»Evolucija je dejstvo, enako kot je dejstvo toplota, ki jo oddaja sonce,« trdi profesor Richard Dawkins, eden uglednejših evolucionističnih znanstvenikov.¹⁶ To, da je sonce vroče, seveda dokazujejo poskusi in neposredna opazovanja. Toda ali poskusi in neposredna opazovanja podpirajo s takšnimi neizpodbitnimi dokazi tudi evolucijski nauk?

Preden odgovorimo na to vprašanje, moramo nekaj razčistiti. Mnogi znanstveniki pravijo, da se lahko potomci živih stvari sčasoma nekoliko spremenijo. Ljudje denimo lahko selektivno vzrejajo pse, tako da imajo potomci nazadnje krajše noge ali daljšo dlako od svojih prednikov. a Nekateri znanstveniki te neznatne spremembe imenujejo »mikroevolucija«.

Toda evolucionisti učijo, da so se te male spremembe milijarde let počasi kopičile in povzročile velike spremembe, ki so bile potrebne za to, da so iz rib nastale dvoživke in iz opicam podobnih bitij ljudje. Tem domnevnim velikim spremembam pravijo »makroevolucija«.

Charles Darwin je denimo učil, da majhne spremembe, ki jih lahko opazujemo,  nakazujejo, da so mogoče tudi veliko večje spremembe, ki pa jih ni še nihče opazil.¹⁷ Menil je, da se je iz nekaterih prvotnih, tako imenovanih preprostih življenjskih oblik v dolgih časovnih obdobjih počasi razvilo – s »prav majhnimi spremembami« – na milijone različnih oblik življenja na zemlji.¹⁸

Mnogim se ta trditev zdi razumna. Takole razmišljajo: »Če se lahko znotraj vrste dogajajo majhne spremembe, zakaj potem ne bi moglo z evolucijo v dolgih časovnih obdobjih priti do velikih sprememb?« b V resnici pa evolucijski nauk temelji na treh mitih. Preglejmo jih.

1. mit: Mutacije so osnova za nastanek novih vrst. Makroevolucijski nauk sloni na trditvi, da lahko z mutacijami – naključnimi spremembami v genskem kodu rastlin in živali – nastanejo ne le nove vrste, temveč tudi povsem nove rastlinske in živalske družine.¹⁹

Dejstva: Mnoge značilnosti kake rastline ali živali so določene z navodili, zapisanimi v njenem genskem kodu, z načrti, shranjenimi v jedru vsake celice. c Raziskovalci so ugotovili, da mutacije pri rastlinskih in živalskih potomcih lahko povzročijo spremembe. Toda ali z mutacijami res lahko nastanejo popolnoma nove vrste? Kaj je odkrilo stoletje raziskovanj na področju genetike?

Znanstveniki so v poznih tridesetih letih 20. stoletja z navdušenjem sprejeli novo zamisel. Že takrat so menili, da lahko z naravnim izborom oziroma odbiranjem – procesom, v katerem ima največ možnosti za preživetje in razmnoževanje organizem, ki je najbolje prilagojen svojemu okolju – nastanejo nove rastlinske vrste, in to z naključnimi mutacijami. Zato zdaj domnevajo, da bi lahko podobno, toda dosti bolj učinkovito, počel tudi človek, in sicer z umetnim odbiranjem mutacij, se pravi z odbiranjem, ki bi ga sam nadzoroval. »Evforija se je razširila med večino biologov in med genetiki, še posebej pa med gojitelji rastlin in vzreditelji živali,« je dejal Wolf-Ekkehard Lönnig, znanstvenik z nemškega Inštituta Maxa Plancka za raziskovanje gojenja rastlin. d Zakaj takšna evforija? Lönnig, ki že kakih 30 let preučuje mutacijsko genetiko rastlin, je dejal: »Ti raziskovalci  so menili, da je nastopil čas za korenito spremembo tradicionalnih metod gojenja rastlin in vzrejanja živali. Mislili so, da bodo lahko s spodbujanjem in izbiranjem koristnih mutacij razvili nove, pa tudi boljše rastline in živali.«²⁰ Pravzaprav so nekateri upali, da bodo tako nastale popolnoma nove vrste.

