1., 2. a) S čim dokazuješ, da si državljan Božjega kraljestva? b) Zakaj se moramo Jehovove priče včasih boriti za versko svobodo?

 ALI si državljan Božjega kraljestva? Kot Jehovova priča nedvomno si! Kakšen dokaz pa imaš za to? Svojega državljanstva ne dokazuješ s potnim listom ali kakim drugim uradnim dokumentom. Pravzaprav ga dokazuješ s tem, kako častiš Boga Jehova. Pravo čaščenje zajema več od tega, kaj verjameš. Zajema tudi to, kaj delaš – da ubogaš zakone Božjega kraljestva. Naše čaščenje se tiče vseh področij življenja, od tega, kako skrbimo za družino, pa do tega, kako se odzovemo na zdravstvene težave.

² Vendar pa svet, v katerem živimo, ne spoštuje vedno našega državljanstva, ki nam je tako pri srcu, niti ne spoštuje tega, kaj Božje kraljestvo zahteva od nas. Nekatere vlade skušajo omejiti naše čaščenje ali ga celo povsem poteptati. Včasih se moramo Kristusovi podložniki bojevati za to, da lahko ubogamo zakone Mesijanskega kralja. Ali nas to preseneča? Ne. Jehovovo ljudstvo v svetopisemskih časih se je moralo pogosto bojevati za svobodo čaščenja Jehova.

3. Za kaj se je moralo Božje ljudstvo bojevati v dneh kraljice Estere?

³ V dneh kraljice Estere se je denimo Božje ljudstvo moralo bojevati za svoj obstoj. Zakaj? Hudobni prvi minister Haman je perzijskemu kralju Ahasverju predlagal, naj da pobiti vse Jude v svojem kraljestvu, ker so njihovi zakoni »drugačni od zakonov vseh drugih ljudstev«. (Est. 3:8, 9, 13) Ali je Jehova zapustil svoje služabnike? Ne. Ko sta Estera in Mardohej perzijskega kralja prosila, naj zaščiti Božje ljudstvo, je Jehova to njuno prizadevanje blagoslovil. (Est. 9:20–22)

4. O čem bomo razpravljali v tem poglavju?

⁴ Kako pa je danes? Kot smo videli v prejšnjem poglavju, svetne oblasti včasih nasprotujejo Jehovovim pričam. V tem poglavju bomo razpravljali o tem, kako so nekatere vlade skušale omejiti naše čaščenje. Osredotočili se bomo na tri področja: 1. na našo pravico do tega, da obstajamo kot organizacija in se odločamo, kako bo naše čaščenje potekalo, 2. na našo svobodno izbiro zdravstvene oskrbe, ki je v skladu  s svetopisemskimi načeli, in 3. na pravico staršev do tega, da svoje otroke vzgajajo v skladu z Jehovovimi merili. Glede vsakega od teh področij bomo videli, kako so si zvestovdani državljani Mesijanskega kraljestva pogumno prizadevali zaščititi svoje dragoceno državljanstvo in kako je bil njihov trud blagoslovljen.

5. Katere koristi imamo pravi kristjani, če smo pravno priznani?

⁵ Ali nas morajo človeške vlade pravno priznati, da lahko častimo Jehova? Ne, vendar če smo pravno priznani, lažje sodelujemo pri svojem čaščenju. Na primer, svobodno se lahko zbiramo v svojih kraljestvenih in zborskih dvoranah, tiskamo in uvažamo svetopisemsko literaturo ter se neovirano in brez zadržkov pogovarjamo z ljudmi v svoji okolici o dobri novici. V mnogih državah smo Jehovove priče pravno registrirani in uživamo isto svobodo bogočastja kakor pripadniki drugih pravno priznanih verskih skupnosti. Kako pa smo se Jehovove priče odzvali, kadar nas vlade niso želele pravno priznati ali so si prizadevale omejiti naše temeljne svoboščine?

