Jezus je ravnokar ponazoril, kakšno stališče naj bi imeli tisti, ki hodijo za njim. Nase bi morali gledati kot otroci – ti so ponižni in ne hlepijo po položaju. Učenci naj bi takšne otroke sprejeli v imenu Jezusa, s tem pa bi sprejeli tudi njega. (Matej 18:5)

Apostoli so se pred kratkim prepirali o tem, kdo je največji, zato morda Jezusove besede razumejo kot grajo. Zdaj apostol Janez omeni nekaj drugega, kar se je ravnokar zgodilo: »Videli smo nekega človeka, ki je v tvojem imenu izganjal demone, pa smo mu hoteli to preprečiti, ker ne hodi skupaj z nami za teboj.« (Luka 9:49)

Ali Janez meni, da so samo apostoli pooblaščeni za to, da ozdravljajo bolne in izganjajo demone? Če je to res, kako je potem mogoče, da je ta Jud uspešen v izganjanju hudobnih duhov? Kot se zdi, Janez misli, da ta moški ne bi smel opravljati mogočnih del, ker ne spremlja Jezusa in apostolov.

Janez je gotovo presenečen, ko Jezus reče: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more v mojem imenu storiti mogočnega dela in me takoj zatem ozmerjati. Kdor ni proti nam, je z nami. Resnično vam povem: kdor vam da piti kozarec vode zato, ker ste Kristusovi, ta zagotovo ne bo ob svoje plačilo.« (Marko 9:39–41)

Temu moškemu zdaj še ni treba hoditi za Jezusom Kristusom, da bi bil na njegovi strani. Krščanska občina še ni ustanovljena, zato dejstvo, da ta človek ne potuje z Jezusom, ne pomeni, da je nasprotnik oziroma da spodbuja h krivi veri. Moški očitno verjame v Jezusovo ime, in kot nakazujejo Jezusove besede, ne bo ob svoje plačilo.

Zelo resna stvar pa bi bila, če bi se ta moški spotaknil ob besede in dejanja apostolov. Jezus reče: »Kdor pa enega od teh malih, ki verujejo, navede na greh, bi bilo zanj bolje, da bi mu okoli vratu dali mlinski kamen in ga vrgli v morje.« (Marko 9:42) Zatem pripomni, da bi morali tisti, ki hodijo za njim, odstraniti celo nekaj tako dragocenega, kot je roka, noga ali oko, če jih to navaja na greh. Bolje je izgubiti takšno dragoceno stvar in priti v Božje kraljestvo, kot pa se je oklepati in končati v geheni. Beseda »gehena« pomeni »Hinomova dolina«. Apostoli so verjetno že videli to dolino blizu Jeruzalema, kjer se sežigajo smeti, zato lahko razumejo, da je z njo ponazorjeno trajno uničenje.

Jezus še posvari: »Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih. Kajti povem vam, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.« Kako dragoceni so »ti mali« njegovemu Očetu? Jezus začne pripovedovati o moškem, ki ima  100 ovc, pa se mu ena izgubi. Moški pusti ostalih 99 ovc in gre iskat izgubljeno. Ko jo najde, je nje bolj vesel kot tistih devetindevetdesetih. Jezus doda: »Tudi mojemu Očetu, ki je v nebesih, ni po volji, da kdo od teh malih izgubi življenje.« (Matej 18:10, 14)

Jezus ima morda v mislih prerekanje apostolov o tem, kdo je največji, ko jih spodbudi: »Imejte sol v sebi in živite v miru med seboj.« (Marko 9:50) Sol naredi hrano okusnejšo. Figurativna sol naredi tisto, kar nekdo reče, sprejemljivejše in tako pomaga ohranjati mir, česar pa s prerekanjem ni možno doseči. (Kološanom 4:6)

Včasih bo prišlo tudi do resnih sporov in Jezus jim pove, kako takrat ravnati. »Če se tvoj brat pregreši,« reče Jezus, »pojdi in mu njegovo napako razkrij le med seboj in njim. Če te posluša, si svojega brata pridobil.« Kaj pa, če ne posluša? »Vzemi s seboj še enega ali dva,« svetuje Jezus, »da bi se vsaka stvar dognala glede na izjavo dveh ali treh prič.« Če se s tem zadeve ne reši, je treba povedati »občini«, namreč starešinam, ki bodo lahko zadevo pretehtali. Kaj pa, če grešnik še kar ne posluša? »Naj ti bo kakor pripadnik drugih narodov in kakor davkar«, to pa so ljudje, s katerimi se Judje ne družijo. (Matej 18:15–17)

Nadzorniki v občini morajo ravnati v skladu z Božjo Besedo. Če ugotovijo, da je posameznik kriv resnega greha in da potrebuje discipliniranje, bo to, kar so razsodili, »že zvezano v nebesih«. Če pa spoznajo, da je posameznik nedolžen, bo to »že razvezano v nebesih«. Ta navodila se bodo izkazala za koristna, ko bo ustanovljena krščanska občina. Jezus glede takšnega resnega presojanja pravi: »Kjer sta namreč dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz med njimi.« (Matej 18:18–20)