1., 2. a) Kaj bi ti vprašal Boga? b) Kaj je Mojzes vprašal Boga?

 ALI si lahko zamisliš, da se pogovarjaš z Bogom? Že sama misel na to, da bi s tabo spregovoril Vrhovni vladar vesolja, vzbuja strahospoštovanje! Najprej se obotavljaš kar koli reči, toda nazadnje ti le uspe. On te posluša, ti odgovarja in ti celo dovoli, da ga brez zadržkov vprašaš, kar želiš. Kaj bi ga vprašal?

² Že dolgo nazaj se je nekemu moškemu zgodilo točno to. Ime mu je bilo Mojzes. Vprašanje, ki ga je postavil Bogu, te bo morda presenetilo. Ni ga vprašal o sebi, o svoji prihodnosti, niti o žalostnem stanju, v katerem so se znašli ljudje. Boga je vprašal, kako mu je ime. To se ti morda zdi nenavadno, saj je Mojzes Božje osebno ime že poznal. Vprašanje je torej moralo imeti globlji pomen. V resnici je bilo to najpomembnejše, kar bi ga Mojzes sploh lahko vprašal. Odgovor se tiče vsakega od nas. Lahko ti zelo pomaga pri tem, da se zbližaš z Bogom. Kako pa? Poglejmo si ta izredni pogovor.

3., 4. Kateri dogodki so vodili do tega, da se je Mojzes pogovarjal z Bogom, in kaj sta se pogovarjala?

³ Mojzes je bil star 80 let. Štiri desetletja je že bil ločen od svojega ljudstva, Izraelcev, ki so bili sužnji v Egiptu. Nekega dne, ko je pasel čredo svojega tasta, je zagledal nenavaden pojav. Videl je trnov grm, ki je bil v plamenih, vendar ni zgorel. Gorel je in sijal kot svetilnik na pobočju hriba. Mojzes se je približal, da bi ugotovil, za kaj gre. Verjetno se je zelo prestrašil, ko je iz sredine ognja zaslišal glas! Bog in Mojzes sta se nato po angelu dolgo pogovarjala. In kot morda že veš, je Bog takrat neodločnemu Mojzesu naročil, naj zapusti svoje mirno življenje in se vrne  v Egipt, da bi Izraelce osvobodil suženjstva. (2. Mojzesova 3:1–12)

⁴ Mojzes bi takrat lahko Boga vprašal, kar koli bi želel. Ampak bodi pozoren na to, kaj ga je vprašal: »Recimo, da grem k Izraelcem in jim rečem ‚Bog vaših praočetov me je poslal k vam‘. In če me bodo vprašali ‚Kako mu je ime?‘, kaj naj jim odgovorim?« (2. Mojzesova 3:13)

5., 6. a) Katero preprosto, vendar pomembno resnico se naučimo iz Mojzesovega vprašanja? b) Kaj nezaslišanega so nekateri storili z Božjim osebnim imenom? c) Zakaj je tako pomembno, da je Bog človeštvu razkril svoje ime?

⁵ Iz tega vprašanja se najprej naučimo to, da ima Bog ime. Te preproste resnice ne smemo jemati za nekaj samoumevnega. Kljub temu mnogi delajo ravno to. Božje osebno ime je bilo odstranjeno iz številnih svetopisemskih prevodov in nadomeščeno z nazivi, kot sta »Gospod« in »Bog«. To je nekaj najbolj žalostnega in nezaslišanega, kar je bilo storjeno v imenu religije. Pomisli, kaj najprej narediš, ko koga prvič srečaš. Ali ga ne vprašaš, kako mu je ime? Podobno je, ko spoznavaš Boga. Bog ni neko oddaljeno bitje brez imena, ki ga ne bi mogli spoznati oziroma razumeti. Čeprav ga ne moremo videti, je resnična oseba in ima ime – Jehova.

