1.–3. a) Kaj je eno od daril, ki nam jih je dal Jehova, in kako se lahko zlorabi? b) Kako moramo uporabljati sposobnost govorjenja, če želimo ostati v Božji ljubezni?

KAKO bi se počutili, če bi ljubljenemu človeku dali darilo, on pa bi z njim namerno grdo ravnal? Recimo, da mu podarite avtomobil, kasneje pa izveste, da se je z njim brezbrižno vozil in poškodoval druge ljudi. Ali ne bi bili razočarani?

² Sposobnost izražanja z razumljivim govorom je darilo od Jehova, Darovalca, ki daje »vsak dober dar in vsako popolno darilo«. (Jakob 1:17) To darilo, po katerem se človek razlikuje od živali, nam omogoča, da lahko povemo, kaj razmišljamo in čutimo do drugih. Podobno kot se lahko zlorabi vozilo, se lahko zlorabi tudi sposobnost govorjenja. Kako mora Jehova žalostiti, ko kdo govori brezbrižno ter drugim povzroča gorje in bolečine!

³ Če želimo ostati v Božji ljubezni, moramo sposobnost govorjenja uporabljati skladno z namenom Darovalca. Jehova jasno pravi, kakšen govor mu je po volji. V njegovi Besedi piše: »Naj iz vaših ust ne pride nobena gnila beseda, ampak le tista, ki je dobra za okrepitev, kadar je to treba, da bi poslušalcem podelila tisto, kar je zanje koristno.« (Efežanom 4:29) Poglejmo, zakaj moramo paziti na  svoje govorjenje, kakšnega govorjenja se moramo ogibati in kako lahko govorimo tako, da bo naša beseda »dobra za okrepitev«.

4., 5. Kako nekateri svetopisemski pregovori opišejo moč besed?

⁴ Eden od pomembnih razlogov, zakaj moramo paziti na svoje govorjenje, je ta, da imajo besede moč. V Pregovorih 15:4 piše: »Miren jezik je drevo življenja, njegova popačenost pa zlomi duha.« * Tako kakor voda poživi žejno drevo, lahko miren govor poživi duha poslušalcev. Po drugi strani pa lahko popačene besede izprijenega jezika drugim zlomijo duha. Res je, besede, ki jih izgovorimo, imajo moč, da druge ranijo ali pa zdravijo. (Pregovori 18:21)

⁵ Neki drug pregovor živo opiše, kakšno moč imajo besede: »Nekateri govorijo nepremišljeno, kakor bi prebadali z mečem.« (Pregovori 12:18) Nepremišljene besede, ki jih človek prenagljeno izreče, lahko pustijo globoke čustvene rane in uničijo medsebojne odnose. Ali je že kdaj kdo zasadil besedni meč v vaše srce? Pozitivna plat istega  pregovora se glasi: »Jezik modrih pa je zdravilo.« Premišljene besede tistega, ki se ravna po Božji modrosti, lahko ozdravijo trpeče srce in obnovijo skrhan odnos. Ali se spomnite prijaznih besed, ki so na vas delovale kot zdravilo? (Beri Pregovori 16:24.) Ker se zavedamo, da imajo izrečene besede moč, vsekakor želimo, da bi bilo naše govorjenje za druge kakor zdravilo, ne pa da bi jih z njim prizadeli.

6. Zakaj je tako težko obvladovati svoj jezik?

⁶ Ne glede na to, koliko se naprezamo, ne moremo povsem nadzorovati svojega jezika. To pa je tudi drugi razlog, zakaj moramo paziti na svoje govorjenje: Greh in nepopolnost nas navajata k temu, da zlorabimo jezik. Besede izhajajo iz našega srca in v Svetem pismu piše, da »se človekovo srce [. . .] nagiba k slabemu«. (1. Mojzesova 8:21; Luka 6:45) Če torej želimo brzdati svoj jezik, si moramo zelo prizadevati. (Beri Jakob 3:2–4.) Svojega jezika ne moremo povsem nadzorovati, lahko pa se stalno izboljšujemo v tem, kako ga uporabljamo. Podobno kot se mora plavalec, ki skuša plavati proti toku, nenehno naprezati, se moramo tudi mi stalno upirati grešnemu nagnjenju, da bi zlorabili svoj jezik.

7., 8. Ali smo Jehovu odgovorni za besede, ki jih izrečemo? Pojasnite.

