Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

25. POGLAVJE

Najgloblja sočutnost našega Boga

Najgloblja sočutnost našega Boga

1., 2. a) Kako se mamica odzove na jok svojega dojenčka? b) Kdo je še bolj sočuten od mame?

 SREDI NOČI začne dojenček jokati. Njegova mamica se takoj prebudi. Odkar se je njen otrok rodil, ne spi več tako trdno kot nekoč. Naučila se je celo prepoznati, zakaj njen dojenček joka. Zato ponavadi ve, ali je lačen ali se želi pestovati ali pa potrebuje kaj drugega. Mamica se takoj odzove, ne glede na to, zakaj otrok joka. Srce ji ne dovoli, da bi prezrla potrebe svojega otroka.

2 Sočutnost mame do otroka, ki ga je rodila, je eno od najnežnejših čustev, kar jih ljudje lahko imamo. Vendar pa obstaja čustvo, ki je še veliko veliko močnejše – to je najgloblja sočutnost našega Boga Jehova. Ko bomo o tej privlačni lastnosti spoznali več, se bomo z Jehovom še bolj zbližali. Zato poglejmo, kaj je sočutnost in kako naš Bog to lastnost kaže.

Kaj je sočutnost?

3. Kaj pomeni hebrejski glagol, ki se prevaja z »usmiliti se«?

3 V Svetem pismu sta sočutnost in usmiljenje zelo povezana. Kar nekaj hebrejskih in grških besed izraža pomen najgloblje sočutnosti. Razmisli na primer o hebrejskem glagolu rahám, ki se pogosto prevaja z »usmiliti se«. Neki biblijski priročnik pojasnjuje, da ta beseda opisuje globoke in nežne občutke, ki se nam prebudijo, ko vidimo, da nekdo, ki ga imamo radi, trpi ali potrebuje pomoč. Sorodna je besedi za »maternico« in jo lahko prevajamo tudi kot »materinsko sočutje«. a Jehova s to hebrejsko besedo opiše svoje občutke. (2. Mojzesova 33:19; Jeremija 33:26)

Ali je mogoče, da ženska pozabi svojega sina, ki ga je nosila?

4., 5. Kaj se iz Izaija 49:15 naučimo o Jehovovem sočutju?

4 Sveto pismo nam s tem, da opisuje čustva, ki jih ima mama do svojega dojenčka, pomaga razumeti, kako sočuten je Jehova. V Izaiju 49:15 beremo: »Ali je mogoče, da ženska pozabi svojega dojenčka in se ne usmili [rahám] sina, ki ga je nosila? Tudi če bi ga pozabila, jaz tebe ne bom nikoli pozabil.« Ta ganljivi opis poudarja, kako zelo sočuten je Jehova do svojih služabnikov. Zakaj lahko to rečemo?

5 Težko si predstavljamo, da bi mama pozabila nahraniti svojega dojenčka in poskrbeti zanj. Navsezadnje je dojenček povsem nebogljen, saj dan in noč potrebuje mamino pozornost in ljubezen. Na žalost pa v teh »težkih časih«, za katere je značilno pomanjkanje »naravne naklonjenosti«, nekatere mame svoje otroke zanemarjajo. (2. Timoteju 3:1, 3) Toda Jehova pravi: »Jaz tebe ne bom nikoli pozabil.« Do svojih služabnikov bo vedno čutil najgloblje sočutje. Njegovo sočutje je veliko močnejše od najglobljih naravnih čustev, kar si jih lahko predstavljamo – celo od sočutja, ki ga mama običajno čuti do svojega dojenčka. Nič čudnega, da je neki biblicist o Izaiju 49:15 rekel: »To je eden najmočnejših, če ne že kar najmočnejši izraz Božje ljubezni v Stari zavezi.«

6. Kako na najglobljo sočutnost gleda veliko ljudi in kaj nam zagotavlja Jehova?

6 Ali je najgloblja sočutnost znak šibkosti? Mnogi nepopolni ljudje še danes mislijo tako. Rimski filozof Seneka, ki je bil Jezusov sodobnik in eden vodilnih intelektualcev v Rimu, je učil, da je »sočutje šibkost uma«. Bil je privrženec stoicizma. Ta filozofija uči, da je za človeka najbolj modro, da živi brez bolečih občutkov ali užitkov. Seneka je govoril, da moder človek lahko pomaga človeku v stiski, vendar si ne sme dovoliti, da bi se mu smilil, saj bi to v njem vzbudilo boleče občutke in bi izgubil notranji mir. Človek, ki tako razmišlja, ne more pokazati iskrenega sočutja. Vendar Jehova še zdaleč ni takšen! V svoji Besedi nam zagotavlja, da je »zelo sočuten in usmiljen«. (Jakob 5:11) Kot bomo videli, sočutnost ni šibkost, ampak izraža notranjo moč in je zelo pomembna lastnost. Poglejmo, kako jo Jehova kot ljubeč oče kaže.