⁶ Poleg tega nam Bog s tem, da nam je razodel svoje osebno ime, ponuja nekaj pomembnega in vznemirljivega. Vabi nas, naj ga spoznamo. Želi, da bi sprejeli najboljšo odločitev v življenju – da bi se z njim zbližali. Vendar nam Jehova ni le povedal tega, kako mu je ime. Odkril nam je tudi to, kakšen je tisti, ki to ime nosi.

7. a) Kaj naj bi pomenilo Božje osebno ime? b) Kaj je Mojzes v resnici želel izvedeti, ko je Boga vprašal, kako mu je ime?

⁷ Jehova si je sam izbral ime, ki ima bogat pomen. Ime  »Jehova« naj bi pomenilo »On povzroča, da postaja«. V vsem vesolju je edinstven, saj je ustvaril vse, kar obstaja. Poleg tega povzroča, da se izpolni vse, kar se nameni narediti, in lahko celo poskrbi, da njegovi nepopolni človeški služabniki postanejo, kar koli se odloči. Ko razmišljamo o tem, nas to navdaja s strahospoštovanjem. Toda ali Božje ime pomeni še kaj več? Mojzes je očitno želel izvedeti več. Vedel je sicer, da je Jehova stvarnik, in tudi to, kako mu je ime. To ime takrat ni bilo nič novega. Ljudje so ga uporabljali že stoletja. Ko je torej Mojzes Boga vprašal po imenu, ga je v resnici zanimalo, kakšna je oseba, ki nosi to ime. V bistvu je spraševal: Kaj lahko tvojemu ljudstvu, Izraelcem, povem o tebi, da bodo verovali vate in da bodo prepričani, da jih boš zares osvobodil?

8., 9. a) Kako je Jehova odgovoril na Mojzesovo vprašanje? b) Kako njegov odgovor pogosto prevajajo in kaj je s tem narobe? c) Kaj pomenijo besede »Postal bom, kar koli se bom odločil postati«?

⁸ Jehova mu je v odgovoru odkril nekaj navdušujočega o svoji osebnosti, nekaj, kar je povezano s pomenom njegovega imena. Rekel mu je: »Postal bom, kar koli se bom odločil postati.« (2. Mojzesova 3:14) V mnogih svetopisemskih prevodih tukaj piše: »Jaz sem, ki sem.« Toda natančni prevodi kažejo, da Bog s tem ni le trdil, da obstaja. Mojzesa in tudi vse nas je poučil, da se lahko odloči postati, kar koli je treba, da bi izpolnil svoje obljube. Joseph Bryant Rotherham je to vrstico prevedel: »Postal bom, kar koli me bo volja.« Neki strokovnjak za svetopisemsko hebrejščino ta izraz pojasnjuje takole: »Kakršne koli bi že bile okoliščine ali potrebe [...], bo Bog ‚postal‘ rešitev teh potreb.«

⁹ Kaj je to pomenilo za Izraelce? Da bo Jehova ne glede na to, s kakšnimi ovirami bi se spoprijemali in v kako težavnem položaju bi se znašli, postal, kar koli bo treba,  da jih bo rešil iz suženjstva in jih pripeljal v Obljubljeno deželo. To ime jih je nedvomno navdajalo z zaupanjem vanj. In enako lahko tudi nas danes. (Psalm 9:10) Zakaj?

10., 11. Kako nam ime Jehova pomaga, da na Boga gledamo kot na najbolj vsestranskega in najboljšega možnega Očeta? Ponazori.

¹⁰ Naj ponazorimo: Starši vedo, kako vsestranski in prilagodljivi morajo biti, ko skrbijo za svoje otroke. V enem samem dnevu morajo morda biti negovalci, kuharji, učitelji, vzgojitelji, sodniki in še marsikaj. Mnogim se zdi, da so zaradi toliko različnih vlog preobremenjeni. Vidijo, kako jim njihovi otroci brezpogojno zaupajo in nikoli ne podvomijo o tem, da ne bi mogel očka oziroma mamica pozdraviti rane, rešiti vsakega prepira, popraviti vsake pokvarjene igrače in odgovoriti na vsako vprašanje, ki jim pride na misel. Nekateri starši se zaradi lastnih omejitev počutijo nevredne takšnega zaupanja, včasih celo nemočne. Počutijo se povsem nesposobne opraviti številne od teh vlog.