⁷ Tretji razlog, zakaj moramo paziti na svoje govorjenje, je ta, da smo Jehovu odgovorni za izrečene besede. Naše govorjenje ne vpliva le na naš odnos z ljudmi, ampak tudi na to, kako na nas gleda Jehova. V Jakobu 1:26 piše: »Če se komu zdi, da Boga pravilno časti, pa ne brzda svojega jezika, temveč vztrajno slepi svoje srce, je njegovo čaščenje prazno.« * Že v prejšnjem poglavju smo videli, da  sta naše govorjenje in čaščenje tesno povezani. Če ne brzdamo svojega jezika in damo prosto pot strupenim besedam, ki ranijo, je lahko vse, kar naredimo za Boga, v njegovih očeh ničvredno. Ali ni to streznjujoča misel? (Jakob 3:8–10)

⁸ Jasno je, da imamo tehtne razloge za to, da pazimo na svoj govor in ga ne zlorabljamo. Preden pa premislimo o tem, kako lahko s spodbudnimi besedami druge krepimo, razmislimo o govorjenju, ki za pravega kristjana nikakor ne pride v poštev.

9., 10. a) Kakšen jezik je postal za današnji svet nekaj vsakdanjega? b) Zakaj moramo zavračati opolzko govorjenje? (Glej tudi podčrtno opombo.)

⁹ Opolzko govorjenje. Današnji svet v vsakodnevnem sporazumevanju uporablja kletvice, psovke in druge oblike opolzkega govorjenja. Mnogi uporabljajo nizkotne izraze, da bolj poudarijo to, kar govorijo, ali pa so jim ti kot mašilo za sicer slab besedni zaklad. Komiki pogosto spravljajo ljudi v smeh z vulgarnim in spolno obarvanim humorjem. Toda opolzek jezik ni prav nič smešen. Pred kakimi 2000 leti je apostol Pavel po navdihnjenju svetoval občini v Kolosah, naj odvrže od sebe »opolzko govorjenje«. (Kološanom 3:8) Občini v Efezu je rekel, da naj se med pravimi kristjani »niti ne omenja [. . .] opolzko šaljenje«. (Efežanom 5:3, 4)

¹⁰ Opolzko govorjenje žali Jehova, obenem pa žali tudi tiste, ki imajo radi Boga. Res, zaradi ljubezni do Jehova zavračamo opolzko govorjenje. Pavel je med naštevanjem »del mesa« navedel »nečistost«, h kateri spada tudi umazano govorjenje. (Galačanom 5:19–21) To je resna stvar. Posameznik, ki kljub temu, da je bil večkrat posvarjen, še  naprej brez obžalovanja govori skrajno nemoralno, poniževalno oziroma pokvarjeno, je lahko izobčen iz krščanske občine. *

11., 12. a) Kaj so govorice in kako lahko postanejo škodljive? b) Zakaj se morajo Jehovovi častilci ogibati obrekovanja?

¹¹ Škodljive govorice in obrekovanje. Govorice so prazni pogovori o ljudeh in njihovem življenju. Ali je vsako tako govorjenje slabo? Ne, če gre za nedolžen pogovor, v katerem lahko govorimo o pozitivnih ali koristnih novicah, recimo, kdo se je nedavno krstil ali kdo potrebuje spodbudo. Kristjani v prvem stoletju so se zelo zanimali za dobro drug drugega in so si pripovedovali primerne novice o sovernikih. (Efežanom 6:21, 22; Kološanom 4:8, 9) Govorice pa so lahko škodljive, če se pri tem izkrivljajo dejstva ali razkrivajo osebne zadeve. Še hujše je, da lahko take govorice privedejo do obrekovanja, ki pa je vedno škodljivo. Obrekovati pomeni »dajati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled«. Farizeji so se denimo zatekali k zlobnemu obrekovanju, zato da bi osramotili Jezusa. (Matej 9:32–34; 12:22–24) Obrekovanje pogosto privede do prepirov. (Pregovori 26:20)

¹² Jehovu ni vseeno, če kdo s svojim darom – govorjenjem – jemlje komu ugled oziroma vnaša razdore. Sovraži vsakega, »ki seje prepire med brati«. (Pregovori 6:16–19) Grška beseda, ki se prevaja z »obrekovalec«, je diábolos, kar pa je obenem tudi naziv za Satana. On je »Hudič«, zloben obrekovalec Boga. (Razodetje 12:9, 10)  Gotovo se želimo ogibati govorjenja, s katerim bi pravzaprav postali podobni Hudiču. V občini ni prostora za obrekljivo govorjenje, ki potegne za seboj dela mesa, kot so »prepiri« in »razprtije«. (Galačanom 5:19–21) Preden torej poveste naprej kako novico o kom, se vprašajte: Ali je resnična? Ali bi bilo lepo od mene, da jo povem naprej? Ali jo je treba povedati oziroma ali je to koristno? (Beri 1. Tesaloničanom 4:11.)

13., 14. a) Kako lahko žaljivo govorjenje vpliva na tiste, ki ga poslušajo? b) Kaj je zmerjanje in zakaj se žalivec z njim izpostavlja nevarnosti?