Znanstveniki v Združenih državah Amerike, Aziji in Evropi so se lotili finančno dobro podprtih raziskovalnih programov, pri čemer so uporabljali metode, s katerimi so mislili, da bodo pospešili evolucijo. In kakšni so bili rezultati več kot 40-letnega intenzivnega raziskovanja? Raziskovalec Peter von Sengbusch pravi: »Kljub velikanskim stroškom je bil poskus, da bi z obsevanjem [ki povzroča mutacije] razvijali vedno bolj produktivne vrste, na splošno neuspešen.«²¹ Lönnig pa je dejal: »V osemdesetih letih 20. stoletja sta upanje in evforija med znanstveniki umrla v vsesvetovnem neuspehu. V zahodnih državah so mutacijsko gojenje in vzrejanje kot ločeno vejo raziskovanja povsem opustili. Skoraj vsi mutanti so [. . .] umrli oziroma poginili ali pa so bili šibkejši od vrst v naravi.« e

Kljub temu so lahko znanstveniki na podlagi podatkov, ki so jih zbrali v približno 100 letih mutacijskega raziskovanja, še posebej pa v 70 letih mutacijskega gojenja in vzrejanja, prišli do nekaterih sklepov glede tega, ali lahko z mutacijami nastanejo nove vrste. Lönnig je dokaze preučil in sklenil takole: »Mutacije ne morejo prvotne [rastlinske ali živalske] vrste spremeniti v povsem novo vrsto. Ta sklep se ujema z vsemi izkušnjami in rezultati mutacijskega raziskovanja v 20. stoletju kakor tudi z zakoni verjetnosti.«

Torej, ali se lahko z mutacijami iz ene vrste bitij razvije popolnoma nova vrsta? Dokazi kažejo, da to ni mogoče. Lönnig je na podlagi raziskav prišel do sklepa, da imajo »ustrezno definirane vrste svoje meje, ki jih z naključnimi mutacijami ni mogoče odpraviti ali prestopiti«.²²

Razmislimo, kaj doslej omenjena dejstva pomenijo. Če visoko izobraženi znanstveniki z umetnim spodbujanjem in odbiranjem koristnih mutacij ne morejo razviti novih vrst, ali je potem verjetno, da bi bil kak neinteligenten proces v tem uspešnejši? Kako naj bi torej makroevolucija potekala, če pa so raziskave pokazale, da se z mutacijami prvotna vrsta ne more spremeniti v povsem novo vrsto?

2. mit: Z naravnim odbiranjem so nastale nove vrste. Darwin je bil prepričan, da bo naravno odbiranje, kakor je to sam imenoval, naklonjeno tistim življenjskim oblikam, ki so najbolje prilagojene svojemu okolju, medtem ko bodo manj prilagojene oblike sčasoma izumrle. Današnji evolucionisti učijo, da so ob tem, ko so se vrste širile na nova, izolirana področja, z naravnim odbiranjem preživele tiste vrste, ki so se zaradi genskih mutacij najbolje prilagodile novemu okolju. Zato evolucionisti domnevajo, da so se te izolirane skupine sčasoma razvile v povsem nove vrste.

Dejstva: Kot smo že dejali, dokazi, pridobljeni z raziskavami, jasno kažejo, da z mutacijami ne morejo nastati povsem nove rastlinske ali živalske vrste. Vseeno pa si poglejmo, s katerimi dokazi evolucionisti zagovarjajo svojo trditev,  da se pri naravnem odbiranju izbirajo koristne mutacije za nastanek novih vrst. V brošuri, ki jo je leta 1999 izdala ameriška Državna akademija znanosti, se sklicujejo na »13 vrst ščinkavcev, ki jih je Darwin preučeval na Galapaškem otočju in so zdaj znani kot Darwinovi ščinkavci«.²³

V sedemdesetih letih 20. stoletja je te ščinkavce začela preučevati skupina raziskovalcev, ki sta jo vodila Peter R. in B. Rosemary Grant s Princetonske univerze. Ugotovili so, da so ščinkavci z nekoliko večjimi kljuni lažje preživeli enoletno sušo na otokih kakor tisti z manjšimi kljuni. Ker je velikost in oblika kljuna eden od glavnih dejavnikov, po katerih se teh 13 vrst ščinkavcev med seboj razlikuje, so domnevali, da so te ugotovitve pomembne. V brošuri še piše: »Grantova sta ocenila, da bi se, če bi se na otokih suša pojavljala na približno vsakih deset let, nova vrsta ščinkavcev lahko pojavila že v približno 200 letih.«²⁴

