej ne dolgo za tistim, ko naj bi se bila zgodila domnevna ponaredba z Danielovo knjigo. Toda strokovnjaki so ugotovili veliko razliko med aramejščino v teh dokumentih in tisto v Danielovi knjigi. Zato nekateri namigujejo, da je Danielova knjiga gotovo več stoletij starejša, kot pa to trdijo njeni kritiki.

Kako pa je s »problematičnimi« grškimi besedami v Danielovi knjigi? Za nekatere so ugotovili, da so pravzaprav perzijske, ne pa grške! Samo za imena treh glasbil še menijo, da so grška. Ali te tri besede res dokazujejo, da mora biti Danielova knjiga kasnejšega datuma? Ne. Arheologi so ugotovili, da je grška kultura imela velik vpliv že stoletja pred tem, ko je Grčija postala svetovna sila. Poleg tega pa: ali bi bile v Danielovi knjigi res samo tri grške besede, če bi nastala v drugem stoletju pr. n. š., ko sta grška kultura in jezik prodrla že v vse pore družbenega življenja? Komajda. Gotovo bi jih bilo precej precej več. Jezikovni dokazi torej res govorijo v prid pristnosti Danielove knjige.

 [Slika čez celo 12. stran]

[Slike na strani 20]

(zgoraj) Ta napis govori o tem, kako se Nebukadnezar baha s svojimi gradbenimi projekti

(spodaj) Babilonski tempeljski cilinder omenja kralja Nabonida in njegovega sina Belsazarja

[Slika na strani 21]

Iz Nabonidove kronike je razvidno, da je Cirova vojska vstopila v Babilon brez boja

[Slike na strani 22]

(desno) »Pesem o Nabonidu« pripoveduje, da je Nabonid zaupal vladarstvo svojemu prvorojencu

(levo) Babilonski zapis o Nebukadnezarjevem vdoru na Judovo