¹³ Žaljivo govorjenje. Že prej je bilo rečeno, da lahko z besedami druge prizadenemo. Priznati je treba, da vsak od nas zaradi človeške nepopolnosti kdaj reče kaj takega, kar potem obžaluje. Toda Sveto pismo nas svari pred tem, da bi nam prišlo v navado govoriti tako, kot nikakor ni primerno za krščanski dom ali občino. Pavel je posvaril kristjane: »Naj od vas izginejo vsakršna zlohotna zagrenjenost, jeza, srd, vpitje in žaljivo govorjenje.« (Efežanom 4:31) V nekaterih prevodih Svetega pisma je zveza »žaljivo govorjenje« prevedena s »hudobno govorjenje«, »škodljiv jezik« in »nesramen jezik«. Žaljivo govorjenje, k čemur spadata tudi poniževalno pritikanje vzdevkov in neprijazno, vztrajno kritiziranje, lahko druge oropa dostojanstva in jih navda z občutkom ničvrednosti. Za uničujoče posledice žaljivega govorjenja je še posebej občutljivo nežno in zaupljivo srce otrok. (Kološanom 3:21)

¹⁴ Sveto pismo najostreje obsoja zmerjanje – ko se koga ponižuje s sramotilnimi ali podcenjevalnimi besedami. Tisti, ki tako govori, se izpostavlja nevarnosti. Žalivca namreč, ki se mu večkrat ponudi pomoč, da bi se spremenil, a se na to ne odzove, se lahko izobči iz krščanske  občine. Če se ne odvrne od svoje poti, lahko ostane tudi brez upanja, da bi živel v novem svetu. (1. Korinčanom 5:11–13; 6:9, 10) Jasno je torej, da nikakor ne bomo ostali v Božji ljubezni, če bomo govorili nekoristno, neresnično in neprijazno. Takšno govorjenje ne izgrajuje.

15. Kakšno govorjenje je dobro »za okrepitev«?

¹⁵ Kako lahko uporabljamo sposobnost govorjenja tako, kot nam je to namenil Darovalec govora? Spomnimo se, da nas Božja Beseda spodbuja, naj govorimo le to, kar je dobro »za okrepitev«. (Efežanom 4:29) Jehova je zadovoljen, ko s svojim govorjenjem druge krepimo, spodbujamo in hrabrimo. Zato moramo o tem, kar bomo povedali, skrbno razmisliti. V Svetem pismu ne najdemo pravila, ki naj bi se ga držali, niti v njem ni spiska, na katerem bi pisalo, kakšen govor je »zdrav«. (Titu 2:8) Da bi beseda, ki je »dobra za okrepitev«, vedno našla mesto v našem govoru, moramo imeti v mislih tri preproste, a pomembne značilnosti krepilnega govorjenja – biti mora koristno, resnično in prijazno. S temi dejavniki v mislih preglejmo nekaj primerov govorjenja, ki krepi. (Glej okvir » Ali s svojim govorjenjem druge krepim?«.)

16., 17. a) Zakaj bi morali pohvaliti druge? b) Za kaj lahko pohvalimo druge v občini in družini?

¹⁶ Iskrena pohvala. Oba, Jehova in Jezus, vesta, kako pomembna sta pohvala in odobravanje. (Matej 3:17; 25:19–23; Janez 1:47) Dobro je, da tudi mi kot kristjani druge iskreno pohvalimo. Zakaj? »Beseda ob pravem času – o kako je dobra,« piše v Pregovorih 15:23. Le vprašajte se: Kako se počutim, ko me kdo iskreno pohvali? Ali ni res, da mi to ogreje srce in me spodbudi? Seveda! Z  iskreno pohvalo vam nekdo pokaže, da vas je opazil, da mu je mar za vas in da je bilo to, kar ste storili, vredno truda. Takšno zagotovilo vam potem vlije zaupanje in vas spodbudi, da si v prihodnje še bolj prizadevate. In ker cenite, ko prejmete takšno pohvalo, ali se ne bi morali tudi vi potruditi, da jo namenite drugim? (Beri Matej 7:12.)

¹⁷ Urite se v tem, da pri drugih iščete dobro, nato pa jih za to pohvalite. V občini lahko slišite odličen govor, vidite koga od mladih, ki si prizadeva za duhovne cilje, ali pa opazujete starejšega, ki kljub svojim letom zvesto obiskuje shode. Iskrena pohvala se lahko dotakne srca takšnih kristjanov in jih duhovno ohrabri. V družini morajo možje in žene drug od drugega slišati iskrene pohvale in izraze cenjenja. (Pregovori 31:10, 28) Še posebej otroci potrebujejo to, da se jih opazi in pohvali. Pohvala in odobravanje sta otroku tako pomembna, kakor sta rastlini sonce in voda. Starši, iščite priložnosti, da svoje otroke pohvalite za hvalevredne lastnosti in trud. Takšne pohvale jim lahko pomagajo, da postanejo pogumni in samozavestni ter da si še bolj prizadevajo za tisto, kar je prav.

