Jezus med nadaljnjim poučevanjem po Judeji spregovori o nečem, česar si njegovim poslušalcem verjetno ni težko predstavljati – o ovcah in ovčjih stajah. Vendar je to le ponazoritev. Judje se morda spomnijo Davidovih besed: »Jehova je moj pastir, nič mi ne manjka. Postilja mi na zelenih pašnikih.« (Psalm 23:1, 2) V nekem drugem psalmu pa je David narod povabil: »Pokleknimo pred Jehovom, ki nas je naredil! On je namreč naš Bog in mi smo ljudstvo njegove paše.« (Psalm 95:6, 7) Izraelce, ki so živeli pod Postavo, se je dolgo časa res primerjalo s čredo ovc.

Te »ovce« so bile v »ovčji staji« v tem pogledu, da so bile rojene pod Postavino zavezo. Postava je imela vlogo ograje in jih je ločevala od pokvarjenih navad narodov, ki niso bili pod to ureditvijo. Vendar so nekateri Izraelci grdo ravnali z Božjo čredo. Jezus glede tega reče: »Resnično, resnično vam povem: kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza noter kje drugje, je tat in ropar. Kdor pa vstopi skozi vrata, je pastir ovc.« (Janez 10:1, 2)

Ljudje morda ob tem pomislijo na nekatere posameznike, ki zase trdijo, da so Mesija oziroma Kristus. Ti so kakor tatovi in roparji. Ljudje ne bi smeli slediti takšnim sleparjem. Morali bi hoditi za »pastirjem ovc«, glede katerega Jezus reče:

»Vratar mu odpre in ovce poslušajo njegov glas. Svoje ovce pokliče po imenu in jih odpelje ven. In ko vse svoje povede ven, gre pred njimi, in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem ne bodo šle, ampak bodo zbežale od njega, ker glasu tujcev ne poznajo.« (Janez 10:3–5)

Pred nekaj časa je Janez Krstnik kot vratar prepoznal, da je Jezus tisti, ki naj bi mu te Postavi podrejene simbolične ovce sledile. In nekatere ovce v Galileji in tudi tukaj v Judeji so Jezusov glas res prepoznale. Kam pa jih bo Jezus odpeljal? In kaj bo to zanje pomenilo? Nekateri, ki poslušajo ponazoritev, se to morda sprašujejo, saj ne razumejo »pomena tega, kar jim je povedal«. (Janez 10:6)

Jezus pojasni: »Resnično, resnično vam povem: jaz sem vrata ovcam. Vsi, ki so prišli namesto mene, so tatje in roparji. Toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, bo rešen in bo hodil noter in ven ter našel pašo.« (Janez 10:7–9)

Očitno je, da Jezus uvaja nekaj novega. Njegovi poslušalci vedo, da tu o sebi ne govori kot o vratih do Postavine zaveze, saj ta obstaja že stoletja. Torej gotovo želi reči, da bodo ovce, ki jih »odpelje ven«, vstopile v drugo ovčjo stajo. Kaj bo to pomenilo?

Jezus svojo vlogo še bolj pojasni, ko reče: »Jaz pa sem prišel zato, da bi imele življenje in da bi ga imele v obilju. Jaz sem dobri pastir, in dobri pastir dá svojo dušo za ovce.« (Janez 10:10, 11) Nedavno tega je svoje učence potolažil z besedami: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče se je odločil, da vam dá kraljestvo.« (Luka 12:32) Učenci, ki sestavljajo »malo čredo«, so pravzaprav tiste ovce, ki jih Jezus vodi v novo ovčjo stajo, da bi »imele življenje in da bi ga imele v obilju«. Biti del te črede je res pravi blagoslov!

Toda Jezus se pri tem ne ustavi. Reče še: »Imam pa še druge ovce, ki niso iz te staje. Tudi te moram pripeljati in bodo poslušale moj glas ter bodo ena čreda pod enim pastirjem.«  (Janez 10:16) Te »druge ovce [. . .] niso iz te staje«. To pomeni, da so iz druge staje, torej niso iz iste staje, kot je »mala čreda«, ki bo podedovala Kraljestvo. Ovce iz teh dveh staj oziroma ograd nimajo istega upanja. Vseeno pa bo ovcam iz obeh staj koristila Jezusova vloga. Jezus reče: »Oče me ljubi zato, ker se odrekam svoji duši, da bi jo spet dobil.« (Janez 10:17)

Mnogi ljudje v množici se na to odzovejo z besedami: »Demona ima in je nor.« Drugi pa z zanimanjem poslušajo in se nagibajo k temu, da bi šli za Dobrim pastirjem. Rečejo namreč: »To niso besede človeka, ki ga mučijo demoni. Mar lahko demon slepim odpre oči?« (Janez 10:20, 21) Očitno s temi besedami merijo na dogodek, ko je Jezus pred nekaj časa ozdravil od rojstva slepega človeka.