Jezus in njegovi učenci potujejo iz Judeje proti severu v Galilejo, in to skozi področje Samarije. Od potovanja so utrujeni. Okoli poldneva se ustavijo blizu mesta Sihar, da bi se odpočili pri vodnjaku, ki ga je verjetno Jakob pred več stoletji izkopal oziroma plačal, da so ga izkopali. Ta vodnjak je še vedno mogoče videti blizu današnjega mesta Nablus.

Medtem ko Jezus pri vodnjaku počiva, gredo njegovi učenci v bližnje mesto kupit hrano. Med njihovo odsotnostjo pride neka Samarijanka zajemat vodo. Jezus ji reče: »Daj mi piti.« (Janez 4:7)

Judje in Samarijani zaradi globoko ukoreninjenih predsodkov na splošno nimajo med seboj nobenih stikov. Zato ženska vsa presenečena vpraša: »Kako to, da ti, ki si Jud, prosiš mene, ki sem Samarijanka, naj ti dam piti?« Jezus ji odgovori: »Če bi poznala Božji brezplačni dar in vedela, kdo je ta, ki ti pravi ‚Daj mi piti‘, bi ga prosila, in on bi ti dal živo vodo.« »Gospod,« reče ženska, »še vedra za zajemanje vode nimaš in vodnjak je globok. Od kod ti torej ta živa voda? Mar si ti večji od našega praočeta Jakoba, ki nam je dal ta vodnjak in ki je sam iz njega pil, pa tudi njegovi sinovi in živina?« (Janez 4:9–12)

»Vsak, ki pije to vodo, bo spet žejen,« pove Jezus. »Kdor pa bo pil vodo, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode in bo vrela iz njega ter dajala večno življenje.« (Janez 4:13, 14) Čeprav je Jezus utrujen, se je s Samarijanko pripravljen pogovarjati o resnicah, ki rešujejo življenje.

Samarijanka nato reče: »Gospod, daj mi to vodo, da ne bom žejna in mi je ne bo treba hoditi sem zajemat.« Jezus zdaj očitno zamenja temo in ji reče: »Pojdi, pokliči svojega moža in pridi sem.« Ženska odgovori: »Nimam moža.« Toda kako osupla mora biti nad tem, kaj Jezus ve; Jezus ji namreč reče: »Dobro si to rekla ‚Moža nimam‘. Imela si namreč že pet mož, in tisti, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož.« (Janez 4:15–18)

Jasno ji je, kaj ta izjava pomeni, zato začudeno reče: »Gospod, vidim, da si prerok.« Nato pokaže, da se zanima za duhovne stvari. Kako? Reče namreč: »Naši praočetje [Samarijani] so častili Boga na tej gori [Garizim, ki je blizu], vi [Judje] pa pravite, da je kraj, kjer bi ga morali častiti, v Jeruzalemu.« (Janez 4:19, 20)

Toda Jezus ji pojasni, da kraj čaščenja ni pomemben. Reče ji: »Verjemi mi, prihaja ura, ko Očeta ne boste častili ne na tej gori ne v Jeruzalemu.« Nato še doda: »Prihaja pa ura, in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Oče namreč išče prav takšne častilce.« (Janez 4:21, 23, 24)

Očetu ni pomembno to, kje ga pravi častilci častijo, ampak to, kako ga častijo. Ženska je  nad tem navdušena. »Vem, da prihaja Mesija, ki se imenuje Kristus,« reče. »In kadar pride, nam bo vse razodel.« (Janez 4:25)

Nato ji Jezus odkrije pomembno resnico: »To sem jaz, ki govorim s teboj.« (Janez 4:26) Samo pomislite! Ženska pride sredi dneva k vodnjaku zajemat vodo. Jezus pa ji na čudovit način izkaže prijaznost, saj ji odkrito pove, česar očitno še ni priznal nikomur – da je Mesija.

Učenci se s hrano vrnejo iz Siharja. Jezusa najdejo tam, kjer so ga pustili, pri Jakobovem vodnjaku, le da se zdaj pogovarja s Samarijanko. Ko pridejo učenci, Samarijanka pusti vrč z vodo in se napoti v mesto.

V Siharju ženska ljudem pripoveduje o vsem, kar ji je Jezus povedal. Prepričano jim reče: »Pridite, poglejte moža, ki mi je povedal vse, kar sem storila.« Nato pa, morda zato, da bi vzbudila radovednost, vpraša: »Kaj, če je on Kristus?« (Janez 4:29) To vprašanje je povezano z zelo pomembno zadevo – z nečim, s čimer se ljudje ukvarjajo že vse od Mojzesovih dni. (5. Mojzesova 18:18) Prebivalce mesta to navede, da pridejo in na lastne oči vidijo Jezusa.

Medtem učenci Jezusu prigovarjajo, naj jé hrano, ki so jo kupili. Toda on jim odvrne: »Jaz imam za jed hrano, za katero vi ne veste.« Učenci se nad tem čudijo in se med seboj sprašujejo: »Mar mu je kdo prinesel kaj hrane?« Jezus jim vse skupaj prijazno pojasni z besedami, ki so velikega pomena za vse njegove sledilce: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dokončam delo, ki mi ga je naložil.« (Janez 4:32–34)

Delo, o katerem govori Jezus, ni žetev, ki naj bi bila čez kake štiri mesece. Jezus govori o duhovni žetvi, kot to pokažejo njegove naslednje besede: »Povzdignite oči in poglejte polja,  da so zrela za žetev. Žanjec že prejema plačilo in zbira sad za večno življenje, tako da se lahko sejalec in žanjec veselita skupaj.« (Janez 4:35, 36)

Jezus morda že vidi rezultate svojega srečanja s Samarijanko. Na podlagi njenega pričevanja začnejo mnogi iz Siharja verovati vanj. Samarijanka namreč ljudem govori: »Povedal mi je vse, kar sem storila.« (Janez 4:39) Zato ljudje, ko pridejo iz Siharja k vodnjaku, prosijo Jezusa, da ostane pri njih in jim pove še kaj več. Jezus sprejme povabilo in v Samariji ostane dva dni.

Ko Samarijani poslušajo Jezusa, jih še več začne verjeti vanj. Ženski rečejo: »Zdaj ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja. Sami smo namreč slišali in vemo, da je ta človek zares rešitelj sveta.« (Janez 4:42) Samarijanka je vsekakor dober zgled tega, kako naj pričujemo o Kristusu, da bi pri poslušalcih vzbudili radovednost in bi ti želeli izvedeti več.

Spomnimo se, da je samo še štiri mesece do žetve – očitno ječmena, ki se na tem področju žanje spomladi. Zato je verjetno sedaj november ali december. To pomeni, da Jezus in njegovi učenci po pashi leta 30 n. št. preživijo v Judeji okoli osem mesecev ter tam poučujejo in krščujejo. Sedaj se napotijo na sever, domov v Galilejo. Kaj jih čaka tam?