Jehova je bil do svojega ljudstva sočuten

7., 8. Kako so Izraelci trpeli v starodavnem Egiptu in kako se je na to odzval Jehova?

7 Kako sočuten je Jehova, se jasno vidi iz tega, kako je ravnal z Izraelci. Ob koncu 16. stoletja pr. n. št. je v starodavnem Egiptu živelo več milijonov Izraelcev. Bili so sužnji in Egipčani so jih zelo zatirali. »Življenje so jim grenili s tem, da so jih silili delati ilovnato malto in opeke ter opravljati vsakršna težaška dela.« (2. Mojzesova 1:11, 14) Izraelci so v svoji stiski za pomoč prosili Jehova. Kako se je sočutni Bog odzval?

8 Jehova je trpljenje Izraelcev zelo prizadelo. Rekel je: »Videl sem stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal sem, kako vpije na pomoč zaradi tistih, ki ga silijo k suženjskemu delu. Da, dobro poznam njegove bolečine.« (2. Mojzesova 3:7) Jehova je z njimi sočustvoval. Ni mogel kar tako gledati trpljenja svojega ljudstva oziroma poslušati njihovega vpitja. Kot smo videli v 24. poglavju te knjige, se Jehova zna vživeti v občutke drugih. Ta sposobnost oziroma empatija je tesno povezana s sočutjem. Jehova s svojim ljudstvom ni le čutil, ampak je za njih tudi nekaj naredil. V Izaiju 63:9 piše: »Iz svoje ljubezni in svojega sočutja jih je odkupil.« S »silno močjo« jih je rešil iz Egipta. (5. Mojzesova 4:34) Empatijo je pokazal tudi tako, da jih je v pustinji čudežno oskrboval s hrano in jih pripeljal v Obljubljeno deželo.

9., 10. a) Zakaj je Jehova vedno znova reševal Izraelce v Obljubljeni deželi? b) Kako je Jehova rešil Izraelce v Jeftejevih dneh in kaj ga je k temu spodbudilo?

9 Jehovovo sočutje se s tem ni končalo. Izraelci po naselitvi v Obljubljeni deželi pogosto niso poslušali Boga in so zato trpeli. Vendar so se pokesali in prosili Jehova za pomoč. On pa jih je vedno znova reševal. Zakaj? Ker se mu je njegovo ljudstvo smililo. (2. kroniška 36:15; Sodniki 2:11–16)

10 Razmisli, kaj se je zgodilo v Jeftejevih dneh. Ker so Izraelci pričeli služiti krivim bogovom, je Jehova dovolil, da so jih 18 let zatirali Amonci. Nazadnje so se Izraelci pokesali. Sveto pismo pravi: »Odstranili so tuje bogove iz svoje sredine in služili Jehovu, zato ni mogel še naprej dopuščati, da trpijo.« b (Sodniki 10:6–16) Ko so Izraelci pokazali, da se iskreno kesajo, Jehova iz sočutja ni mogel več gledati njihovega trpljenja. Zato je Jefteju dal moč, da je Izraelce rešil iz rok njihovih sovražnikov. (Sodniki 11:30–33)

11. Kaj se o najgloblji sočutnosti naučimo iz Jehovovega ravnanja z Izraelci?

11 Kaj se iz Jehovovega ravnanja z Izraelci naučimo o najgloblji sočutnosti? Med drugim to, da pokazati najglobljo sočutnost ne pomeni samo tega, da se zavedamo težav, ki jih doživljajo drugi. Spomni se mame, ki se iz sočutja odzove na jok svojega dojenčka. Podobno se tudi Jehova odzove, ko ga njegovo ljudstvo kliče na pomoč. Najgloblja sočutnost ga navede, da jih reši. Iz Jehovovega ravnanja z Izraelci se tudi naučimo, da sočutnost ni šibkost, saj je Jehova zaradi te nežne lastnosti odločno ukrepal v dobro svojega ljudstva. Toda ali je Jehova sočuten samo do svojih služabnikov kot skupine?