6. S katerim izzivom so se v zgodnjih štiridesetih letih prejšnjega stoletja spoprijeli Jehovove priče v Avstraliji?

⁶ Avstralija. V zgodnjih štiridesetih letih prejšnjega stoletja je avstralski generalni guverner naše verovanje označil kot »škodljivo« za vojaška prizadevanja. Prepovedali so naše delovanje. Priče v Avstraliji se niso mogli svobodno zbirati ali oznanjevati. Oblasti so zaprle Betel in zasegle kraljestvene dvorane. Že samo posedovanje naše svetopisemske literature je bilo prepovedano. Nekaj let so Priče delovali v tajnosti. Nato pa je zanje končno prišlo olajšanje. Avstralsko vrhovno sodišče je 14. junija 1943 odpravilo prepoved.

7., 8. Opiši boj za svobodo bogočastja, ki so ga skozi leta bojevali naši bratje in sestre v Rusiji.

⁷ Rusija. Jehovove priče so desetletja delovali pod komunistično prepovedjo. Leta 1991 pa so bili končno pravno registrirani. Po razpadu nekdanje Sovjetske zveze so bili leta 1992 v Ruski federaciji pravno priznani. Kmalu pa je nekatere nasprotnike, še posebej tiste, ki so bili povezani z Rusko pravoslavno cerkvijo, razjezilo to, da število Prič hitro raste. Zato so med letoma 1995 in 1998 petkrat zapored vložili kazensko ovadbo proti Jehovovim pričam. Tožilka ni nikoli našla nobenega dokaza, da so Priče storili kak prestopek. Nasprotniki so v svoji odločenosti leta 1998 vložili civilno tožbo. Sprva se je razsodilo v prid Pričam, vendar so nasprotniki razsodbi oporekali, in sodišče je maja 2001 razsodilo v prid nasprotnikom. Oktobra istega leta je prišlo do ponovnega sojenja. Leta 2004 so ukinili pravno osebo, ki so jo naši bratje uporabljali v Moskvi, in prepovedali njene dejavnosti.

⁸ Sledil je val nasprotovanja. (Beri 2. Timoteju 3:12.) Priče so se spoprijemali z nadlegovanjem in napadi. Verska  literatura je bila zaplenjena, najeti ali lastni prostori za čaščenje pa so bili zaprti. Samo predstavljaj si, kako so se morali naši bratje in sestre počutiti, ko so se spoprijemali s temi preizkušnjami. Priče so se leta 2001 pritožili na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), leta 2004 pa so sodišču posredovali dodatne informacije. Leta 2010 je ESČP sprejel odločitev. Jasno mu je bilo, da za prepovedjo Prič v Rusiji stoji verska nestrpnost. Razsodil je, da ni razloga, da bi se morale upoštevati razsodbe nižjih sodišč, saj ni nobenega dokaza o tem, da bi kdor koli od Prič naredil kaj narobe. ESČP je še opazil, da je bil namen prepovedi ta, da bi Priče izgubili svoje pravne pravice. Odločil se je, da podpre pravico Prič do svobode veroizpovedi. Čeprav različne veje ruske oblasti ne upoštevajo razsodbe ESČP, so Božjemu ljudstvu v tej državi takšne zmage vlile veliko poguma.

9.–11. Kako si je Jehovovo ljudstvo v Grčiji prizadevalo za to, da bi lahko skupaj svobodno častilo Boga? Kakšen je bil rezultat?

⁹ Grčija. Leta 1983 je Titos Manusakis v Iraklionu na Kreti najel sobo, da bi se v njej majhna skupina Jehovovih prič zbirala k čaščenju. (Heb. 10:24, 25) Kmalu pa je neki pravoslavni duhovnik na policijo naslovil pritožbo, s katero je nasprotoval temu, da Priče najeto sobo uporabljajo kot prostor za čaščenje. Zakaj je nasprotoval? Preprosto zato, ker se nauki Prič razlikujejo od naukov Pravoslavne cerkve. Tožilstvo je sprožilo kazenski postopek proti Titosu Manusakisu in trem drugim krajevnim Pričam. Sodišče jih je oglobilo in obsodilo na dva meseca zapora. Priče so kot zvestovdani državljani Božjega kraljestva na odločitev sodišča gledali kot na kršitev njihove svobode bogočastja. Zato so svoj primer predložili lokalnim sodiščem, nazadnje pa so se pritožili na ESČP.

