Jezus med poučevanjem ljudi na področju Cezareje Filipove, ki leži okoli 25 kilometrov stran od gore Hermon, svojim apostolom reče nekaj presenetljivega: »Resnično vam povem, da nekateri od teh, ki stojijo tu, ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Sina človekovega prihajati v njegovem kraljestvu.« (Matej 16:28)

Učenci se gotovo sprašujejo, kaj Jezus s tem misli. Kakšen teden dni pozneje se s tremi apostoli – Petrom, Jakobom in Janezom – odpravi na visoko goro. Morda je že noč, saj so ti trije učenci zaspani. Jezus se, medtem ko moli, pred njimi spremeni. Apostoli vidijo, da mu obraz zasije kakor sonce, vrhnja oblačila se mu zableščijo kakor luč in postanejo lesketajoče se bela.

Nato se pojavita dve postavi, ki ju prepoznajo kot »Mojzesa in Elija«. Jezusu začneta govoriti »o njegovem odhodu, do katerega bo prišlo v Jeruzalemu«. (Luka 9:30, 31) Ta odhod se očitno nanaša na njegovo smrt in kasnejše vstajenje, o čemer je nedavno govoril. (Matej 16:21) Iz tega pogovora se vidi, da se Jezus svoji ponižujoči smrti ne more izogniti, kot je to želel Peter.

Trije apostoli so sedaj popolnoma budni ter začudeno gledajo in poslušajo. To je sicer videnje, vendar je videti tako resnično, da se Peter v prizor čisto vživi in reče: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Naj postavimo tri šotore: enega zate, enega za Mojzesa in enega za Elija.« (Marko 9:5) Ali Peter želi šotore postaviti zato, da bi se videnje še nekaj časa nadaljevalo?

Medtem ko Peter še govori, jih zasenči svetel oblak in iz njega se zasliši glas: »To je moj Sin, moj ljubljeni, ki mi je v veselje. Poslušajte ga.« Ko apostoli zaslišijo Božji glas, prestrašeni padejo na obraz, toda Jezus jih spodbudi: »Vstanite, ne bojte se.« (Matej 17:5–7) Nato vstanejo in ne vidijo nikogar drugega razen Jezusa. Videnja je konec. Ko je že dan in se spuščajo z gore, jim Jezus zapove: »Nikomur ne povejte o tem videnju, dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih.« (Matej 17:9)

Ker se v videnju pojavi Elija, se apostoli sprašujejo: »Zakaj potem pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?« Jezus jim odgovori: »Elija [je] že prišel, in oni ga niso prepoznali.« (Matej 17:10–12) Jezus tu govori o Janezu Krstniku, ki je izpolnil podobno nalogo kot Elija. Elija je pripravil pot Elizeju, Janez pa Kristusu.

Za Jezusa in njegove apostole je to videnje zares ohrabrujoče! Je predogled Kristusove slave v Kraljestvu. Tako so učenci, kot jim je Jezus obljubil, »videli Sina človekovega prihajati v njegovem kraljestvu«. (Matej 16:28) Na gori so »na lastne oči videli njegovo veličastnost«. Farizeji so od Jezusa zahtevali znamenje, da je od Boga izbrani Kralj, vendar jim ga ni dal. Učenci, s katerimi si je Jezus blizu, pa so lahko videli njegovo spremenjenje, ki potrjuje zanesljivost prerokb o Kraljestvu. Zato je Peter kasneje lahko napisal: »Preroška beseda [nam je] postala še zanesljivejša.« (2. Petrovo 1:16–19)