Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

4. POGLAVJE

Jehova povzdigne svoje ime

Jehova povzdigne svoje ime

BISTVO POGLAVJA

Božje ljudstvo izkazuje Božjemu imenu čast, ki mu pripada.

1., 2. Kako Prevod novi svet povzdiguje Božje ime?

 BILO je hladno, a sončno torkovo jutro, 2. decembra 1947. Majhna skupina maziljenih bratov iz brooklynskega Betela v New Yorku se je sestala, da bi se lotila velikanskega projekta. Naloga je bila zahtevna, vendar so jo bratje naslednjih dvanajst let vztrajno opravljali. Navsezadnje so v nedeljo, 13. marca 1960, dokončali še zadnji del besedila za nov biblijski prevod. Tri mesece kasneje, 18. junija 1960, je brat Nathan Knorr navdušenim delegatom na zborovanju v Manchestru v Veliki Britaniji objavil izid zadnjega zvezka Svetega pisma – prevod novi svet v angleščini. S tem je bil ta prevod v celoti končan. Govornik je dobro izrazil občutke vseh navzočih, ko je vzkliknil: »Danes je za Jehovove priče po vsem svetu dan veselja!« Izjemna značilnost novega prevoda, ki je bila še poseben razlog za veselje, je uporaba Božjega osebnega imena na vseh mestih, kjer se pojavi v prvotnem biblijskem besedilu.

Na zboru »Teokracija napreduje« leta 1950 je bil objavljen izid Krščanskih grških spisov – prevod novi svet v angleščini. (Levo: Jenkijski stadion v New Yorku; desno: Gana)

2 V mnogih svetopisemskih prevodih je Božje ime izpuščeno. Toda Jehovovi maziljeni služabniki so se postavili po robu Satanovemu načrtu, da bi izbrisal Božje ime iz spomina ljudi. V uvodu Prevoda novi svet, ki je takrat izšel, je pisalo: »Glavna značilnost tega prevoda je to, da je Božje ime vrnjeno na mesto, ki mu v biblijskem besedilu tudi pripada.« Prav zares, v Prevodu novi svet je Božje osebno ime Jehova zapisano več kot 7000-krat. Na kako izreden način ta prevod povzdiguje ime našega nebeškega Očeta, Jehova!

3. a) Kaj so naši bratje razumeli glede pomena Božjega imena? b) Kako bi morali razumeti 2. Mojzesovo 3:13, 14? (Glej okvir » Pomen Božjega imena«.)

3 Na začetku so Preučevalci Biblije razumeli, da Božje ime pomeni »Jaz sem, ki sem«. (2. Mojz. 3:14, Antonin Chráska) Tako je v angleškem Stražnem stolpu, 1. januar 1926, pisalo: »Ime Jehova označuje [. . .] Nekoga, ki nima ne začetka ne konca.« Toda Jehova je do takrat, ko so prevajalci Prevoda novi svet začeli svoje delo, svojim služabnikom že pomagal razumeti, da ga njegovo ime ne označuje le kot Boga, ki samo obstaja, ampak kar je pomembnejše, kot Boga, ki ima pomemben namen in dela v skladu s tem, da ga doseže. Spoznali so, da ime Jehova dobesedno pomeni »On povzroča, da postaja«. Da, on je povzročil, da obstajajo vesolje in inteligentna bitja, in še vedno povzroča, da se izpolnjujeta njegova volja in namen. Toda zakaj je tako pomembno, da je Božje ime povzdignjeno, in kako ga lahko mi povzdigujemo?

Posvetitev Božjega imena

4., 5. a) Za kaj prosimo, ko molimo »Posvečeno bodi tvoje ime«? b) Kako in kdaj bo Bog posvetil svoje ime?

4 Jehova hoče, da bi bilo njegovo ime povzdignjeno. Pravzaprav je njegov glavni namen, da posveti svoje ime, kot je to očitno iz prve prošnje, ki jo je Jezus izrekel v vzorčni molitvi: »Posvečeno bodi tvoje ime.« (Mat. 6:9) Za kaj molimo, ko izrekamo to prošnjo?