¹¹ Tudi Jehova je ljubeč starš. Ampak on lahko znotraj svojih popolnih meril postane kar koli, da bi na najboljši način poskrbel za svoje zemeljske otroke. Njegovo ime Jehova nam torej pomaga, da nanj gledamo kot na najboljšega možnega Očeta. (Jakob 1:17) Mojzes in vsi drugi zvesti Izraelci so kmalu ugotovili, da je Jehova zvest svojemu imenu. S strahospoštovanjem so opazovali, kako je postal nepremagljiv vojaški poveljnik, gospodar vseh naravnih sil, edinstven zakonodajalec, sodnik, arhitekt, tisti, ki jih je oskrboval s hrano in vodo, tisti, ki je skrbel, da se jim obleka in obutev nista obrabili, ter še veliko več.

12. Kako se je faraonovo stališče do Jehova razlikovalo od Mojzesovega?

¹² Bog je torej ljudem razkril svoje osebno ime in odkril navdušujoče vidike osebnosti, ki jo to ime predstavlja.  Celo dokazal je, da je to, kar pravi zase, resnično. Nedvomno želi, da ga spoznamo. Kako se bomo na to odzvali? Mojzes ga je želel spoznati. Ta močna želja je vplivala na njegovo življenje, zato se je s svojim nebeškim Očetom zelo zbližal. (4. Mojzesova 12:6–8; Hebrejcem 11:27) Žal je zelo malo Mojzesovih sodobnikov imelo enako željo. Ko je Mojzes pred faraonom omenil Jehova po imenu, je ošabni egiptovski vladar zabrusil: »Kdo je Jehova?« (2. Mojzesova 5:2) Faraon ni želel izvedeti več o Jehovu. Namesto tega je na Izraelovega Boga posmehljivo gledal kot na povsem nepomembnega. Takšno mnenje je danes nekaj običajnega. Zaradi tega ljudje ne vidijo ene od najpomembnejših resnic – da je Jehova vrhovni gospod.

13., 14. a) Zakaj je Jehova v Svetem pismu poimenovan s številnimi nazivi? Naštej nekatere od njih. (Glej  okvir na 14. strani.) b) Zakaj se samo Jehova upravičeno imenuje »Vrhovni gospod«?

¹³ Jehova je tako vsestranski in prilagodljiv, da je v Svetem pismu upravičeno poimenovan s številnimi nazivi. Ti nazivi se ne morejo primerjati z njegovim osebnim imenom, vendar nas naučijo več o tem, kaj njegovo ime pomeni. Eden takšnih nazivov je na primer »Vrhovni gospod Jehova«. (2. Samuelova 7:22) Ta vzvišeni naziv, ki se v Svetem pismu pojavi večstokrat, nam pove, kakšen položaj ima Jehova. Samo on ima pravico, da je vladar vsega vesolja. Razmislimo, zakaj.

¹⁴ Jehova je kot stvarnik edinstven. V Razodetju 4:11 piše: »Naš Bog Jehova, vreden si prejemati slavo, čast in moč, ker si vse ustvaril; po tvoji volji je vse to nastalo in je bilo ustvarjeno.« Te veličastne besede ne morejo veljati za nikogar drugega. Vse v vesolju dolguje svoj obstoj Jehovu! Jehova je nedvomno vreden slave, moči in časti, saj je vrhovni gospod in stvarnik vsega.

