1. Kost zdaj je to mojih kosti,

moje meso: zdaj nisva samá.

Tovariša mi je dal Bog,

da z njim vse dni delim.

Zdaj eno sva; zdaj bova vse,

za kar nas Bog namenil pač je.

Zdaj mož in žena si bova,

prej dva, zdaj eno sva.

Zdaj oba Bogú vkup služiva,

ga spoštujeva,

brezmejno ga ljubiva.

Obljuba ta naj vse zdrži;

naj zveze te se sreča drži.

Jehova, naj ta ljubezen

živi, ne mine naj nikdár.