¹⁰ Leta 1996 je ESČP sprejel odločitev, ki je kakor strela z jasnega zadela nasprotnike čistega čaščenja. Sodišče je zapisalo, da »grški zakon opredeljuje pojem ‚znana religija‘ in Jehovove priče ustrezajo tej definiciji«. Dodalo je še, da so imele odločitve nižjih sodišč »neposreden vpliv na tožnikovo svobodo veroizpovedi«. Nadalje je ugotovilo, da ni v pristojnosti grške vlade, da »določa, ali je neko verovanje zakonito ali ne oziroma kako naj se izraža«. Kazni proti Pričam so bile razveljavljene, njihova svoboda bogočastja pa je bila potrjena!

¹¹ Ali je ta zmaga uredila zadeve v Grčiji? Na žalost ne. Nekaj podobnega se je zgodilo v mestu Kasandra. Leta 2012 je po dvanajstletni pravni bitki sodni primer končno doživel epilog. Tokrat je šlo za nasprotovanje nekega pravoslavnega škofa. Državni svet, najvišje upravno sodišče v Grčiji, je razsodil v prid Božjega ljudstva. V odločitvi je navedel del grške  ustave, ki zagotavlja svobodo veroizpovedi, in ovrgel nenehne obtožbe, da Jehovove priče niso znana religija. Sodišče je zapisalo: »Nauki ‚Jehovovih prič‘ niso prikriti, torej Priče izpovedujejo znano religijo.« Člani majhne občine v Kasandri so presrečni, da lahko imajo sedaj shode za čaščenje v svoji lastni kraljestveni dvorani.

12., 13. Kako so nasprotniki v Franciji skušali povzročiti »težave s pomočjo zakona« in kakšen je bil razplet?

¹² Francija. Nekateri nasprotniki Božjega ljudstva so povzročili »težave s pomočjo zakona«. (Beri Psalm 94:20.) Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je denimo francoska davčna uprava pričela pregledovati finančno poslovanje družbe Association Les Témoins de Jéhovah (ATJ), ene od pravnih oseb, ki jo Priče uporabljajo v Franciji. Francoski minister za proračun je odkril resnični namen tega pregleda: »Revizija lahko vodi do tega, da po sodni poti dosežemo likvidacijo ali vložimo kazenske ovadbe [. . .], ki bi najverjetneje omajale delovanje družbe ali pa jo prisilile, da preneha izvajati svojo dejavnost na našem ozemlju.« Kljub temu da revizija ni odkrila nobenih nepravilnosti, je davčna uprava družbi ATJ naložila plačilo nerazumno visokega davka. Če bi ta odločitev obveljala, bratje ne bi imeli druge izbire, kakor da zaprejo podružnični urad in prodajo stavbe, zato da bi lahko plačali visoki davek. To je bil za Božje ljudstvo strahovit udarec, vendar se ni vdalo. Priče so močno nasprotovali temu nepravičnemu ravnanju in nazadnje svoj primer leta 2005 predložili ESČP.

¹³ Sodišče je razsodilo 30. junija 2011. V razsodbi je pojasnilo, da bi morala pravica do svobode veroizpovedi državi preprečiti presojanje sprejemljivosti verskih naukov ali načina, kako se izražajo, razen ko gre za ekstremne primere. Nadalje je sodišče še pojasnilo: »Posledica obdavčitve [. . .] je bila, da je družba izgubila nujno potrebna sredstva in tako svojim pripadnikom ni mogla več omogočiti, da na praktičen način izražajo svoje svobodno čaščenje.« Soglasno je razsodilo v korist Jehovovih prič. Na veliko veselje Jehovovega ljudstva je francoska vlada družbi ATJ končno vrnila sodno zaseženi davek skupaj z obrestmi in v skladu z odločitvijo sodišča z imetja podružnice umaknila zastavno pravico.