5 V prvem poglavju te publikacije smo spoznali, da je prošnja »Posvečeno bodi tvoje ime« ena od treh prošenj iz Jezusove vzorčne molitve, ki so povezane z Jehovovim namenom. Drugi dve sta: »Naj pride tvoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja.« (Mat. 6:10) Tako kot prosimo Jehova, naj povzroči, da pride njegovo Kraljestvo in se zgodi njegova volja, tako ga tudi prosimo, naj povzroči, da se posveti njegovo ime. Povedano drugače, Jehova prosimo, naj očisti svoje ime vseh očitkov, ki so se zgrnili nanj vse od upora v Edenu. Kako se bo Jehova odzval na takšno molitev? Takole pravi: »Posvetil bom svoje veliko ime, ki je bilo oskrunjeno med narodi.« (Ezek. 36:23; 38:23) Ko bo v harmagedonu odstranil hudobijo, bo posvetil svoje ime pred očmi vsega stvarstva.

6. Kako lahko posvečujemo Božje ime?

6 Jehova že vso zgodovino dovoljuje svojim služabnikom, da posvečujejo njegovo ime. Božjega imena seveda ne moremo narediti še bolj svetega, kot je. To ime je že sveto v absolutnem pomenu besede. Kako ga torej lahko posvečujemo? Izaija pravi: »Jehova nad vojskami – njega imejte za svetega.« Jehova pa je glede svojega ljudstva rekel: »Posvečevali [bodo] moje ime [. . .], čutili bodo strahospoštovanje do Izraelovega Boga.« (Iza. 8:13; 29:23) Torej Božje ime posvečujemo tako, da je to ime za nas ločeno in višje od vseh drugih imen, da spoštujemo to, kar predstavlja, in da pomagamo drugim, da ga imajo za sveto. Strahospoštovanje do Božjega imena še posebej pokažemo, ko Jehova sprejmemo za svojega vladarja in smo mu iz srca poslušni. (Preg. 3:1; Raz. 4:11)

Pripravljeni, da nosijo in povzdigujejo Božje ime

7., 8. a) Zakaj je moralo miniti nekaj časa, preden so lahko Božji služabniki pričeli nositi Božje ime? b) Kaj bomo sedaj pregledali?

7 Božji služabniki v sodobnem času uporabljajo Božje ime v svojih publikacijah že od sedemdesetih let 19. stoletja. Na primer, avgustovska angleška številka Sionskega stražnega stolpa iz leta 1879 in pesmarica Songs of the Bride (Nevestine pesmi), ki je izšla istega leta, omenjata ime Jehova. Toda videti je, da Jehova svojim služabnikom ni takoj dovolil, da se javno imenujejo z njegovim imenom. Najprej je poskrbel, da so ustrezali zahtevam za to izredno čast. Kako je Jehova pripravil te zgodnje Preučevalce Biblije, da so pričeli nositi njegovo ime?

8 Ko se ozremo nazaj, na konec 19. in začetek 20. stoletja, vidimo, kako je Jehova priskrbel svojemu ljudstvu jasnejše razumevanje pomembnih resnic, povezanih z njegovim imenom. Preglejmo tri takšne resnice.

9., 10. a) Zakaj so se članki v Stražnem stolpu na začetku osredinjali na Jezusa? b) Do katere spremembe je prišlo leta 1919 in s kakšnimi rezultati? (Glej tudi okvir » Kako Stražni stolp povzdiguje Božje ime«.)

9 Prvič, Jehovovi služabniki so si pridobili pravilen pogled na to, kako pomembno je Božje ime. Zvesti zgodnji Preučevalci Biblije so na odkupnino gledali kot na glavni svetopisemski nauk. To pojasnjuje, zakaj se je Stražni stolp pogosto osredinjal na Jezusa. Na primer, revija je v prvem letu izhajanja ime Jezus omenjala desetkrat več kot ime Jehova. Glede zgodnjih let Preučevalcev Biblije je v Stražnem stolpu, 1. november 1976, pisalo, da so »pozornost pretežno usmerjali« na Jezusa. Sčasoma pa jim je Jehova pomagal sprevideti, da Sveto pismo pripisuje veliko pomembnost Božjemu osebnemu imenu. Kako je to vplivalo na Preučevalce Biblije? Isti članek iz Stražnega stolpa pove, da so še zlasti od leta 1919 naprej »pričeli svoj pogled bolj usmerjati na Boga Jehova, Mesijevega nebeškega Očeta«. Pravzaprav je v desetletju po letu 1919 Stražni stolp omenil Božje ime več kot 6500-krat!