Jehova je sočuten s posamezniki

12. Kako se iz Zakonika vidi, da je Jehova sočuten s posamezniki?

12 Iz Zakonika, ki so ga dobili Izraelci, se vidi, kako sočuten je Bog tudi do posameznikov. Pomisli samo, kako je poskrbel za revne. Jehova je vedel, da lahko Izraelca nepričakovane okoliščine naenkrat pahnejo v revščino. Kako bi morali Izraelci ravnati z revnimi? Jehova jim je strogo zapovedal, kako naj ravnajo z bratom, ki obuboža: »Ne bodi trdosrčen ali skopuški do njega. Radodarno mu pomagaj in brez nejevolje, saj te bo tvoj Bog Jehova, če boš tako ravnal, blagoslovil pri vsem, kar delaš in česar se lotiš.« (5. Mojzesova 15:7, 10) Zapovedal jim je tudi, da ne smejo svojih polj požeti čisto do roba oziroma pobrati vsega, kar je ostalo po žetvi. To, kar je ostalo, so lahko pobirali revni. (3. Mojzesova 23:22; Ruta 2:2–7) Dokler se je ljudstvo držalo takšnih ljubečih zakonov, revnim Izraelcem ni bilo treba prositi za hrano. Ali ni bil to dokaz Jehovove najgloblje sočutnosti?

13., 14. a) Kako nam Davidove besede zagotavljajo, da se Jehova zelo zanima za vsakega od nas posebej? b) S čim lahko ponazorimo, da je Jehova blizu ljudem, ki so »strtega srca« in »skrušenega duha«?

13 Tudi danes se naš ljubeči Bog zelo zanima za vsakega od nas posebej. Če zaradi česa trpimo, smo lahko prepričani, da se tega zelo dobro zaveda. Psalmist David je napisal: »Jehovove oči opazujejo pravične in njegova ušesa poslušajo njihove klice na pomoč. Jehova je blizu vsem, ki so strtega srca, tiste, ki so skrušenega duha, rešuje.« (Psalm 34:15, 18) Neki biblicist pravi: »To so ljudje, ki so zaradi svojih napak potrti in obupani in zase mislijo, da so ničvredni.« Morda takšni posamezniki mislijo, da je Jehova zelo oddaljen in da so preveč nepomembni, da bi se zanje zanimal. Ampak to ni res. Davidove besede nam zagotavljajo, da Jehova ne zavrže tistih, ki zase mislijo, da so nepomembni. Naš sočutni Bog ve, da ga takrat, ko se tako počutimo, še bolj potrebujemo, zato nam je blizu.

14 Razmisli o naslednjem primeru. Neka mama v Združenih državah je svojega dve leti starega sina hitro pripeljala v bolnišnico, ker je imel hud napad davice. Zdravniki so mamo obvestili, da mora fantek čez noč ostati v bolnišnici. Kje pa je mama preživela tisto noč? Na stolu v bolniški sobi ob postelji svojega ljubljenega sina! Njen fantek je bil bolan in ga ni mogla pustiti samega. Od našega ljubečega nebeškega Očeta pa lahko pričakujemo še veliko več! Konec koncev smo ustvarjeni po njegovi podobi. (1. Mojzesova 1:26) Ganljive besede iz Psalma 34:18 nam povedo, da nam je Jehova takrat, ko smo »strtega srca« in »skrušenega duha«, blizu. Kot ljubeč oče je vedno sočuten in pripravljen pomagati.

15. Kako nam Jehova pomaga kot posameznikom?

15 Kako nam torej Jehova pomaga kot posameznikom? Ne odstrani vedno vzroka našega trpljenja. Vendar tistim, ki ga rotijo za pomoč, pomaga na več načinov. V Svetem pismu so na primer praktični nasveti, s katerimi si lahko pomagamo v vsaki situaciji. V občini je priskrbel duhovno usposobljene nadzornike, ki si po najboljših močeh prizadevajo posnemati njegovo sočutje, ko pomagajo sovernikom. (Jakob 5:14, 15) Jehova tudi posluša molitve in daje »svetega duha tem, ki ga prosijo«. (Psalm 65:2; Luka 11:13) Ta duh nam lahko vlije »moč, ki presega običajno«, da bi zdržali, dokler ne bo Božje kraljestvo odstranilo vseh težav, ki povzročajo stres. (2. Korinčanom 4:7) Ali nismo za vso to pomoč hvaležni? Nikoli ne pozabimo, da nam Jehova z vsem tem kaže svojo najglobljo sočutnost.

