Jezus je poučeval in ozdravljal ljudi v Judeji in v Jeruzalemu. Nato pa prečka Jordan in od mesta do mesta poučuje na področju Pereje. Vendar se bo kmalu vrnil v Jeruzalem.

Ko je v Pereji, ga neki moški vpraša: »Gospod, ali je teh, ki bodo rešeni, malo?« Moški morda ve za razprave med verskimi voditelji glede tega, ali bo rešenih veliko ali le malo ljudi. Vprašanje o tem, koliko jih bo rešenih, Jezus preusmeri v vprašanje, kaj je treba storiti, da bi bili rešeni. »Na vso moč si prizadevajte, da bi prišli skozi ozka vrata,« reče. Res je, treba se je močno naprezati. Zakaj? Jezus pojasni: »Povem vam, da bodo mnogi hoteli priti skozi, pa ne bodo mogli.« (Luka 13:23, 24)

Da bi ponazoril, zakaj si je treba na vso moč prizadevati, reče: »Ko bo namreč gospodar vstal in vrata zaklenil, boste ostali zunaj. Trkali boste na vrata in govorili ‚Gospod, odpri nam‘ [. . .]. Toda on vam bo rekel: ‚Ne vem, odkod ste. Poberite se od mene vsi vi, ki ravnate nepravično!‘« (Luka 13:25–27)

Te besede ponazarjajo, v kakšni stiski je posameznik, ki pride prepozno – očitno takrat, ko to ustreza njemu – in najde vrata že zaprta in zaklenjena. Moral bi priti prej, četudi mu takrat ni ustrezalo. Podobno je z mnogimi, ki bi jim lahko koristilo, da je Jezus z njimi in jih poučuje. Ne izkoristijo priložnosti, da bi jim postalo pravo čaščenje glavni smisel v življenju. Večina tistih, h katerim je bil poslan Jezus, ne sprejme Božje priprave za rešitev. Jezus pravi, da bodo vrženi ven in da bodo takrat jokali in škripali z zobmi. Toda ljudje »z vzhoda in zahoda, s severa in juga«, da, ljudje iz vseh narodov »bodo za mizo v Božjem kraljestvu«. (Luka 13:28, 29)

Jezus pojasni: »So zadnji [denimo Nejudje in zatirani Judje], ki bodo prvi, in so prvi [versko privilegirani Judje, ki so ponosni na to, da so Abrahamovi potomci], ki bodo zadnji.« (Luka 13:30) Za takšne nehvaležne ljudi, ki bodo »zadnji«, bo to pomenilo, da jih v Božjem kraljestvu sploh ne bo.

Zdaj nekateri farizeji pridejo k Jezusu in mu svetujejo: »Odidi, pojdi od tod, ker te hoče Heród [Antipa] ubiti.« Morda je kralj Herod sam začel širiti te govorice z namenom, da bi Jezus zapustil to področje. Herod se mogoče boji, da bo nekako postal vpleten v smrt še enega preroka, kot je bil pri usmrtitvi Janeza Krstnika. Jezus pa farizejem reče: »Pojdite in temu lisjaku povejte: ‚Glej! Demone izganjam in ozdravljam danes in jutri, tretji dan pa bom dokončal svoje delo.‘« (Luka 13:31, 32) Jezus morda  s tem, da Herodu reče »lisjak«, namiguje na prebrisanost, kar je lastnost lisic. Vendar niti Herod niti kdo drug z Jezusom ne bo manipuliral ali ga priganjal. Nalogo, ki jo je dobil od Očeta, bo opravil do konca, in sicer takrat, ko je to določil Bog, ne človek.

Jezus nadaljuje svojo pot proti Jeruzalemu, saj po njegovih besedah »ni dopustno, da bi bil prerok pokončan zunaj Jeruzalema«. (Luka 13:33) Nobena svetopisemska prerokba ne pravi, da mora Mesija umreti v tem mestu. Zakaj potem Jezus govori, da mora biti tam usmrčen? Ker je Jeruzalem glavno mesto, v katerem deluje 71-člansko vrhovno sodišče sanhedrin in v katerem se sodi tistim, ki so obtoženi, da so lažni preroki. Poleg tega se tam darujejo živalske žrtve. Zato se Jezus zaveda, da bi bilo zanj nedopustno, da bi bil usmrčen kje drugje.

»Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamenjaš tiste, ki so poslani k tebi,« vzdihuje Jezus. »Kolikokrat sem hotel tvoje otroke zbrati, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli! Glejte! Vaša hiša bo zapuščena in prepuščena vam.« (Luka 13:34, 35) Narod se mora soočiti s posledicami, saj zavrača Božjega Sina!

Preden Jezus pride v Jeruzalem, ga na šabat v svojo hišo na obed povabi neki farizejski voditelj. Povabljenci pozorno opazujejo Jezusa, da bi videli, kaj bo morda storil glede moškega, ki ima vodenico (pospešeno nabiranje tekočine, najpogosteje v nogah). Jezus farizeje in poznavalce Postave vpraša: »Ali je na šabat dovoljeno ozdravljati ali ni?« (Luka 14:3)

Nihče mu ne odgovori. Jezus moškega ozdravi, nato pa jih vpraša: »Kdo od vas ne bi sina ali bika, če bi mu ta na šabatni dan padel v vodnjak, takoj potegnil ven?« (Luka 14:5) Na njegovo razumno sklepanje spet nimajo kaj reči.