10 Naši bratje so pokazali ljubezen do Božjega imena tako, da so imenu Jehova izkazali zasluženo pozornost. Podobno kot Mojzes iz davnine so začeli razglašati Jehovovo ime. (5. Mojz. 32:3; Ps. 34:3) V zameno pa je Jehova, kot je obljubljeno v Svetem pismu, opazil njihovo ljubezen do njegovega imena in jim izkazal naklonjenost. (Ps. 119:132; Heb. 6:10)

11., 12. a) Na kaj se je kmalu po letu 1919 pričela osredinjati vsebina naših publikacij? b) Na kaj je Jehova usmerjal pozornost svojih služabnikov in zakaj?

11 Drugič, pravi kristjani so pravilno razumeli delo, ki jim ga je dal Bog. Kmalu po letu 1919 so maziljeni bratje, ki jim je bilo zaupano vodstvo, raziskali Izaijevo prerokbo. Zatem se je vsebina naših publikacij pričela osredinjati na oznanjevanje. Zakaj so se te spremembe izkazale za hrano »ob pravem času«? (Mat. 24:45)

12 Pred letom 1919 Stražni stolp ni nikoli podrobno razpravljal o izjavi, ki jo je zapisal Izaija: »‚Vi ste moje priče,‘ govori Jehova, ‚moj služabnik, ki sem ga izbral.‘« (Beri Izaija 43:10–12.) Toda kmalu po tem letu so naše publikacije pričele namenjati pozornost temu svetopisemskemu odlomku in vse maziljence spodbujale k delu, ki jim ga je Jehova dal, in sicer da pričujejo zanj. Pravzaprav je bilo 43. poglavje Izaijeve knjige samo od leta 1925 do leta 1931 obravnavano v 57 izdajah revije Stražni stolp. V vsaki izdaji so bile te Izaijeve besede naobrnjene na prave kristjane. Povsem očitno je, da je Jehova v teh letih usmerjal pozornost svojih služabnikov na delo, ki so ga morali opraviti. Zakaj? Zato da bi se jih lahko preizkusilo, »če so primerni«. (1. Tim. 3:10) Preučevalci Biblije so morali s svojimi dejanji Jehovu dokazati, da so zares njegove priče, šele nato so lahko začeli upravičeno nositi njegovo ime. (Luk. 24:47, 48)

13. Kako Božja Beseda odkriva, katero najpomembnejše vprašanje mora biti rešeno?

13 Tretjič, Jehovovo ljudstvo je razumelo, kako pomembno je posvečevati Božje ime. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so uvideli, da je posvetitev Božjega imena najpomembnejše sporno vprašanje, ki mora biti rešeno. Kako Božja Beseda odkriva to pomembno resnico? Razmislimo o dveh primerih. Kaj je bil glavni razlog, da je Bog rešil Izraelce iz Egipta? Jehova je dejal: »Da bi se po vsej zemlji razglasilo moje ime.« (2. Mojz. 9:16) In zakaj je bil Jehova z Izraelci usmiljen, ko so se mu uprli? Zopet lahko beremo, kaj je Jehova rekel: »Ukrepal [sem] zaradi svojega imena, da ne bi bilo oskrunjeno pred očmi narodov.« (Ezek. 20:8–10) Kaj so se Preučevalci Biblije naučili iz teh in drugih svetopisemskih odlomkov?

14. a) Kaj je Božje ljudstvo razumelo proti koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja? b) Kako je na oznanjevanje vplivalo globlje razumevanje, ki so si ga pridobili Preučevalci Biblije? (Glej tudi okvir » Močan razlog za oznanjevanje«.)

