Jezus je prišel v Jeruzalem na praznik posvečenja oziroma hanuko. Na ta praznik se Judje spominjajo ponovne posvetitve templja. Pred več kot 100 leti je sirski kralj Antioh IV. Epifan na veliki oltar v Božjem templju dal postaviti drug oltar. Kasneje so sinovi nekega judovskega duhovnika spet zavzeli Jeruzalem in ponovno posvetili tempelj Jehovu. Vse od takrat Judje vsako leto na ta dan, to je 25. dan meseca kisleva, ki ustreza današnji drugi polovici novembra in prvi polovici decembra, obhajajo praznik.

Zima je, zato je zunaj hladno. Jezus se sprehaja po delu templja, ki se imenuje Salomonovo stebrišče. Tam ga obstopijo Judje in zahtevajo: »Kako dolgo boš še pustil naše duše v negotovosti? Če si Kristus, nam to odkrito povej.« (Janez 10:22–24) Kako se bo Jezus odzval? Reče jim: »Povedal sem vam, pa mi vseeno ne verjamete.« Jezus jim tega, da je Kristus, ni povedal naravnost, kot je to povedal Samarijanki pri vodnjaku. (Janez 4:25, 26) Je pa to, kdo je, razodel z besedami: »Preden se je Abraham rodil, sem bil jaz.« (Janez 8:58)

Jezus hoče, da ljudje njegova dela primerjajo s tem, kar je bilo napovedano, da bo delal Kristus, in tako sami ugotovijo, da je Kristus. Iz istega razloga je ob drugih priložnostih svojim učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je Mesija. Zdaj pa tem sovražnim Judom naravnost pove: »Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričujejo o meni. Toda vi ne verjamete.« (Janez 10:25, 26)

Zakaj ne verjamejo, da je Jezus res Kristus? Jezus reče: »Vi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovc. Moje ovce poslušajo moj glas. Jaz jih poznam in one gredo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli ne bodo pokončane in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. To, kar mi je dal Oče, je večje od vsega drugega.« Nato jim še pove, kako blizu si je z Očetom: »Jaz in Oče sva eno.« (Janez 10:26–30) Jezus je tu na zemlji, njegov Oče pa v nebesih, zato tega, da je z Očetom eno, ne misli dobesedno. Eno sta v tem, da oba hočeta doseči isto, sta zedinjena.

Jezusove besede Jude močno razjezijo, zato spet poberejo kamenje, da bi ga ubili. To Jezusa ne prestraši. Reče jim: »Pokazal sem vam veliko dobrih del, ki izhajajo od Očeta. Za katero od njih me hočete kamenjati?« Odgovorijo mu: »Nočemo te kamenjati za dobro delo, temveč za bogokletje, zato ker se delaš boga.« (Janez 10:31–33) Jezus ni nikoli trdil, da je bog. Zakaj ga potem tega obtožijo?

Jezus zase pravi, da ima moči, za katere Judje trdijo, da pripadajo edino Bogu. Za »ovce« je na primer rekel »Dajem jim večno življenje«, česar pa človek ne more storiti. (Janez 10:28) Judje se ne zmenijo za dejstvo, da je Jezus odkrito priznal, da je oblast dobil od svojega Očeta.

Jezus hoče ovreči njihovo lažno obtožbo, zato vpraša: »Ali v vaši Postavi [v Psalmu 82:6] ne piše ‚Jaz sem rekel »bogovi ste«‘? Če je te, zoper katere je prišla Božja beseda, imenoval ‚bogovi‘, [. . .] boste mar vi meni, ki me je Oče posvetil in poslal na svet, pravili ‚Bogokletno govoriš‘, ker sem rekel, da sem Božji Sin?« (Janez 10:34–36)

Res je, Sveti spisi celo nepravične človeške sodnike imenujejo »bogovi«. Kako lahko potem ti Judje očitajo Jezusu, ker je rekel, da je Božji Sin? Nato Jezus opozori na nekaj, kar bi jih moralo prepričati: »Če ne delam del svojega Očeta, mi ne verjemite. Če pa jih delam, verjemite  vsaj delom, če že meni ne verjamete, da bi spoznali in vedeli, da je Oče zedinjen z menoj in da sem jaz zedinjen z Očetom.« (Janez 10:37, 38)

Judje se na to odzovejo tako, da poskušajo Jezusa prijeti. Vendar se jim zopet izmakne. Zapusti Jeruzalem, prečka Jordan in gre na področje, kjer je pred skoraj štirimi leti Janez začel krščevati. To področje očitno ni daleč od južnega dela Galilejskega jezera.

K Jezusu pridejo mnogi ljudje in rečejo: »Janez res ni storil nobenega znamenja, toda vse, kar je povedal o tem človeku, je resnica.« (Janez 10:41) In veliko Judov začne verovati vanj.