Ko angel Gabriel mladenki Mariji pove, da bo rodila sina, ki mu bo ime Jezus in bo kraljeval na večne čase, ga Marija vpraša: »Kako se bo to zgodilo, ko pa še nisem imela spolnih odnosov z moškim?« (Luka 1:34)

»Nadte bo prišel sveti duh,« ji odgovori Gabriel, »in obsenčila te bo moč Najvišjega. Zato se bo to, kar se bo rodilo, imenovalo sveto, Božji Sin.« (Luka 1:35)

Nato Gabriel, mogoče zato, da bi Marija lažje sprejela njegovo sporočilo, še doda: »Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je v starosti spočela sina, in ta, ki so jo imenovali neplodno, je zdaj v šestem mesecu. Bogu namreč ni nemogoče nič, kar reče.« (Luka 1:36, 37)

Marija verjame Gabrielovim besedam, kar se vidi iz njenega odziva. »Glej, Jehovova sužnja sem,« vzklikne. »Naj se mi zgodi po tvoji besedi.« (Luka 1:38)

Takoj ko Gabriel odide, se Marija pripravi, da bo obiskala Elizabeto, ki z možem Zaharijem živi blizu Jeruzalema na pobočju judejskega hribovja. Od Marijinega doma v Nazaretu do Elizabetinega je kake tri ali štiri dni hoda.

Marija končno prispe v Zaharijevo hišo. Ko vstopi, pozdravi svojo sorodnico Elizabeto. Takrat Elizabeta, polna svetega duha, Mariji reče: »Blagoslovljena med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Odkod meni ta čast, da je prišla k meni mati mojega Gospoda? Kajti glej, ko sem zaslišala tvoj pozdrav, je otrok v mojem telesu od velikega veselja poskočil.« (Luka 1:42–44)

Marija z iskreno hvaležnostjo reče: »Moja duša poveličuje Jehova in moj duh si ne more kaj, da se ne bi silno veselil v Bogu, mojem Rešitelju, ker se je ozrl na nizek položaj svoje sužnje. Kajti glej, odslej me bodo vsi rodovi šteli za srečno, saj je Mogočni zame storil velika dela.« Opazimo lahko, da Marija kljub temu, da je bila deležna takšne naklonjenosti, izkaže vso čast Bogu. »Njegovo ime je sveto,« reče, »in v vsakem rodu je usmiljen s tistimi, ki se ga bojijo.« (Luka 1:46–50)

Marija z navdihnjenimi preroškimi besedami še naprej hvali Boga: »S svojo roko je storil mogočna dela, vsenaokrog je razkropil tiste, ki so ošabni v nameri svojega srca. S prestolov je pometal mogočneže in povišal nizke. Lačne je nasitil z dobrimi rečmi in bogate odpravil praznih rok. Priskočil je na pomoč svojemu služabniku Izraelu, da bi se na večne čase spominjal usmiljenja, tako kakor je govoril našim praočetom – Abrahamu in njegovemu semenu.« (Luka 1:51–55)

Marija pri Elizabeti ostane okoli tri mesece in nedvomno ji je v teh zadnjih tednih pred porodom v veliko pomoč. Res je lepo, da sta lahko ti zvesti ženski, ki bosta dobili svoja otroka z Božjo pomočjo, v tem obdobju svojega življenja skupaj.

Bodite pozorni, da je bila Jezusu že pred rojstvom izkazana čast. Elizabeta ga je imenovala »moj Gospod«, in otrok v njenem telesu je »od velikega veselja poskočil«, ko je prišla Marija. Kot bomo videli, pa bodo drugi popolnoma drugače ravnali z Marijo in njenim sedaj še nerojenim otrokom.