14 Proti koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja je Božje ljudstvo razumelo pomen tega, kar je Izaija rekel pred kakimi 2700 leti. O Jehovu je namreč rekel: »Tako si vodil svoje ljudstvo, da bi si ustvaril krasno ime.« (Iza. 63:14) Preučevalci Biblije so razumeli, da je najpomembnejša posvetitev Božjega imena, ne pa osebna rešitev. (Iza. 37:20; Ezek. 38:23) Leta 1929 je knjiga Prophecy (Prerokovanje) to resnico povzela takole: »[Posvetitev] Jehovovega imena je najpomembnejše sporno vprašanje, pred katerim stoji vse stvarstvo.« To spremenjeno razumevanje je Božje služabnike še dodatno spodbudilo, da pričujejo za Jehova in očistijo njegovo ime vseh klevet.

15. a) Kaj so si naši bratje pridobili do začetka tridesetih let prejšnjega stoletja? b) Kateri čas je zatem nastopil?

15 Do začetka tridesetih let prejšnjega stoletja so si naši bratje pridobili pravilen pogled na to, kako pomembno je Božje ime, jasnejše razumevanje glede dela, ki jim ga je dal Bog, in večji uvid v najpomembnejše sporno vprašanje, ki mora biti rešeno. Zatem pa je nastopil čas, da Jehova svojim služabnikom podeli prednost, da javno nosijo njegovo ime. Ob pregledovanju nekaterih preteklih dogodkov bomo videli, kako je do tega prišlo.

Jehova izbere »ljudstvo za svoje ime«

16. a) Na kakšen izjemen način Jehova povzdiguje svoje ime? b) Kateri narod v preteklosti je bil prvi ljudstvo za Božje ime?

16 Jehova na izjemen način povzdiguje svoje ime s tem, da ima na zemlji ljudstvo, ki nosi njegovo ime. Od leta 1513 pr. n. št. naprej so Izraelci predstavljali Jehova kot njegovo ljudstvo. (Iza. 43:12) Vendar niso izpolnjevali svojih dolžnosti, ki so izhajale iz zaveze, sklenjene z Bogom, zato so leta 33 n. št. izgubili poseben odnos z njim. Kmalu zatem je Jehova »posvetil pozornost narodom, da bi izmed njih izbral ljudstvo za svoje ime«. (Apd. 15:14) Ti novoizbrani posamezniki so postali znani kot »Božji Izrael«, ki ga sestavljajo maziljeni Kristusovi sledilci iz različnih narodov. (Gal. 6:16)

17. Kaj je Satanu uspelo?

17 Okoli leta 44 n. št. so Kristusove učence »po Božji previdnosti [. . .] poimenovali kristjani«. (Apd. 11:26) Na začetku so se po tem nazivu razlikovali od drugih, saj se je nanašal samo na prave kristjane. (1. Pet. 4:16) Toda kot je razvidno iz Jezusove prilike o pšenici in ljuljki, je Satanu uspelo v njegovem namenu, da se z edinstvenim nazivom kristjani označi tudi vse druge navidezne kristjane. Zaradi tega pravi kristjani mnoga stoletja niso jasno izstopali iz množice navideznih kristjanov. Toda med »žetvijo«, ki se je začela leta 1914, so se stvari pričele spreminjati. Zakaj? Zato ker so angeli začeli navidezne kristjane ločevati od pravih. (Mat. 13:30, 39–41)

18. Kaj je našim bratom pomagalo razumeti, da potrebujejo novo ime?

18 Jehova je svojim služabnikom, potem ko je leta 1919 postavil zvestega sužnja, pomagal uvideti, katero delo jim je dodelil. Kmalu so razumeli, da jih oznanjevanje po hišah loči od vseh navideznih kristjanov. Ko so dojeli to dejstvo, so kaj hitro tudi razumeli, da se po nazivu »Preučevalci Biblije« ne razlikujejo dovolj od drugih. Njihov glavni življenjski cilj ni bil zgolj preučevati Biblijo, ampak to, da pričajo za Boga ter častijo in povzdigujejo njegovo ime. Torej, katero ime bi bilo zanje ustrezno glede na delo, ki so ga opravljali? Na to vprašanje je bilo odgovorjeno leta 1931.

Zborovalni program (1931)

19., 20. a) Katera vznemirljiva resolucija je bila predstavljena na zborovanju leta 1931? b) Kako so naši bratje in sestre sprejeli novo ime?