14. Kako lahko sodeluješ v boju za svobodo bogočastja?

¹⁴ Podobno kot Estera in Mardohej v preteklosti se tudi Jehovovo ljudstvo danes bojuje za pravico do tega, da svobodno časti Jehova skladno z njegovo zapovedjo. (Est. 4:13–16) Ali lahko tudi ti sodeluješ pri tem boju? Da. Redno lahko moliš za svoje duhovne brate in sestre, ki trenutno trpijo zaradi pravnih krivic. Takšne molitve so lahko v izredno pomoč našim bratom in sestram, ki se spoprijemajo s stiskami  in preganjanjem. (Beri Jakob 5:16.) Ali se Jehova odzove na takšne molitve? Naše zmage na sodiščih vsekakor dokazujejo, da se! (Heb. 13:18, 19)

15. O čem vse mora Božje ljudstvo razmisliti, ko gre za uporabo krvi?

¹⁵ Kot smo videli v 11. poglavju, državljani Božjega kraljestva dobivajo jasne svetopisemske smernice, kako se lahko ognejo zlorabi krvi, ki je danes postala tako običajna. (1. Mojz. 9:5, 6; 3. Mojz. 17:11; beri Apostolska dela 15:28, 29.) Kljub temu da ne sprejemamo transfuzije krvi, želimo zase in za svoje ljubljene najboljšo možno zdravstveno oskrbo, če takšno zdravljenje ni v nasprotju z Božjimi zakoni. Vrhovna sodišča v mnogih državah so razsodila, da imajo ljudje pravico do tega, da se v skladu s svojo vestjo in verskim prepričanjem odločijo, ali bodo določeno zdravljenje bodisi sprejeli bodisi odklonili. V nekaterih državah pa se mora Božje ljudstvo spoprijemati s hudimi izzivi glede izbire zdravljenja. Razmisli o nekaterih primerih.

16., 17. Kaj je neka sestra na Japonskem doživela med zdravljenjem v bolnišnici, zaradi česar je bila zgrožena? Kako je Jehova odgovoril na njene molitve?

¹⁶ Japonska. Misae Takeda, 63-letna gospodinja z Japonske, je potrebovala zahtevno operacijo. Kot zvestovdana državljanka Božjega kraljestva je svojemu zdravniku jasno povedala, da želi brezkrvno zdravljenje. Vendar je bila mesece kasneje zgrožena, ko je izvedela, da so ji med operacijo dali transfuzijo krvi. Počutila se je zlorabljeno in prevarano, zato je junija 1993 vložila tožbo proti zdravnikom in bolnišnici. Ta preprosta in blaga ženska je imela nezlomljivo vero. Pred polno sodno dvorano je pogumno zagovarjala svoje stališče. Na prostoru za priče je stala več kot uro, čeprav ji je že zmanjkovalo moči. Zadnjič je bila na sodišču le mesec dni pred svojo smrtjo. Ali ne občudujemo njenega poguma in vere? Sestra Takeda je rekla, da je med svojo bitko nenehno prosila Jehova za blagoslov. Bila je prepričana, da bo Jehova odgovoril na njene molitve. Ali je res odgovoril?