15. Zakaj je Jehova imenovan »Kralj večnosti«?

 ¹⁵ Še en naziv, ki velja samo za Jehova, je »Kralj večnosti«. (1. Timoteju 1:17; Razodetje 15:3) Kaj to pomeni? Da je Jehova večen, ko gre za preteklost in prihodnost, čeprav to s svojim umom težko dojamemo. V opombi k Psalmu 90:2 piše: »Ti si Bog od vekomaj do vekomaj.« Jehova torej nima začetka, obstaja od nekdaj. Upravičeno je imenovan »Pradavni«, saj je obstajal, ko ni bilo v vesolju še nikogar ali ničesar drugega. (Daniel 7:9, 13, 22) Le kdo bi lahko upravičeno dvomil o tem, da ima Jehova pravico biti vrhovni gospod?

16., 17. a) Zakaj Jehova ne moremo videti in zakaj nas to ne bi smelo presenetiti? b) V katerem pomenu je Jehova resničnejši od vsega, kar lahko vidimo oziroma česar se lahko dotaknemo?

¹⁶ Kljub temu nekateri dvomijo, da ima to pravico, tako kot je dvomil faraon. Deloma je težava v tem, da nepopolni ljudje pogosto zaupamo samo temu, kar vidimo z očmi. Toda Vrhovnega gospoda ne moremo videti. Je duhovno bitje, nevidno človeškim očem. (Janez 4:24) Poleg tega bi ljudje iz mesa in krvi umrli, če bi se znašli v neposredni bližini Boga Jehova. Jehova je Mojzesu rekel: »Ne moreš videti mojega obraza, saj me noben človek ne more videti in ostati živ.« (2. Mojzesova 33:20; Janez 1:18)

¹⁷ To nas ne bi smelo presenetiti. Mojzes je videl le delček Jehovove slave, in to očitno po angelu. Kaj se je zgodilo zatem? Obraz mu je žarel še nekaj časa po tem dogodku. Izraelci so se ga celo bali pogledati v obraz. (2. Mojzesova 33:21–23; 34:5–7, 29, 30) Jasno je torej, da noben človek ne more videti Vrhovnega gospoda in njegove slave. Ali to pomeni, da je kaj manj resničen od tistega, kar lahko vidimo in česar se lahko dotaknemo? Ne. Brez težav sprejmemo, da obstajajo mnoge stvari, ki jih ne moremo videti, na primer veter, radijski valovi in  misli. Poleg tega je Jehova večen. Nanj ne vpliva minevanje časa, tudi če gre za neštete milijarde let. V tem pomenu je veliko resničnejši od vsega, česar se lahko dotaknemo oziroma kar lahko vidimo, saj je fizični svet podvržen staranju in propadanju. (Matej 6:19) Ali naj bi potem o Jehovu razmišljali le kot o neki abstraktni, neosebni sili oziroma nejasnem pravzroku? Poglejmo.

18. Katero videnje je dobil Ezekiel in kaj predstavljajo štirje obrazi »živih bitij«, ki so v bližini Jehova?

¹⁸ Čeprav Boga ne moremo videti, so v Svetem pismu vznemirljivi odlomki, ki nam ponujajo bežen vpogled v nebesa. Eden takšnih odlomkov je prvo poglavje Ezekielove knjige. Ezekiel je dobil videnje o nebeškem delu Jehovove organizacije, ki jo je videl kot ogromno nebeško kočijo. Še posebej osupljiv je opis mogočnih duhovnih stvarjenj, ki obkrožajo Jehova. (Ezekiel 1:4–10) Ta »živa bitja« so z Jehovom tesno povezana in njihov videz nam pove nekaj pomembnega o Bogu, ki mu služijo. Vsako od teh bitij ima štiri obraze – obraz bika, leva, orla in človeka. Ti obrazi očitno predstavljajo štiri lastnosti, ki sestavljajo temelj Jehovove veličastne osebnosti. (Razodetje 4:6–8, 10)