16. Kateri je največji zgled Jehovovega sočutja in kaj to pomeni zate?

16 Največji zgled Jehovovega sočutja pa je to, da je za nas dal svojega ljubljenega Sina kot odkupnino. Jehova se je s tem ljubeče žrtvoval, da bi lahko bili rešeni greha in smrti. Spomni se, da je odkupnina Jehovovo osebno darilo, ki je namenjeno tebi. Nič čudnega, da je Zaharija, oče Janeza Krstnika, prerokoval, da to darilo na izjemen način izraža »najglobljo sočutnost našega Boga«. (Luka 1:78)

Kdaj Jehova ne pokaže sočutnosti

17.–19. a) Kako se iz Svetega pisma vidi, da ima Jehovova sočutnost meje? b) Zakaj Jehova do Izraelcev ni bil več sočuten?

17 Ali Jehova vedno pokaže sočutnost vsakemu? Ne. Iz Svetega pisma jasno vidimo, da Jehova ni sočuten do tistih, ki vedno znova kršijo njegova pravična merila. (Hebrejcem 10:28) Da bi ugotovili, zakaj je upravičeno, da tako ravna, ponovno razmislimo o Izraelcih.

18 Čeprav je Jehova Izraelce vedno znova reševal pred njihovimi sovražniki, je njegovo sočutje nazadnje doseglo skrajno mejo. Njegovo ljudstvo je začelo malikovati in svoje ogabne malike so celo prinesli v Jehovov tempelj! (Ezekiel 5:11; 8:17, 18) V Svetem pismu piše: »Oni pa so zasmehovali sle pravega Boga. Zaničevali so njegove besede in se posmehovali njegovim prerokom. Vse skupaj je šlo tako daleč, da jim ni bilo več pomoči. Jehova se je nazadnje razsrdil na svoje ljudstvo.« (2. kroniška 36:16) Izraelci so postali tako uporniški, da Jehova ni imel več nobenega pravega temelja, da bi bil do njih sočuten. Zato se je na njih upravičeno razjezil. Kakšne so bile posledice?

19 Jehova do svojega ljudstva ni bil več sočuten. Rekel je: »Do njih ne bom imel sočutja, ne bo mi jih žal in ne bom se jih usmilil. Nič mi ne bo preprečilo, da jih uničim.« (Jeremija 13:14) Jeruzalem in tamkajšnji tempelj sta bila uničena, Izraelci pa so bili odpeljani v Babilon. Kako žalostno je, ko grešni ljudje postanejo tako uporniški, da to preseže celo meje Božjega sočutja! (Žalostinke 2:21)

20., 21. a) Kaj se bo zgodilo, ko Jehova ne bo imel več nobenega razloga za sočutje? b) O katerem izrazu Jehovovega sočutja bomo razpravljali v naslednjem poglavju?

20 Kako pa je z Jehovovim sočutjem danes? Jehova se ni spremenil. Iz sočutja je svojim Pričam zapovedal, naj po vsej naseljeni zemlji oznanjujejo »dobro novico o Kraljestvu«. (Matej 24:14) Jehova ljudem, ki imajo dobro srce in želijo več izvedeti o njem, pomaga, da sporočilo o Kraljestvu razumejo. (Apostolska dela 16:14) Ampak oznanjevanje se bo enkrat končalo. Jehova zagotovo ne bi bil sočuten, če bi hudobnim ljudem v tem svetu dovolil, da celo večnost uničujejo življenja drugih in jim povzročajo trpljenje. Ko Jehova ne bo imel več nobenega razloga za sočutje, bo uničil ta hudobni svet. Vendar bo tudi takrat to naredil iz sočutja – iz sočutja do svojega »svetega imena« in do svojih vdanih služabnikov. (Ezekiel 36:20–23) Odstranil bo vso krivičnost in hudobnost ter vzpostavil pravični novi svet. Jehova glede hudobnih pravi: »Ne bom se jih usmilil niti jim ne bom pokazal sočutja. Povzročil bom, da bodo občutili posledice svojih dejanj.« (Ezekiel 9:10)

21 Do takrat pa bo Jehova sočuten z ljudmi, tudi s tistimi, ki so v nevarnosti, da bodo uničeni ob koncu tega hudobnega sveta. Grešnim ljudem, ki se iskreno pokesajo, lahko pomaga eden od najmočnejših izrazov Jehovovega sočutja. To, da rad odpušča. V naslednjem poglavju bomo razpravljali o nekaterih čudovitih ponazoritvah v Svetem pismu, ki pokažejo, kako popolno je Jehovovo odpuščanje.

a Zanimivo je, da se v Psalmu 103:13 hebrejski glagol rahám nanaša na usmiljenje oziroma sočutje, ki ga oče kaže do svojih otrok.

b Besedna zveza »ni mogel še naprej dopuščati« dobesedno pomeni, da je bilo njegovega potrpljenja konec.