¹⁷ Tri leta po smrti sestre Takeda je japonsko vrhovno sodišče razsodilo v njeno korist. Strinjalo se je, da ni bilo prav, da je proti svoji volji dobila transfuzijo krvi. V odločitvi, ki je bila sprejeta 29. februarja 2000, je pisalo, da se mora »pravica do odločanja« v takšnih primerih »spoštovati kot osebna pravica«. Zahvaljujoč odločenosti sestre Takeda, da se bo bojevala za pravico do izbire zdravljenja, ki je v skladu z njeno biblijsko šolano vestjo, so Priče na Japonskem sedaj deležni zdravstvene oskrbe, ne da bi jih bilo strah, da jim bodo vsilili transfuzijo krvi.

18.–20. a) Kako je argentinsko pritožbeno sodišče potrdilo posameznikovo pravico do tega, da z medicinskim dokumentom zavrne transfuzijo krvi? b) Kako lahko pokažemo, da se podrejamo Kristusovemu vodstvu, ko gre za zlorabo krvi?

 ¹⁸ Argentina. Kako se lahko državljani Kraljestva pripravimo na primere, ko zaradi tega, ker bi bili v nezavesti, ne bi mogli sprejeti nekaterih pomembnih odločitev glede svoje zdravstvene oskrbe? Pri sebi imamo lahko pravni dokument, ki bo govoril namesto nas, tako kot ga je imel Pablo Albarracini. Maja 2012 so ga skušali oropati in ga pri tem večkrat ustrelili. Ker so ga nezavestnega odpeljali v bolnišnico, ni mogel pojasniti svojega stališča glede transfuzije krvi. Vendar je imel pri sebi ustrezno izpolnjen medicinski dokument, ki ga je podpisal štiri leta pred tem. Čeprav je bilo njegovo stanje resno in so nekateri zdravniki menili, da mu bo transfuzija krvi rešila življenje, so bili zdravstveni delavci pripravljeni spoštovati njegove želje. Pablov oče, ki ni bil Jehovova priča, je pridobil sodni nalog, s katerim je skušal ovreči sinove želje.

¹⁹ Odvetnik Pablove žene se je nemudoma pritožil. Čez nekaj ur je pritožbeno sodišče ovrglo razsodbo nižjega sodišča in odločilo, da se morajo spoštovati pacientove želje, zapisane v medicinskem dokumentu. Pablov oče se je pritožil na argentinsko vrhovno sodišče. Vendar vrhovno sodišče ni našlo »nobenega razloga za dvom o tem«, da je bil medicinski dokument, s katerim Pablo zavrača transfuzijo krvi, sestavljen »z zdravo presojo, namenoma in ne pod prisilo«. Sodišče je zapisalo: »Vsaka opravilno sposobna in odrasla oseba ima možnost, da se vnaprej odloči, kako se bo zdravila, ter lahko sprejme ali zavrne zdravljenje. [. . .] Glavni zdravnik mora spoštovati njeno voljo.«

²⁰ Brat Albarracini si je popolnoma opomogel. Oba z ženo sta vesela, da je imel izpolnjen medicinski dokument. S tem enostavnim, a pomembnim korakom je pokazal svojo podložnost Kristusu, vladarju Božjega kraljestva. Ali si tudi ti s svojimi družinskimi člani naredil ta korak?

21.–24. a) Kako je kanadsko vrhovno sodišče sprejelo pomembno odločitev glede mladoletnikov in uporabe krvi? b) Kako lahko ta primer spodbudi mlade Jehovove služabnike?

²¹ Kanada. Sodišča na splošno priznavajo pravice staršev, da se odločijo, katera zdravstvena oskrba je najboljša za njihove otroke. Včasih pa sodišče celo razsodi, da se mora pri odločanju glede zdravstvene oskrbe zrelega mladoletnika upoštevati mladoletnikovo mnenje. Tako je bilo tudi v primeru April Cadoreth. Ko je bila stara 14 let, so jo zaradi hudih notranjih krvavitev sprejeli v bolnišnico. Vnaprejšnjemu medicinskemu napotilu je nekaj mesecev pred tem priložila pisna navodila, da ji niti v nujnih primerih ne smejo dati transfuzije krvi. Lečeči zdravnik se je odločil, da ne bo spoštoval Apriline jasno izražene volje. Priskrbel si je sodni nalog, po katerem ji je lahko dal kri. April so proti njeni volji  transfundirali tri enote koncentriranih rdečih krvničk. Kasneje je to izkušnjo primerjala s posilstvom.

