Pesem št. 10
»Glej, tu sem! Pošlji me!«
1. Ime presveto sramoté,
v posmèh, prezir, zasmèh jim je.
Bog krut da je in brez moči;
»Boga sploh ni,« se govori.
Kdo Bogu bo opral ime,
kdo rešil ga sramôte te?
»Gospod, glej, tu sem, pošlji me!
Ti péti hočem hvalnice.
(ODPEV)
Saj večje ne poznam časti, o
Bog, glej, tu sem, pošlji me!«
2. Zakaj Boga bi bali se,
počasen je, si govoré.
Bogove lipove slavé,
častijo glave kronane.
Kdo pojde, da jih posvari
pred Božjo vojno bližnjih dni?
»Gospod, glej, tu sem, pošlji me!
Ni strah me posvariti vse.
(ODPEV)
Saj večje ne poznam časti, o
Bog, glej, tu sem, pošlji me!«
3. Čuj tožbo krotkih, njihov stók,
krivic premnogih siti so.
Resnice vroče si želé,
da mir dočaka jim srce.
Tolažit kdo jih šel bo, kdo,
pravico da dočakajo?
»Gospod, glej, tu sem, pošlji me
učit strpljivo krotke vse.
(ODPEV)
Saj večje ne poznam časti, o
Bog, glej, tu sem, pošlji me!«