19. Katero lastnost predstavlja a) obraz bika, b) obraz leva, c) obraz orla, č) obraz človeka?

¹⁹ V Svetem pismu bik pogosto predstavlja moč, kar je povsem ustrezno, saj je bik zelo močna žival. Po drugi strani lev pogosto predstavlja pravičnost, saj je za pravo pravičnost potreben pogum, po katerem so levi znani. Orli so znani po svojem ostrem vidu, saj lahko celo majhne predmete vidijo kilometre daleč. Obraz orla torej dobro predstavlja Božjo daljnovidno modrost. Kaj pa obraz človeka? Človek, ki je ustvarjen po Božji podobi, se od  drugih bitij loči po tem, da lahko odseva Božjo glavno lastnost, ljubezen. (1. Mojzesova 1:26) Te Jehovove lastnosti, in sicer moč, pravičnost, modrost in ljubezen, so v Svetem pismu tako pogosto poudarjene, da jim lahko rečemo kar Božje glavne lastnosti.

20. Ali naj bi nas skrbelo to, da se je morda Jehovova osebnost spremenila, in zakaj tako odgovarjaš?

²⁰ Ali naj bi nas skrbelo, da se je morda Bog v več tisoč letih, odkar je bil njegov opis zapisan v Svetem pismu, spremenil? Ne, Božja osebnost se ne spreminja. Bog nam pravi: »Jaz sem [...] Jehova, jaz se ne spreminjam.« (Malahija 3:6) Jehova ni muhast. S tem, kako se odzove v vsaki okoliščini, dokazuje, da je popoln oče. Ko nam priskoči na pomoč, vedno pride do izraza prav tista njegova lastnost, ki je najbolj potrebna. Med vsemi njegovimi lastnostmi pa prevladuje ljubezen. Ta se vidi v vsem, kar dela. Moč, pravičnost in modrost uveljavlja ljubeče. Pravzaprav iz Svetega pisma o Bogu in tej lastnosti izvemo nekaj izrednega. Takole piše: »Bog je ljubezen.« (1. Janezovo 4:8) Bodi pozoren na to, da ne piše, da Bog ima ljubezen oziroma  da je ljubeč, ampak piše: Bog je ljubezen. Pri vsem, kar dela, ga vzgibava ljubezen, ki je njegovo bistvo.

21. Kako se bomo počutili, ko bomo Jehovove lastnosti vse bolj spoznavali?

²¹ Verjetno si že kdaj videl otroka, kako je s prstom pokazal na očeta ter ves vesel in ponosen svojim prijateljem rekel: »To je moj očka.« Tudi mi imamo vse razloge, da do Jehova čutimo enako. V Svetem pismu je napovedan čas, ko bodo zvesti ljudje govorili: »To je naš Bog.« (Izaija 25:8, 9) Bolj ko boš spoznaval Jehovove lastnosti, bolj boš čutil, da imaš najboljšega možnega Očeta.

22., 23. Kako je v Svetem pismu opisan naš nebeški Oče in kako vemo, da želi, da se z njim zbližamo?

²² Ta Oče ni hladen, brezčuten ali oddaljen, kar mislijo nekateri zagrizeni verniki in filozofi. Malo verjetno je, da bi se želeli približati hladnemu Bogu, in tudi v Svetem pismu naš nebeški Oče ni opisan tako. Ravno nasprotno, v Svetem pismu zanj piše, da je »srečen Bog«. (1. Timoteju 1:11) Ima močna in tudi nežna čustva. Ko so na primer njegova inteligentna stvarjenja kršila smernice, ki jih je priskrbel v njihovo korist, je bil »v srcu [...] žalosten«. (1. Mojzesova 6:6; Psalm 78:41) Ko pa ravnamo modro, in sicer v skladu z njegovo Besedo, razveseljujemo njegovo srce. (Pregovori 27:11)

²³ Naš Oče želi, da smo z njim v tesnem odnosu. Njegova Beseda nas spodbuja, naj ga iščemo in celo tipamo za njim, »ker v resnici ni daleč nikomur od nas«. (Apostolska dela 17:27) Kako pa je sploh mogoče, da bi se navadni ljudje zbližali z Vrhovnim gospodom vesolja?