²² Skupaj s starši se je odločila, da pravico poišče na sodišču. Po dveh letih je njen primer prišel pred kanadsko vrhovno sodišče. April je tožbo sicer izgubila, vendar ji je sodišče povrnilo sodne stroške ter sprejelo pomembno odločitev, ki koristi njej in drugim zrelim mladoletnikom, ki želijo uveljavljati pravico do tega, da se sami odločijo glede svoje zdravstvene oskrbe. Sodišče je izjavilo: »Kar se tiče zdravljenja, bi morali mladim, mlajšim od 16 let, dovoliti, da dokažejo, ali njihova odločitev glede določene zdravstvene oskrbe odseva zadostno mero neodvisnega mnenja in zrelosti.«

²³ V Aprilinem primeru je pomembno to, da je vrhovno sodišče opozorilo na ustavne pravice zrelih mladoletnikov. Pred to odločitvijo vrhovnega sodišča je vsako kanadsko sodišče lahko za otroka, mlajšega od 16 let, določilo obliko  zdravljenja, ki je bila po mnenju sodišča najboljša. Toda po tej razsodbi sodišče ne more več določiti nekega zdravljenja proti volji mladoletnika, mlajšega od 16 let, ne da bi mu prej dovolilo dokazati, da je dovolj zrel za sprejemanje svojih odločitev.

²⁴ Ali je bilo vredno tri leta bojevati to bitko? April odgovarja: »Da!« Sedaj je redna pionirka in je dobrega zdravja. Takole pravi: »Že samo to, da sem lahko prispevala skromen del k oslavitvi Božjega imena in dokazala, da je Satan lažnivec, me zelo osrečuje.« Aprilin primer pokaže, da lahko tudi naši mladi pogumno zavzamejo stališče in dokažejo, da so pristni državljani Božjega kraljestva. (Mat. 21:16)

25., 26. Kaj se včasih zgodi, ko se starša razvežeta?

²⁵ Jehova je staršem dal odgovornost, da otroke vzgajajo po njegovih merilih. (5. Mojz. 6:6–8; Efež. 6:4) Ta naloga ni enostavna, lahko pa je še toliko težja, če pride do razveze. Glede vzgoje se lahko mnenja staršev zelo razhajajo. Na primer, starš, ki je Priča, je trdno odločen, da mora otroka vzgajati po krščanskih merilih. Po drugi strani pa se starš, ki ni Priča, s tem ne strinja. Seveda mora starš, ki je Priča, spoštljivo priznati, da se zakonska zveza sicer prekine, odnos med staršem in otrokom pa ostane.

²⁶ Starš, ki ni Priča, lahko na sodišču zahteva skrbništvo nad otrokom ali otroki, da bi lahko nadziral njihovo versko vzgojo. Nekateri trdijo, da je škodljivo vzgajati otroka kot Jehovovo pričo. Morda menijo, da bo otrok prikrajšan za praznovanje rojstnih dni in praznikov, v nujnih zdravstvenih primerih pa za transfuzijo krvi, ki bi mu »rešila življenje«. Na srečo večina sodišč pri odločitvi upošteva to, kar je najboljše za otroka. Pri tem pa ne presoja tega, ali je versko prepričanje enega od staršev škodljivo ali ne. Preglejmo nekaj primerov.

27., 28. Kako se je vrhovno sodišče v Ohiu odzvalo na obtožbe, da otroku škodi, če ga vzgajajo kot Jehovovo pričo?