Vendar pa v tej brošuri ne omenjajo, da so v letih po suši ščinkavci z manjšimi kljuni spet postali številnejši. Raziskovalci so namreč ugotovili, da so ob podnebnih spremembah na otoku resda eno leto prevladovali ščinkavci z daljšimi kljuni, toda potem so spet prevladali tisti s krajšimi. Prav tako so opazili, da so se nekatere različne »vrste« ščinkavcev med seboj parile in imele potomce, ki so lažje preživeli kakor starši. Sklenili so, da bi se, če bi se to medsebojno parjenje nadaljevalo, dve »vrsti« lahko združili v eno samo.²⁵

Torej, ali naravno odbiranje res ustvarja povsem nove vrste? Pred nekaj desetletji se je evolucionistični biolog George Christopher Williams začel spraševati, ali ima naravno odbiranje res tolikšno moč.²⁶ Evolucionistični teoretik Jeffrey H. Schwartz je leta 1999 napisal, da naravno odbiranje vrstam morda pomaga, da se prilagodijo spreminjajočim se zahtevam za obstanek, nikakor pa ne ustvarja nič novega.²⁷

Res, Darwinovi ščinkavci ne postajajo »nič novega«. Še vedno so ščinkavci. In dejstvo, da se med seboj parijo, vzbuja  dvom o metodah, s katerimi nekateri evolucionisti definirajo vrste. Poleg vsega pa s spoznanji o teh pticah prihaja na dan dejstvo, da so lahko pri predstavljanju dokazov pristranske celo ugledne znanstvene akademije.

3. mit: Fosilna zbirka potrjuje makroevolucijske spremembe. Prej omenjena brošura Državne akademije znanosti daje bralcu vtis, da so fosili, ki so jih našli znanstveniki, več kot zadosten dokaz za makroevolucijo. V njej piše takole: »Med ribami in dvoživkami, med dvoživkami in plazilci, med plazilci in sesalci ter znotraj rodovne linije primatov so odkrili toliko vmesnih oblik, da je pogosto težko določno reči, kdaj je ena vrsta prešla v drugo.«²⁸

Dejstva: Ta samozavestna izjava, napisana v brošuri Državne akademije znanosti, je precej presenetljiva. Zakaj? Predan evolucionist Niles Eldredge pravi, da je iz fosilne zbirke razvidno, da se v daljših časovnih obdobjih »v večini vrst nakopiči malo ali pa sploh nič evolucijskih sprememb«, ne pa da se spremembe postopoma kopičijo. f²⁹

Do zdaj so znanstveniki po vsem svetu izkopali in razvrstili že kakih 200 milijonov večjih fosilov in na milijarde manjših. Mnogi raziskovalci se strinjajo, da je iz te obsežne in podrobne zbirke razvidno, da so se vse glavne skupine živali pojavile nenadoma in se niso skoraj nič spreminjale in da so mnoge vrste izginile enako nenadoma, kakor so se pojavile.

Zakaj mnogi ugledni evolucionisti vztrajajo pri tem, da je makroevolucija dejstvo? Vpliven evolucionist Richard Lewontin je odkrito napisal, da so mnogi znanstveniki pripravljeni sprejeti nedokazane znanstvene trditve, ker imajo »pomembnejšo odgovornost, odgovornost do materializma«. g Mnogi znanstveniki nočejo niti pomisliti na možnost, da bi obstajal inteligenten Načrtovalec, ker si, kot se je izrazil Lewontin, »božanskega obstoja nikakor ne moremo dovoliti«.³⁰

V zvezi s tem so v reviji Scientific American citirali sociologa Rodneyja Starka, ki je dejal: »Dvesto let že širijo zamisel, da se mora človek, če želi biti znanstvena oseba, znebiti okovov religije.« Dejal je še, da na raziskovalnih univerzah »verni ljudje molčijo«.³¹

Če bi nauk o makroevoluciji sprejeli za dejstvo, potem bi morali verjeti tudi to, da agnostični oziroma ateistični znanstveniki ne dovolijo, da njihovo osebno prepričanje vpliva na njihovo razlaganje znanstvenih odkritij. Verjeti bi morali, da so z mutacijami in naravnim odbiranjem nastale vse kompleksne življenjske oblike, in to kljub stoletju raziskav, ki odkrivajo, da se z mutacijami ni niti ena ustrezno definirana vrsta spremenila v nekaj povsem novega. Verjeti bi morali, da so se vsa bitja postopoma razvila iz skupnega prednika, pa čeprav fosilna zbirka jasno kaže, da so se glavne rastlinske in živalske vrste pojavile nenadoma in da se iz njih, niti v dolgih vekih, niso razvile druge vrste. Ali se vam zdi, da takšno prepričanje temelji na dejstvih ali na mitih? Res, za evolucijo je potrebna »vera«.