18., 19. Zakaj bi morali po svojih najboljših močeh spodbujati in tolažiti sovernike in kako lahko to delamo?

¹⁸ Spodbuda in tolažba. Jehova se zelo zanima za ponižne in skrušene. (Izaija 57:15) V njegovi Besedi najdemo spodbudi: »Zato se med seboj tolažite« in »Tolažite potrte duše«. (1. Tesaloničanom 5:11, 14) Lahko smo prepričani, da Bog opazi in ceni naše prizadevanje, da tolažimo sovernike, ki imajo od žalosti skrušeno srce.

¹⁹ Kaj pa lahko rečete malodušnemu oziroma potrtemu sokristjanu, da bi ga okrepili? Ne mislite, da  morate rešiti njegov problem. Marsikdaj najbolj pomagajo preproste besede. Malodušnemu povejte, da vam je res mar zanj. Predlagajte mu, da bi ob njem naglas molili. Pri tem lahko Jehova rotite, naj potrtemu pomaga, da bi se zavedal, kako zelo ga imajo radi drugi in Bog. (Jakob 5:14, 15) Zagotovite mu, da je zaželen in dragocen član občine. (1. Korinčanom 12:12–26) Preberite mu kak spodbuden svetopisemski stavek, da mu pokažete, kako je on kot posameznik Jehovu res pri srcu. (Psalm 34:18; Matej 10:29–31) Vzemite si dovolj časa zanj, da mu izrečete »dobro besedo«. Če boste govorili iz srca, mu boste prav gotovo pomagali, da bo občutil ljubezen in cenjenje. (Beri Pregovori 12:25.)

20., 21. Kateri dejavniki prispevajo k temu, da je nasvet učinkovit?

²⁰ Učinkovit nasvet. Ker smo nepopolni, vsi kdaj pa kdaj potrebujemo nasvet. Sveto pismo nas spodbuja: »Poslušaj nasvet in sprejmi discipliniranje, da boš moder v prihodnosti.« (Pregovori 19:20) Nasvetov ne dajejo le starešine. Starši denimo svetujejo otrokom. (Efežanom 6:4) Zrele sestre morajo morda svetovati mlajšim ženskam. (Titu 2:3–5) Iz ljubezni do drugih želimo dati  nasvet, ki ga bo človek lahko sprejel, ne da bi se ob tem počutil potlačenega. Kaj nam lahko pri tem pomaga? Razmislite o treh dejavnikih, ki pomagajo, da je nasvet še učinkovitejši: stališče in motiv svetovalca, temelj za svetovanje in način svetovanja.

²¹ Učinkovit nasvet se začne pri svetovalcu. Vprašajte se: Kdaj z lahkoto sprejmem nasvet? Ko veste, da je tistemu, ki vam svetuje, mar za vas, ko vam ne svetuje zato, ker bi bil razočaran nad vami in ko pri tem nima neprimernih motivov. Ali torej ne bi moralo vse to veljati za vaše stališče in motive, kadar svetujete drugim? Uspešen nasvet tudi temelji na Božji Besedi. (2. Timoteju 3:16) Bodisi da neposredno navajamo iz Svetega pisma bodisi da ne, bi moral naš nasvet temeljiti na njem. Zato so starešine previdni, da drugim ne vsiljujejo lastnih pogledov, niti ne obračajo misli iz Svetega pisma tako, da bi bilo videti, da ta knjiga podpira posameznikov pogled. Poleg tega je nasvet učinkovitejši, če se pove na pravi način. Ko je začinjen s prijaznostjo, ga je lažje sprejeti in ohrani dostojanstvo tistega, ki ga prejme. (Kološanom 4:6)

22. Kako ste odločeni uporabljati podarjeno sposobnost govora?

²² Govor je resnično dragoceno Božje darilo. Ljubezen do Jehova bi nas morala gnati, da to darilo dobro uporabljamo, ne pa da ga zlorabljamo. Zapomnimo si, da imajo besede, ki jih povemo drugim, moč – lahko okrepijo ali pa potrejo. Prizadevajmo si torej, da to darilo uporabljamo tako, kot se je namenil njegov Darovalec – »za okrepitev«. Potem bo naše govorjenje v blagoslov tistim, ki so okoli nas, nam pa bo pomagalo, da bomo ostali v Božji ljubezni.