²⁷ Združene države Amerike. Vrhovno sodišče v zvezni državi Ohio je leta 1992 razpravljalo o primeru, v katerem je oče, ki ni Priča, trdil, da bo njegovemu mlademu sinu škodilo, če ga bodo vzgajali kot Jehovovo pričo. Nižje sodišče se je strinjalo in skrbništvo dodelilo očetu. Mami, Jennifer Pater, je sodišče dodelilo pravico do obiskovanja, vendar ji je naročilo, da ne sme »otroka v nikakršni obliki izpostavljati verovanju Jehovovih prič«. Ta sodna prepoved nižjega sodišča je bila tako splošna, da bi se lahko razumela celo tako, da se sestra Pater s svojim sinom Bobbyjem ne sme pogovarjati niti o Svetem pismu ali moralnih merilih, zapisanih v njem! Ali si lahko predstavljaš, kako se je sestra Jennifer počutila?  Bila je skrušena. Vendar pravi, da se je naučila biti potrpežljiva in čakati na Jehova. Spominja se: »Jehova je bil vedno ob meni.« Njena odvetnica, ki ji je pomagala Jehovova organizacija, se je pritožila na vrhovno sodišče v Ohiu.

²⁸ Vrhovno sodišče se ni strinjalo z odločitvijo nižjega sodišča in je razsodilo, da »imajo starši temeljno pravico do vzgajanja svojih otrok. Prav tako imajo pravico, da se z njimi pogovarjajo o svojih moralnih in verskih vrednotah.« Izjavilo je še, da sodišče ne sme staršu omejiti pravice do skrbništva zaradi njegove vere, razen če se dokaže, da bi lahko verske vrednote Jehovovih prič škodile telesnemu in duševnemu razvoju otroka. Sodišče ni našlo nobenega dokaza o tem, da bi imelo verovanje Prič škodljive posledice na otrokovo duševno in telesno zdravje.

29.–31. Zakaj je neka sestra iz Danske izgubila skrbništvo nad svojo hčerko in kako je dansko vrhovno sodišče razsodilo v njenem primeru?

²⁹ Danska. Anita Hansen se je znašla v podobnih okoliščinah, ko je njen bivši mož na sodišče vložil zahtevo za skrbništvo nad sedemletno hčerko Amando. Kljub temu da je okrožno sodišče sestri Hansen leta 2000 dodelilo skrbništvo, se je Amandin oče pritožil na višje sodišče. To je razveljavilo razsodbo okrožnega sodišča in skrbništvo dodelilo očetu. Višje sodišče je svojo odločitev utemeljevalo s tem, da imata starša zaradi različnega verskega prepričanja  nasprotujoče si poglede na življenje. Menilo je, da se bo oče znal bolje spoprijeti s temi razlikami. Sestra Hansen je pravzaprav izgubila skrbništvo nad Amando samo zato, ker je Jehovova priča!

³⁰ Sestra Hansen je bila med to težko preizkušnjo občasno tako obupana, da sploh ni vedela, za kaj naj moli! »Vendar,« se spominja, »so mi bile v veliko tolažbo besede iz Rimljanom 8:26 in 27. Vedno sem čutila, da Jehova razume, kaj mislim. S svojim budnim očesom je pazil name in mi vedno stal ob strani.« (Beri Psalm 32:8; Izaija 41:10.)

³¹ Pritožila se je na dansko vrhovno sodišče. Sodišče je v svoji razsodbi zapisalo: »Skrbništvo se mora določiti na temelju natančne ocene tega, kaj je najboljše za otroka.« Zapisalo je še, da bi odločitev glede skrbništva morala temeljiti na tem, kako se posamezni starš spoprijema s težavami, ne pa na »naukih in stališčih« Jehovovih prič. Na veliko olajšanje sestre Hansen je sodišče potrdilo, da je primerna mati, in ji vrnilo skrbništvo nad Amando.