19 Julija leta 1931 se je kakih 15.000 Preučevalcev Biblije zbralo na zborovanju v Columbusu v ameriški zvezni državi Ohio. Ko so videli zborovalni program, sta jim zanimanje vzbudili veliki črki J in W na naslovnici. Spraševali so se, kaj pomenita. Nekateri so mislili, da pomenita »samo glej« (Just Watch), drugi pa »samo čakaj« (Just Wait). Nato je v nedeljo, 26. julija, brat Joseph Rutherford predstavil resolucijo, v kateri je bila naslednja tehtna izjava: »Želimo, da bi bili po tem imenu poznani in tudi imenovani. To ime je Jehovove priče.« Takrat so vsi navzoči razumeli pomen begajočih črk s programa – bili sta začetnici za Jehovove priče (Jehovah’s Witnesses), svetopisemsko ime, ki temelji na stavku iz Izaija 43:10.

20 Občinstvo se je na to resolucijo odzvalo z glasnimi vzkliki in dolgim ploskanjem. Ta navdušeni odziv v Columbusu se je po radiu slišal na drugi konec sveta! Ernest in Naomi Barber iz Avstralije sta se spominjala: »Ko je v Ameriki zadonel aplavz, so bratje v Melbournu skočili na noge in tudi oni začeli ploskati. Tega ne bova nikoli pozabila!« a

Božje ime je povzdignjeno po vsem svetu

21. Kako je novo ime dalo oznanjevanju dodaten zagon?

21 Božje služabnike je svetopisemsko ime Jehovove priče še dodatno okrepilo za oznanjevanje. Edward in Jessie Grimes, pionirja iz Združenih držav, ki sta bila leta 1931 navzoča na zborovanju v Columbusu, sta povedala: »Od doma sva odšla kot Preučevalca Biblije, vrnila pa sva se kot Jehovovi priči. Veseli smo bili, da imamo sedaj ime, ki nam pomaga poveličevati ime našega Boga.« Po tem zborovanju so nekateri Pričevalci na oznanjevanju z novo metodo delali prav to. Stanovalcem so se predstavili s kartico, na kateri je pisalo: »Sem JEHOVOVA priča in oznanjujem Kraljestvo našega Boga JEHOVA.« Da, Božje ljudstvo je s ponosom nosilo Jehovovo ime in pomembnost tega imena je bilo pripravljeno razglašati po vsem svetu. (Iza. 12:4)

»Od doma sva odšla kot Preučevalca Biblije, vrnila pa sva se kot Jehovovi priči.«

22. Kaj dokazuje, da se Jehovovo ljudstvo razlikuje od drugih?

22 Veliko let je minilo, odkar je Jehova spodbudil naše maziljene brate, da so sprejeli ime, po katerem so se razlikovali od drugih. Ali je v letih po letu 1931 Satanu uspelo prikriti identiteto Božjega ljudstva? Ali nas zaradi Satanovega vpliva ljudje težko ločijo od drugih religij? Nikakor! Ravno nasprotno, kot priče za Boga se ločimo od drugih, in to je očitno bolj kot kdaj prej. (Beri Miha 4:5; Malahija 3:18.) Pravzaprav smo tako tesno povezani z Božjim imenom, da imajo danes za Jehovovo pričo vsakogar, ki to ime neobremenjeno uporablja. Jehovovega čaščenja ne zakrivajo goram podobne krive religije, ampak trdno stoji »nad vrhovi gora«. (Iza. 2:2) Čaščenje Jehova je danes zares visoko povzdignjeno, prav tako tudi njegovo ime.

23. Katera pomembna resnica glede Jehova, zapisana v Psalmu 121:5, nam vliva moči?

23 Kako spodbudno je vedeti, da nas bo Jehova zaščitil pred Satanovimi sedanjimi in prihodnjimi napadi! (Ps. 121:5) Povsem upravičeno nas prevevajo enaki občutki kakor psalmista, ki je zapisal: »Srečen narod, ki mu je Bog Jehova, ljudstvo, ki si ga je izbral za dediščino.« (Ps. 33:12)

a Za podrobnosti glede uporabe radia glej 7. poglavje, strani 72–74.