ALI si danes že kaj pojedel? – Ali veš, kdo je to hrano pripravil? – Morda tvoja mama ali pa kdo drug, ampak zakaj bi se moral za hrano zahvaliti Bogu? – Zato ker Bog omogoča, da rastejo drevesa in druge rastline, ki nam dajejo hrano. Vendar je prav, da se zahvalimo tudi tistemu, ki je hrano pripravil ali pa nam jo postregel.

Včasih pozabimo reči hvala, ko drugi naredijo kaj prijaznega za nas, ali ne? Ko je bil Veliki učitelj na zemlji, je bilo nekaj gobavcev, ki so se pozabili zahvaliti.

Ali veš, kdo je gobavec? – Gobavec je človek z boleznijo, ki se imenuje gobavost. Ta bolezen lahko celo povzroči, da nekateri deli človekovega telesa odpadejo. Ko je Jezus živel na zemlji, so gobavci morali živeti stran od drugih ljudi. Če je gobavec videl koga prihajati, je moral vpiti, tako da bi tega človeka opozoril, naj se mu ne približuje. To so morali delati zato, da se jim drugi ljudje ne bi preveč približali in se morda od njih nalezli gobavosti.

Jezus je bil z gobavci zelo prijazen. Nekega dne, ko je potoval v Jeruzalem, ga je pot vodila tudi skozi manjše mesto. Ko se je približal mestu, mu je prišlo naproti deset gobavcev. Slišali so, da je Jezus od Boga dobil moč za zdravljenje vsakovrstnih bolezni.

Gobavci se Jezusu niso približali. Stali so daleč stran. Toda bili so prepričani, da jih Jezus lahko ozdravi. Zato so takrat, ko  so zagledali Velikega učitelja, zaklicali: ‚Jezus, Učitelj, pomagaj nam!‘

Ali se ti smilijo ljudje, ki so bolni? – Jezusu so se. Vedel je, kako žalostno je bilo za človeka, če je bil gobav. Zato jim je odgovoril z besedami: »Pojdite, pokažite se duhovnikom!« (Lukež 17:11–14)

Zakaj jim je Jezus to naročil? Zaradi zakona, ki ga je Jehova dal svojemu ljudstvu glede gobavcev. Ta zakon je govoril, da mora Božji duhovnik pregledati telo gobavca. Duhovnik je gobavcu povedal, kdaj ta ni bil več bolan. Ko je ozdravel, je zopet lahko živel skupaj z zdravimi ljudmi. (3. Mojzesova 13:16, 17)

 Ampak ti gobavci so bili še vedno bolni. Ali so torej šli k duhovniku, kot jim je naročil Jezus? – Da, takoj so se odpravili. Ti možje so gotovo bili prepričani, da jih bo Jezus ozdravil. Kaj se je zgodilo potem?

Medtem ko so bili na poti k duhovniku, je njihova bolezen izginila. Njihovo meso se je zacelilo. Bili so ozdravljeni! Za svojo vero v Jezusovo moč so bili nagrajeni. Kako radostni so bili! Toda kaj naj bi zdaj naredili, da bi pokazali svojo hvaležnost? Kaj bi naredil ti? –

Eden od ozdravljenih mož se je vrnil k Jezusu. Slavil je Boga in govoril dobre reči o Njem. Prav je bilo, da je to storil, saj je bil ozdravljen zaradi moči, ki je prišla od Boga. Poleg tega je padel tudi pred noge Velikega učitelja in se mu zahvalil. Za to, kar je Jezus storil, je bil neizmerno hvaležen.

Kaj pa drugih devet mož? Jezus je vprašal: ‚Ozdravljenih je bilo deset gobavcev, ali ne? Kje je drugih devet? Ali se je samo eden vrnil, da bi oslavil Boga?‘

 Res je. Samo eden od desetih je oslavil oziroma hvalil Boga in se vrnil, da bi se zahvalil Jezusu. Poleg tega je bil ta mož iz druge dežele, bil je Samarijan. Drugih devet mož se ni zahvalilo Bogu in tudi Jezusu ne. (Lukež 17:15–19)

Kateremu od teh mož si podoben? Želimo biti podobni Samarijanu, kajne? – Ko torej kdo stori kaj prijaznega za nas, česa naj ne bi pozabili storiti? – Morali bi mu povedati, da smo mu hvaležni. Ljudje pogosto pozabijo reči hvala. Vendar je prav, da se zahvalimo. Bog Jehova in njegov Sin, Jezus, sta vesela, ko to storimo.

Če malo razmisliš, se boš gotovo spomnil, da so drugi zate naredili že veliko. Na primer, ali si bil kdaj bolan? – Mogoče nisi bil nikoli tako bolan kot tistih deset gobavcev, vendar si morda že bil hudo prehlajen ali pa te je bolel trebuh. Ali je takrat kdo skrbel zate? – Morda so ti dali zdravila in naredili zate še kaj drugega. Ali si bil vesel, da so ti pomagali pozdraviti se? –

Samarijan se je Jezusu zahvalil za to, da ga je ozdravil, in to je Jezusa razveselilo. Ali misliš, da bosta tvoja mama in oče vesela, če jima boš rekel hvala, ko naredita kaj zate? – Prav gotovo bosta vesela.

 Nekateri ljudje vsak dan ali vsak teden storijo kaj zate. Morda je to njihova služba. Mogoče to storijo celo z veseljem. Vendar se lahko zgodi, da jim pozabiš reči hvala. Tvoja učiteljica se morda zelo trudi, da bi te česa naučila. To je njeno delo. Vendar bo vesela, če se ji boš zahvalil, ker ti pomaga.

Včasih naredijo drugi zate le kaj malega. Ali ti kdaj kdo pridrži vrata? Ali pa ti pri mizi poda hrano? Tudi za te male stvari je prav reči hvala.

Če se spomnimo reči hvala ljudem, potem se bomo verjetneje spomnili reči hvala tudi našemu Očetu, ki je v nebesih. In Jehovu se lahko zahvalimo za veliko stvari! Dal nam je življenje in vse dobre reči, zaradi katerih je življenje prijetno. Zato imamo vse razloge, da dajemo Bogu slavo s tem, da o njem vsak dan pripovedujemo dobre stvari.