32. Kako je Evropsko sodišče za človekove pravice starše, ki so Priče, zaščitilo pred diskriminacijo?

³² Različne evropske države. Nekateri pravni spori glede skrbništva nad otroki se niso mogli razrešiti niti na najvišjih sodiščih posameznih držav. Zato so se takšni primeri znašli pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP). V dveh primerih je ESČP ugotovil, da so nižja, državna sodišča s starši, ki so Priče, in tistimi, ki niso, ravnala drugače samo zaradi verskega prepričanja. ESČP je takšno ravnanje označil za diskriminatorno in razsodil, da je »delanje razlik zgolj zaradi verskega prepričanja nesprejemljivo«. Neka mama, ki je Priča in je ESČP v njenem primeru ugodno razsodil, je izrazila svoje olajšanje in rekla: »Tako zelo me je bolelo, ko so me obtožili, da škodujem svojim otrokom. Želela sem jim le omogočiti to, kar sem menila, da je zanje najboljše, namreč krščansko vzgojo.«

33. Kako lahko starši, ki so Priče, upoštevajo načelo iz Filipljanom 4:5?

³³ Seveda si starši, ki so Priče, prizadevajo kazati razumnost pri spoprijemanju s pravnimi izzivi v zvezi s pravico, da v srce svojih otrok vcepijo svetopisemska merila. (Beri Filipljanom 4:5.) Prav kakor se zavedajo, da imajo pravico svoje otroke vzgajati v skladu z Božjimi potmi, se zavedajo tudi tega, da si ima starš, ki ni Priča, pravico z njimi deliti starševske obveznosti, če to želi. Kako resno starš, ki je Priča, gleda na svojo odgovornost vzgajanja otroka?

34. Kako lahko današnjim krščanskim staršem koristi zgled Judov iz Nehemijevih dni?

³⁴ Poglejmo si poučen primer iz Nehemijevih dni. Judje so si prizadevali popraviti in obnoviti jeruzalemsko obzidje. Vedeli so, da bo njih in njihove družine to obzidje varovalo pred okoliškimi sovražnimi narodi. Zato jih je Nehemija  spodbudil, naj se bojujejo »za svoje brate, za svoje sinove in hčere, za svoje žene in svoje hiše«. (Neh. 4:14) Za takratne Jude je bil boj vreden vsakega truda. Podobno si danes starši, ki so Jehovove priče, močno prizadevajo vzgajati svoje otroke v skladu z resnico. Vedo, da so njihovi otroci v šoli in soseščini bombardirani s škodljivimi vplivi. Takšni vplivi se lahko po medijih celo prikradejo v domače okolje. Starši, nikoli ne pozabite, da je boj za vaše sinove in hčere vreden vsakega truda. Zanje ustvarite varno okolje, v katerem bodo lahko duhovno dobro uspevali.

35., 36. Kako nam, Jehovovim pričam, koristijo rezultati tega, da se bojujemo za svoje pravice? Kaj si odločen delati?

³⁵ Jehova nedvomno blagoslavlja prizadevanje svoje novodobne organizacije, ki se bojuje za pravico do svobodnega bogočastja. Božje ljudstvo ima pri bojevanju za svoje pravice pogosto možnost odlično pričevati, in to tako pred sodišči kakor tudi množicam. (Rim. 1:8) Eden od pozitivnih rezultatov številnih pravnih zmag je tudi ta, da so te zmage okrepile državljanske pravice mnogih, ki niso Priče. Toda Jehovovi služabniki nismo družbeni reformatorji. Prav tako ne iščemo slave zase. Na sodiščih si prizadevamo za svoje pravice samo zato, da bi utrdili čisto čaščenje in mu dali še več zagona. In to nam je najpomembnejše. (Beri Filipljanom 1:7.)

³⁶ Tega, kar se naučimo od posameznikov, ki so se bojevali za svobodno čaščenje Jehova, nikoli ne jemljimo za samo po sebi umevno! Prav tako ostanimo zvesti in popolnoma prepričani, da Jehova podpira naše delo in nas bo še naprej krepil, da bomo izpolnjevali njegovo voljo. (Iza. 54:17)