Za Jezusom je dolg dan. Po vrnitvi s področja Deseteromestja je ozdravil žensko, ki je krvavela, in obudil Jairovo hčer. Toda dneva še ni konec. Ko Jezus odhaja od Jairove hiše, gresta za njim dva slepa človeka in vpijeta: »Usmili se naju, Davidov sin.« (Matej 9:27)

Ta moška s tem, da Jezusu pravita »Davidov sin«, pokažeta vero v to, da je Jezus dedič Davidovega prestola in tako Mesija. Zdi se, da se Jezus ne zmeni za njuno vpitje, morda zato, da bi videl, ali bosta vztrajna. In res sta vztrajna. Ko Jezus vstopi v neko hišo, gresta ta moška za njim. Jezus ju vpraša: »Ali verujeta, da lahko to storim?« Povsem prepričana mu odgovorita: »Da, Gospod.« Jezus se nato dotakne njunih oči in reče: »Naj se vama zgodi po vajini veri.« (Matej 9:28, 29)

V trenutku spregledata! Kot pred tem že drugim tudi njima zabiča, naj tega, kar je storil, ne razglašata naokrog. Toda vseeno kasneje vsa vesela povsod naokoli govorita o njem.

Ko ta dva odhajata, ljudje pripeljejo človeka, ki ne more govoriti, ker je obseden od demona. Jezus demona izžene iz moškega, in moški takoj začne govoriti. Množice se temu čudijo in govorijo: »Česa takega v Izraelu še ni bilo videti.« Med množico so tudi farizeji. Ker čudežev ne morejo zanikati, zopet ponovijo svojo obtožbo glede izvora Jezusovih del: »Ta izganja demone s poglavarjem demonov.« (Matej 9:33, 34)

Jezus se kmalu zatem odpravi nazaj v svoj domači kraj, Nazaret, in tokrat ga spremljajo učenci. Približno pred enim letom je učil v tamkajšnji sinagogi. Ljudje so se sprva čudili njegovim besedam, nato pa so se nad njegovim poučevanjem spotaknili in ga poskušali ubiti. Jezus zdaj spet želi pomagati svojim nekdanjim sosedom.

Na šabat gre znova v sinagogo, da bi tam poučeval. Mnogi se čudijo in celo sprašujejo: »Odkod temu človeku ta modrost in ta mogočna dela?« Govorijo še: »Ali ni ta tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda? In ali niso vse njegove sestre pri nas? Odkod torej temu človeku vse to?« (Matej 13:54–56)

Ljudje menijo, da je Jezus zgolj nekdo iz njihovega kraja. »Videli smo ga odraščati,« razmišljajo, »kako bi potem lahko bil Mesija?« Zato ga kljub vsem dokazom, tudi kljub njegovi veliki modrosti in njegovim mogočnim delom, zavrnejo. Celo njegovi sorodniki se, ker pač menijo, da ga najbolje poznajo, spotikajo nad njim. Zato Jezus reče: »Prerok ni brez časti, razen v svojem domačem kraju in svoji lastni hiši.« (Matej 13:57)

Jezus je zares presenečen nad njihovim pomanjkanjem vere. Zato tam, »razen tega, da je na nekaj bolehnih položil roke in jih ozdravil«, ne naredi nobenega čudeža več. (Marko 6:5, 6)