ALI ti je kdo kdaj naredil kaj žalega? – Ali te je udaril ali pa ti rekel kaj neprijaznega? – Ali naj bi z njim ravnal enako neprijazno, kot je on s tabo? –

Veliko ljudi tistemu, ki jim je storil kaj žalega, vrnejo tako, da mu storijo kaj slabega. Ampak Jezus je učil, da moramo tistim, ki nam storijo kaj žalega, odpustiti. (Matevž 6:12) Kaj pa, če kdo z nami večkrat ravna neprijazno? Kolikokrat naj mu odpustimo? –

To je hotel vedeti tudi Peter. Zato je nekega dne Jezusa vprašal: ‚Ali mu moram odpustiti celo do sedemkrat?‘ Vendar sedemkrat ni dovolj. Jezus je rekel: ‚Odpustiti moraš sedeminsedemdesetkrat,‘ če se kdo tolikokrat pregreši proti tebi.

To je zares veliko! Toliko krivic ali hudih reči, ki nam jih je kdo storil, si sploh ne bi mogli zapomniti, kajne? In prav to nam je Jezus hotel povedati: ne bi si smeli skušati zapomniti, kolikokrat so nam drugi morda storili kaj žalega. Če nas prosijo za odpuščanje, bi jim morali odpustiti.

Jezus je hotel svojim učencem pokazati, kako zelo pomembno je  odpuščati. Zato je po tem, ko je odgovoril na Petrovo vprašanje, učencem povedal zgodbo. Ali bi jo rad slišal? –

Nekoč je živel dober kralj. Bil je zelo prijazen. Ko so njegovi sužnji potrebovali pomoč, jim je celo posodil denar. Nekega dne pa je kralj hotel, da sužnji vrnejo denar, ki so mu ga dolgovali. Tako so pred kralja pripeljali nekega sužnja,  ki mu je dolgoval 60 milijonov srebrnikov. To je zelo veliko denarja!

Toda suženj je ves denar, ki mu ga je kralj dal, porabil in mu ni imel s čim vrniti. Zato je kralj ukazal, naj sužnja prodajo. Rekel je še, naj prodajo tudi sužnjevo ženo in njegove otroke ter vse njegovo premoženje. Potem bi se z denarjem od prodaje lahko odplačalo dolg kralju. Kaj misliš, kako se je ob tem počutil suženj? –

Pokleknil je pred kralja in ga prosil: ‚Prosim, daj mi še nekaj časa in vrnil ti bom vse, kar ti dolgujem.‘ Če bi bil ti kralj, kaj bi storil s sužnjem? – Kralju se je suženj zasmilil. Zato mu je dolg odpustil. Sužnju je rekel, da mu izposojenega denarja ni treba vrniti, niti enega samega srebrnika od 60 milijonov ne. Kako se je moral suženj razveseliti!

Kaj je ta suženj storil zatem? Šel je poiskat nekega drugega sužnja, ki mu je bil dolžen samo sto srebrnikov. Zgrabil ga je za vrat, ga pričel daviti in mu rekel: ‚Vrni mi tistih sto srebrnikov, ki mi jih dolguješ!‘ Ali si lahko predstavljaš človeka, ki naredi kaj takega, še posebej po tem, ko mu je kralj toliko odpustil? –

Suženj, ki je dolgoval samo sto srebrnikov, je bil reven. Denarja ni mogel takoj vrniti. Zato je pokleknil pred sužnja, od katerega si je sposodil denar, in ga prosil: ‚Prosim, daj mi še malo časa in vrnil ti bom, kar ti dolgujem.‘ Ali bi bilo prav, da mu ta mož pusti čas, da vrne dolg? – Kaj bi naredil ti? –

Ta mož ni bil tako dober, kot je bil kralj. Svoj denar je hotel takoj. Ker pa mu njegov prijatelj ni mogel plačati, ga je dal vreči v zapor. Drugi sužnji so vse to videli in jim ni bilo všeč.  Suženj, ki je bil v zaporu, se jim je smilil. Zato so šli h kralju in mu povedali, kaj se je zgodilo.

Tudi kralju to ni bilo všeč. Nad neusmiljenim sužnjem se je zelo razjezil. Zato ga je poklical in mu rekel: ‚Ti hudobni suženj, ali ti nisem odpustil, kar si mi dolgoval? Ali naj ne bi zato tudi ti odpustil drugemu sužnju?‘

Neusmiljeni suženj bi se moral zgledovati po dobrem kralju. Vendar se ni. Zato ga je kralj zdaj dal zapreti, dokler mu ne bi odplačal 60 milijonov srebrnikov. V zaporu pa seveda ni mogel zaslužiti denarja, ki bi ga kralju moral vrniti. Zato je tam ostal do smrti.

Ko je Jezus povedal to zgodbo, je svojim sledilcem rekel: ‚Tako bo tudi moj nebeški Oče storil vam, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.‘ (Matevž 18:21–35)

 Vidiš, vsi zelo veliko dolgujemo Bogu. On nam je dal življenje! Torej so nam drugi ljudje v primerjavi s tem, kar dolgujemo Bogu, dolžni zelo malo. Kar so nam dolžni, je kakor tistih sto srebrnikov, ki jih je en suženj dolgoval drugemu. Kar pa mi dolgujemo Bogu zaradi slabih reči, ki jih počnemo, je kakor 60 milijonov srebrnikov, ki jih je suženj dolgoval kralju.

Bog je zelo dober. Čeprav naredimo kaj, kar ni prav, nam odpušča. Ne sili nas, da vrnemo dolg, tako da bi nam za vedno odvzel življenje. Vendar si moramo zapomniti tole: Bog nam odpušča samo, če mi odpuščamo ljudem, ki nam storijo kaj žalega. To je nekaj, o čemer velja razmisliti, ali ne? –

Kaj boš torej storil, če ti kdo naredi kaj žalega, vendar se ti potem opraviči? Ali mu boš odpustil? – Kaj, če se to zgodi velikokrat? Ali mu boš še vedno odpustil? –

Če bi mi bili tisti človek, ki prosi za odpuščanje, bi želeli, da nam drugi odpusti, kajne? – Zato moramo tudi mi storiti enako. Ne bi mu smeli samo reči, da mu odpuščamo, ampak bi mu morali zares odpustiti iz srca. Ko to storimo, kažemo, da zares želimo posnemati Velikega učitelja.